MVDP bo dirkal v Roubaix. Še vedno pa najraje vozi gorsko kolo.

Mathieu van der Poel je v prejšnji sezoni zabeležil daleč največ zmag med profesionalnimi kolesarji. Več kot Dylan Groenewegen. Več kot Primož Roglič. Več kot cel Ineos. V sezoni 2018/19 je zmagal v ciklokrosu 32-krat, 14-krat v gorskem kolesarstvu in desetkrat na cesti. Ko je svet je osupnil z zmago na Amstel Gold Race, je Lance Armstrong v podkastu The Move predvideval, da bo fant slejkoprej zamenjal ekipo. Zmotil se je. Nič ne kaže na to. Obratno. Z ekipo je podpisal pogodbo do leta 2020, pred kratkim pa o načrtih za sezono 2020 spregovoril za Youtube-kanal Youtube-kanal Alpecin Cycling.

Sezona traja 365 dni

Mathieu van der Poel se v nizozemski ekipi gotovo dobro počuti tudi zato, ker ima proste roke za dirkanje v različnih disciplinah. Res je, da so v tej sezoni v ciklokrosu dirkali tudi Wout van Aert (Jumbo-Visma), Zdenek Štybar (Deceuninck-Quick Step), Joris Nieuwenhuis (Sunweb) in Heinrich Haussler (Bahrain-McLaren), a njihove delovne naloge so jasne: odlični morajo biti med cestno sezono, ciklokros pa je zanje predvsem dober trening.

Edina izjema bo morda tudi v prihodnje Wout van Aert, a on ne dirka v olimpijskem krosu. Mathieu van der Poel pa lani od 21. aprila (Amstel Gold Race) do 15. avgusta (Dirka po Norveški) ni tekmoval s specialko, ampak je v tem obdobju zmagoval na olimpijske krosu: trikrat na dirkah za svetovni pokal, petkrat na kratkem krosu in še na evropskem prvenstvu. Svetovnega se ni udeležil zaradi priprav na cestno dirko v Yorkshiru.

V sezoni 2016 si je tudi Peter Sagan privoščil dirkanje na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru v krosu. Toda na cesti je bil odsoten manj kot mesec dni, torej kros praktično ni vplival na njegovo izvrstno cestno sezono, ki jo je na koncu kronal še z zmago na svetovnem prvenstvu v Dohi. Z Mathieujem van der Poelom je drugače, saj ima visoke cilje v vseh treh disciplinah in v vseh treh tudi zmaguje.

Okrepljena ekipa

V drugih ekipah MVDP ne bi imel tako dobrih možnosti za dirkanje na treh frontah. Verjetno niti v EF Education First, kjer se hvalijo z alternativnim programom dirk. Ta Mathieuja van der Poela verjetno ne zanima, ker je vsestranski kolesar, ki zmaguje na najvišji ravni dirk UCI.

Ekipa Corendon-Circus je bila zgrajena okoli ciklokrosistov, a z van der Poelom so dobili moža, ki lahko zmaguje na dirkah svetovne serije. S tem so prišla vabila na največje dirke in sponzorja, ki sta pripravljena vložiti veliko več in od 1. januarja se imenuje ekipa Alpecin-Fenix. Proizvajalec šamponov Alpecin je po umiku Katjuše ostal v kolesarstvu in pridružil se je še Fenix, italijanski proizvajalec materialov za notranjo opremo.

Ekipa z licenco Proteam (prej Pro Continental)še vedno blesti v ciklokrosu, letos s Ceylin del Carmen Alvarado tudi v ženski konkurenci, toda njihove ambicije so velike tudi na cesti. Zaposlili so Petra Vakoča (prej Deceuninck-Quick Step), Sacho Modola (EF Education First), Florisa De Tiera (Jumbo-Visma) Kristiana Sbaraglija (Israel Cycling Academy) in Scotta Thwaitsa (Vitus Pro Cycling, prej dve leti Dimension Data).

Dirka po Algarveju? Kdo bi vedel.

Toda bolj ali manj je jasno, da se bodo na dirkah osredotočali na Mathieuja van der Poela. V letošnji sezoni ciklokrosa je bil poražen le na Hotondcrossu v Ronseju, kjer je bil tretji, sicer pa je zmagal kar 21-krat in je med drugim oblekel majici evropskega in nizozemskega prvaka. V nedeljo je manjkal na svetovnem pokalu v ciklokrosu v Nommayu, ker je šel z ekipo na priprave v Španiji. Pred svetovnim prvenstvom v ciklokrosu 2. februarja v švicarskem Dübendorfu ga bomo videli še ta vikend, v soboto v Zonnebekeju in v nedeljo na svetovnem pokalu v Hoogerheideju. Na svetovnem prvenstvu, ki je bil njegov glavni cilj sezone 2019/20, bo sezono ciklokrosa zaključil. A odmora bo malo.

ProCyclingStats navaja, da bo cestno sezono odprl 19. februarja na petdnevni Dirki po Algarveju. Za nizozemski De Telegraaf pa je po nizozemskem državnem prvenstvu izjavil, da nastop še ni potrjen in da se ne obremenjuje z začetkom cestne sezone, osredotoča se samo na svetovno prvenstvo v ciklokrosu.

Debitant, ki lahko zmaga v Roubaixu

Gotovo pa bo nastopil na dirki Strade Bianche, ki ciklokrosistom sicer zelo ležijo: Wout van Aert je bil na zadnjih dveh izvedbah tretji, med najboljšimi pa je vedno tudi Štybar, ki je leta 2015 zmagal in se potem vedno uvrstil vsaj med sedmerico. Prvič v karieri bo nastopil tudi na dirki Milano–San Remo, potem pa naj bi šel na Dirko po Kataloniji.

Sledi turneja enodnevnih dirk: Dwars door Vlaanderen, Dirka po Flandriji, Pariz–Roubaix, Brabantska puščica, Amstel Gold Race in Valonska puščica. Tekmoval bo torej na treh spomenikih in na vseh ima dobre možnosti za zmago, med favorite ga štejejo tudi na Pariz–Roubaix.

Čeprav je na svetovnem prvenstvu v Yorkshiru, ko je imel v ubežni skupini odlične možnosti za zmago, deset kilometrov pred ciljem zatrobil in zaostal celo za glavnino, to nikakor niso previsoka pričakovanja. Na Dwaars door Vlaanderen in Gent–Wevelgem bo branil zmagi, na Dirki po Flandriji in Brabantski puščici pa je bil četrti. Če mu uspe zmagati, bo po Jeanu Forestierju leta 1955 prvi debitant s takim podvigom in od uvedbe World Toura (prej ProToura) prvi iz nižje kategorizirane ekipe.

Cestno kolesarstvo je spet zabavno

Toda glavni cilj njegove sezone so olimpijske igre v Tokiu, kjer bo dirkal v krosu. Povedal je tudi, da najraje trenira z gorskim kolesom, mimogrede pa opisal še najtežji trening, ki mu pravi 40-20. Gre za ponovitve s 40-sekundnimi maksimalnimi napori in 20-sekundnimi odmori pri nižjem tempu. Verjetno bolj za šalo kot zares so ga vprašali tudi, če še kdaj tekmuje z očetom, Adriem van der Poelom. »Ne, z očetom ne tekmujem več. Praviloma bi moral biti boljši od njega, sicer bi imel veliko težavo.«