3 iztočnice za debato o sezoni 2019

1 Dokončni preboj Slovencev

V času valonskih klasik smo leta 2016 v družbi tujih novinarjev debatirali o Primožu Rogliču, ki je tisto leto prvič dirkal na Giru. Izjavil sem, da ne bom presenečen, če bo presenetil in zmagal. Gledali so me postrani, pa saj niti sam nisem verjel v kaj takega. Skoraj mu je uspelo že v prologu, svet pa je šokiral v deveti etapi. Čeprav sta pred njim na najvišji ravni zmagovala Jani Brajkovič in Simon Špilak in kljub uspehom mlajših kolesarjev je bila Slovenija takrat še vedno eksotična dežela. Šele letos so se v tujih medijih začeli spraševati o fenomenu dvomilijonskega naroda. Nekoč so Slovenci zmagovali sem ter tja. Letos so v prvi polovici sezone zmagovali Roglič, Tadej Pogačar in Jan Tratnik, Jan Polanc pa je na Giru dva dni nosil rožnato majico. Z atraktivnim dirkanjem je na pomladanskih klasikah navdušil Matej Mohorič, ki je bil na dirki Milano–San Remo peti, kar je druga najboljša slovenska uvrstitev na spomenikih.

Prelomna pa je bila druga polovica sezone. Luka Mezgec je s popotnico dveh zmag z Dirke po Poljski prišel na Vuelto kot eden glavnih favoritov za etapno zmago. Na Poljskem je v zadnji etapi zmagal Matej Mohorič, v sedmih dneh sta torej trikrat zmagala Slovenca. Na Vuelti so vsi pričakovali zmage Primoža Rogliča, ves svet pa je presenečal Pogačar, ki je prišel na Pirenejski polotok s štirimi zmagami z mednarodne scene za pasom in v majici državnega prvaka v vožnji na čas. Na Vuelti je Slovenija pobrala pet etapnih zmag in tri majice.

Letos so Slovenci skupaj dosegli 20 zmag na ravni World Toura in še pet na dirkah ekstra kategorije.

Primož Roglič je 30-krat oblekel majico vodilnega na etapnih dirkah, petkrat na Giru in 12-krat na Vuelti, kjer je večino dirke nosil tudi zeleno majico najboljšega po točkah. Pogačar je nosil majico vodilnega šestkrat, poleg bele na Vuelti pa je osvojil majico najboljšega mladega kolesarja tudi na Dirki po Baskiji in na Dirki po Kaliforniji.

Primož Roglič sezono končuje na prvem mestu na lestvici UCI, z več kot 1000 točkami prednosti pred Julianom Alaphilippeom, in v skupnem seštevku točkovanja World Toura. Na lestvicah UCI in World Tour je v tem trenutku Tadej Pogačar na 14. mestu.

Vseeno velja opozoriti, da ob ducatu Slovencev, ki so letos dirkali v ekipah World Toura, ni nikogar v prokontinentalnih ekipah, na kontinentalni ravni pa je na dirkah druge kategorije zmagoval le Marko Kump (Adria Mobil) – 31-letnik. V kontinentalnih ekipah sta letos dirkala Žiga Jerman (razvojna ekipa Groupame FDJ) in Martin Lavrič (Dimension Data for Qubeka).

2 Vzpon mladine

Vsako leto je sezono svetovne serije začelo kar nekaj kolesarjev, ki niso dopolnili niti 21 let, a letos so najmlajši tudi redno zmagovali tudi na največjih dirkah. Mlajši od 23 let so na dirkah World Toura zbrali 6110 točk, največ v zgodovini. S 5901 točko so bili mladi kolesarji odlični tudi leta 2012, ko sta več kot polovico točk zbrala Peter Sagan (letnik 1990) in John Degenkolb (letnik 1989). V naslednjih letih so zbrali manj kot 3000 točk, razen lansko leto (3379), ki je že napovedovalo izjemno letošnjo sezono. Tadej Pogačar je bil z 20 leti drugi najmlajši v letošnjem World Touru in je bil za Bernalom drugi najboljši med tistimi, ki letos še ne bodo dopolnili 23 let. Mnogi so napovedovali, da bo v ekipi UAE Emirates takoj igral pomembno vlogo, saj je imel za seboj dve odlični sezoni med mlajšimi člani, a končni izplen je vseeno neverjeten: le 12 kolesarjev je letos doseglo več zmag, a so nekateri med njimi zmagovali na manj pomembnih dirkah.

Remco Evenepoel je bil 1. januarja star 18 let in 342 dni. Čeprav se je v mladinski kategoriji s tekmeci poigraval, so le redki verjeli, da bo letos igral kaj več kot obrobno vlogo. Zmagal je petkrat. Nekdanji obetavni nogometaš s kolesarskimi geni, njegov oče Patrick je dirkal v prvi polovici devetdesetih let, je začel s kolesom dirkati šele sredi leta 2017. ProCyclingStats beleži manj kot 3000 tekmovalnih kilometrov in pičlih 33 dni dirkanja, preden je 27. januarja prvič nastopil med člani na dirki v Argentini. Oblekel je belo majico najboljšega mladega kolesarja.

To je bil šele uvod v odličen drugi del sezone. Najprej je zmagal v skupnem seštevku Dirke po Belgiji. Na državnem prvenstvu v Belgiji je v kronometru zaostal samo za Woutom van Aertom in Yvesom Lampaertom ter prehitel Victorja Campenertsa. In potem je prišla impozantna zmaga na Klasiki San Sebastian, kjer se je, potem ko je že odpadel, s Tomsom Skujinšem dobesedno odpeljal mimo prve skupine. Že naslednji teden je zmagal v kronometru na evropskem prvenstvu in začel napovedovati medaljo na svetovnem prvenstvu. Redki so verjeli, konkurenca je bila na evropskem prvenstvu namreč precej šibka, toda v Yorkshiru je zaostal samo za Rohanom Dennisom. Ko je na cestni dirki Philippea Gilberta spodbujal k nadaljevanju, potem ko je belgijski favorit padel, je bil videti kot star kolesarski maček. Vprašajte se, kaj ste vi počeli, ko ste bili stari 19 let!

Egan Bernal se je rodil leta 1997 in je postal letos tretji najmlajši zmagovalec Dirke po Franciji vseh časov – edina mlajša sta zmagovala še daleč v železnih časih kolesarstva: Henri Cornet je bil leta 1904 star manj kot 20 let, Francoise Faber pa je bil leta 1909 le devet dni mlajši od Bernala. Poleg zmage na Touru je bil Kolumbijec najboljši še na dirkah Pariz–Nica in na Dirki po Švici, na Dirki po Romandiji je bil tretji, vsega skupaj pa je zmagal petkrat.

Omeniti moramo vsaj še sprinterja Jasperja Philipsena, Sergia Higuito, Pavla Sivakova in Davida Gauduja, ki je bil v veliko pomoč Thibautu Pinotu na Dirki po Franciji.

Trend se nadaljuje tudi naslednje leto. S 1. avgustom je v Mitchelton Scott prestopil Kaden Groves, ki je približno tri mesece mlajši od Pogačarja. Trek Segafredo je pohitel in v ekipo za leto 2020 vključil svetovna mladinska prvaka v cestni vožnji in kronometru: Američan Quinn Simmons in Italijan Enzo Tiberi bosta naslednje leto sezono na najvišji ravni začela še pred dopolnjenim devetnajstim letom. Nizozemec Enzo Leijnse, ki je bil na svetovnem prvenstvu med mladinci drugi v kronometru in četrti na cestni vožnji, pa bo naslednji dve leti nastopal za Sunwebovo razvojno ekipo.

Razloge za vrhunske rezultate najmlajših mnogi vidijo v tem, da doping v sodobnem kolesarstvu ni več odločilni dejavnik za uspeh. Mladi lahko tako prej pridejo na raven izkušenejših kolesarjev.

Poleg tega sam ne bi prezrl znanstvenega pristopa k treningu. Strokovno vodstvo ekip natančno spremlja trening kolesarjev in ga prilagaja njihovim individualnim potrebam. Ne gre pa podcenjevati dejstva, da je danes mladina pripravljena prevzeti odgovornost za uspehe. Pred leti so se starejši kolesarji pritoževali, ker mlajši niso več spoštovali nepisanih pravil. Zdaj se morda začenjajo kazati pozitivni znaki te predrznosti. Kolesarstvo je zaradi tega bolj zanimivo. Bolj za šalo kot zares smo se nekateri ob koncu sezone začenjali spraševati o smiselnosti kategorije pod 23 let … ki v ženskem cestnem kolesarstvu – in v večini drugih športov – sploh ne obstaja.

3 S ciklokrosa na cesto

Že dolgo je znano, da se na cesti odlično znajdejo tudi gorski kolesarji in ciklokrosisti. Cadel Evans je pred kariero cestnega kolesarja v letih 1998 in 1999 zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala v krosu, Jakob Fuglsang pa je bil leta 2007 svetovni prvak v krosu za mlajše člane. Na gorskem kolesu sta začela tudi Jure Golčer in Luka Mezgec. Peter Sagan je leta 2008 zmagal na svetovnih prvenstvih v ciklokrosu in krosu. Čez dve leti je bil na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu med mladinci Julian Alaphilippe drugi. Zdenek Štybar je v ciklokrosu vztrajal še v članski kategoriji in prestopil med cestne kolesarje šele po dveh naslovih svetovnega prvaka in odtlej na cesti zmagal sedemnajstkrat.

Še nihče pa ni povzročil takega viharja, kot sta ga letos Mathieu van der Poel in Wout van Aert, ki sta čez zimo bila dvoboje za zmago na skoraj vseh velikih preizkušnjah v ciklokrosu. Že lani sta opozorila nase tudi na cesti, van Aert je zmagal na Dirki po Danski, van der Poel pa je ob petih zmagah postal še nizozemski državni prvak v krosu, ciklokrosu in cestnem kolesarstvu. Letos sta si v koledarju dirk obkrožila spomladanske klasike. Van der Poelova ekipa Corendon Circus je namreč pridobila prokontinentalno licenco, van Aert pa je prestopil v Jumbo Vismo.

Van der Poel je bil pozimi uspešnejši od svojega belgijskega tekmeca. Zmagal je skoraj vedno, ko se je pojavil na progi za ciklokros. Kar 31-krat, vključujoč državno, evropsko in svetovno prvenstvo. Cestno sezono je konec februarja, tako rekoč brez počitka, odprl na etapni Dirki po Antaliji in zmagal v prvi etapi. Odlično je dirkal na belgijskih klasikah, izpustil Pariz–Roubaix in dosegel vrhunca z zmagama na Brabantski puščici in na Amstel Gold Race, kjer je uprizoril eno najbolj impozantnih predstav v sodobnem kolesarstvu. Potem je presedel na gorsko kolo in v svetovnem pokalu trikrat zmagal in bil enkrat drugi, zasedel skupno drugo mesto in pobral naslov evropskega prvaka. Naslednja cestna dirka je bila Arctic Race of Norway – in že v prvi etapi je zmagal ter odnesel še drugo mesto, trikrat je zmagal na Dirki po Veliki Britaniji in še prvič zmagal v skupnem seštevku. Pred svetovnim prvenstvom je veljal za glavnega favorita in v Yorkshiru mu je dobro kazalo vse do trenutka, ko se je zlomil.

Van Aert je svojo nepopustljivost razkazoval že na dirki Strade Bianchi, kjer je ponovil tretje mesto iz prejšnje sezone, a tokrat brez komičnega vložka na zaključnem vzponu. Mimogrede, letos sta bila prvi in drugi Alaphilippe in Fuglsang, četrti pa Štybar – vsi z izkušnjami na kolesih s širšimi plašči. Na dirki Milano–San Remo je van Aert na šestem mestu za las zaostal za Matejem Mohoričem in potem borbeno odpeljal belgijske klasike, kjer mu je zmanjkalo nekaj sreče, sploh na dirki Pariz–Roubaix, kjer je po defektu in menjavi kolesa brutalno padel. Odprlo se mu je na Dirki po Dofineji, kjer je na njihovih domačih terenih premagoval specialiste za sprinte, kronometre in vzpone. Dve zmagi, drugo in tretje mesto ter zelena majica najboljšega po točkah. Zmagal je na državnem prvenstvu v vožnji na čas, na cestni dirki je bil tretji, s Toura pa odnesel dve zmagi – v ekipnem kronometru in v sprinterski deseti etapi, kjer je premagal Elio Vivianija in Caleba Ewana. Škoda, da je sezono zaključil z groznim padcem na kronometru v Pauju.

Zdaj je jasno, da lahko kratkih in eksplozivnih dirk vajeni specialisti za ciklokros in gorsko kolesarstvo odlično vozijo na cesti brez dolgotrajnega prilagajanja na drugačen način dirkanja.

Ko ju vidimo zmagovati, se zdi kolesarstvo preprost šport. Odlične sposobnosti pri visokointenzivnem dirkanju so van der Poelu prinesle zmago na Amstel Gold Race, van Aertu pa v sprintu po ekscesno hitrih zaključnih kilometrih na Dirki po Dofineji – ko so bili sprinterji napol mrtvi, je imel še dovolj energije za podaljšani sprint. In prav dolgi sprinti so tudi dan de Poelova specialnost.

Ciklokros gotovo ne more škoditi – zato je res žalostno, da se v Sloveniji letos govori o le treh dirkah v ciklokrosu, pa še o teh se bolj ali manj samo govori. Seveda ni mogoče organizirati dirk na ravni, ki jo poznajo v Belgiji in na Nizozemskem, a v tej atraktivni disciplini bi morale biti organiziraea tako, da bi pritegnile predvsem mladino.