Wahoo na gravel sceno s svojo ekipo

Glavni sponzor Dirty Kanze je Garmin in Wahoo si očitno ne želi privoščiti, da bi ameriška sezona gravlanja minila brez njegovega imena. V štiričlansko ekipo Wahoo Frontier so zbrali udarno četverico, med katerimi je edini brez resnih izkušenj z dirkanjem po prašnih cestah Ian Boswell.

Iz sončne Nice v zasneženi Vermont

Šele 28-letni Američan je pet let dirkal za Sky, v preteklih dveh sezonah pa za Katjušo. Lani je v četrti etapi Dirke od Tirenskega do Jadranskega morja padel in potem vso sezono okreval po že šestem pretresu možganov v njegovi karieri. Imel je veliko časa za razmislek in spoznal, da se zaradi napetega dirkanja v svetovni seriji ne počuti več varno. Želel si je zaživeti umirjeno, zato se je iz Nice preselil v ameriško zvezno deželo Vermont, kjer s soprogo živita v idilični hiši v mestecu s komaj 700 prebivalci. Ob tem je ugotovil, da je v okolici njegovega doma »preveč prekleto dobrega makadama, da ga ne bi kapitaliziral«. Pri Wahooju se je zaposlil, poleg ambasadorskega in tekmovalnega dela pa bo skrbel tudi za komunikacijo s sponzoriranimi ekipami in športniki.

S podobnimi razlogi se je iz World Toura umaknil tudi Peter Stetina. Čeprav je na ProCyclingStats zapisano, da se je upokojil, pa 32-letni Američan vztraja, da je prestop med gravlaše samo korak v njegovi karieri profesionalnega kolesarja. Za Cyclingnewsov podkast je spregovoril tudi o posledicah grozljivega padca na dirki Volta el Pais Vasco leta 2015, ko si je zlomil pogačico, golenico in pet reber ter mu je celo grozila amputacija noge. Po desetih sezonah v World Touru se le lotil dirkanja kot zasebnik, v prepričanju, da lahko od tega živi in da imajo to možnost tudi drugi profesionalni kolesarji, ki se zdaj za plačo udinjajo v profesionalnih ekipah. Kakorkoli, Canyonu, Shimanu, Lazerju, Sportfulu in drugim opremljevalcem, o katerih se je razgovoril v podkastu, se je torej zdaj pridružil še Wahoo.

Zavrnil ponudbo, ki se je ne zavrne. Ali pač?

Med kolesarji je manj znana Heather Jackson. Triatlonka, ki je bila leta 2016 tretja na svetovnem prvenstvu v Inronmanu, bo v letošnji sezoni triatlon združevala z gravlanjem. Nastopila bo na Belgian Waffle Ride, Dirty Kanzi 200 in avgusta na Steamboat Springs Gravel.

Ekipo pa zaokrožujeta še zmagovalka in zmagovalec lanske Dirty Kanze 200. Amity Rockwell je bila še kot študentka ultramaratonska tekačica, a je morala tek za nekaj časa opustiti zaradi poškodb. V tem času je začela kolesariti in po naključju je ugotovila, da jo gravlanje privlači precej bolj kot dirkanje na cesti. Lanska zmaga na Dirty Kanzi ji je odprla tekmovalno pot, na kateri še vedno sledi svojim občutkom – kar je navsezadnje osnovna filozofija gravlanja.

Zanimiva je tudi zgodba Colina Stricklanda, ki je po 200-kilometrskem pobegu prvi, ki je 200 milj (322 kilometrov) dolgo progo Dirty Kanze prevozil v manj kot desetih urah. Lani je pri 33 letih zavrnil ponudbo, ki je ni bilo mogoče zavrniti: košarico je dal ekipi EF Education First in se odpovedal možnosti, da bi dirkal na Pariz-Roubaixu. Raje bo dirkal za Wahoo. Zakaj? Ker kot zasebnik zasluži več, kot bi v ekipi svetovne serije. Narobe svet? Ali potrditev, da je v Ameriki mogoče živeti svoje sanje.

Podrobnosti o ekipi Wahoo Frontier sicer niso znane, dejstvo pa je, da ne bo šlo za ekipo po vzoru profesionalnih cestnih ekip, ampak gre za neke vrste neformalno družbo odličnih tekmovalcev, ki bodo z Wahoojem sodelovali kot ambasadorji. Pri tem bodo dirkali z opremo svojih sponzorjev. Ian Boswell je na Instagramu vljudno zapisal, da je užival v življenju profesionalnega kolesarja, med razlogi za spremembo pa je omenil tudi željo po sodelovanju z znamkami, ki jih spoštuje in obožuje. Ni skrivnost, da morajo profesionalci voziti, kar pač morajo voziti. A po drugi strani tudi vplivneži hvalijo tisto, kar morajo hvaliti.