Tour 2020: Nevihtno že v prvi etapi

Pred štartom se je, razumljivo, govorilo o rdeče obarvani Azurni obali, kjer spet razsaja koronavirus, manj razumljivo pa je bilo tarnanje favoritov. Enega boli koleno, drugega hrbet, tretji še ni prišel k sebi po padcu. Pričakovali smo nervozno etapo in jo po svoje tudi dobili. Toda ne po zaslugi kolesarjev. Karavana je zvečer porabila ogromno sanitetnega materiala.

Gentlemenska dirka

Prvo etapo Toura se splača pogledati od začetka. Takoj, ko direktor dirke Christian Prudhomme pomaha z zastavico, gre pričakovati nekaj minut norenja, a tokrat so se Francoza Cyril Gautier (B&B Vital Concept) in Fabien Grellier (Total Direct Energie) ter Švicar Michael Schär (CCC) samo malo hitreje odpeljali naprej in to je bilo to. Od obeh ProTeam ekip pričakujemo, da se bodo njihovi kolesarji redno kazali v ospredju. Enako vlogo pa bo imel verjetno tudi CCC, ekipa brez zagotovljene prihodnosti in brez izrazitega vodje. Matteo Trentin, Greg Van Avermaet in Ilnur Zakarin seveda lahko zmagajo v etapi, a bodo za to potrebovali tudi precej sreče. Letos sploh še nimajo zmage v World Touru in so tako najslabša ekipa.

Glede na razvoj dogodkov je bilo kar nenavadno, da je bil beg ujet že 58 kilometrov pred ciljem. Med najboljšimi so bili na tleh Pavel Sivakov (Ineos Grenadiers) kar dvakrat, Nairo Quintana (Arkesa-Samsic), Mikel Landa (Bahrain-Merida), iz Jumbo-Visme George Bennett. Med šprinterji pa Sam Bennett, (Deceuninck-Quick Step), Caleb Ewan (Lotto-Soudal), ki je bil že več kot šest minut za pelotonom, pa italijanski in evropski prvak Giacomo Nizzolo (NTT Pro Cycling), za katerega je nekaj časa kazalo, da si je poškodoval roko. In nisem naštel vseh.

Toda peloton je dirkal kot v dobrih, starih gentlemanskih časih. Na to so morda vplivali tudi številni letošnji padci, tudi s težkimi posledicami. Že v lepem vremenu bi bila trasa kar nekoliko prenevarna za uvod v Tour, potem ko celo poletje ni deževalo, pa je bilo tako rekoč nemogoče dirkati. Peloton bi se lahko v uvodni etapi razbil na prafaktorje in se ne bi več sestavil nazaj. Dogodek dneva je bilo soliranje Astane. Omar Fraile se je sicer po etapi izgovarjal, da je samo nastavil tempo, a zaradi njega je čez celo cesto v slogu Mateja Žagarja drsel Miguel Angel Lopez, seveda precej manj uspešno, saj ga je ustavil znak. Rogličeva pokroviteljska gesta Fraileju, naj upočasni, je bila pozitiven dogodek dneva.

Z obale Severnega morja po zmago v Sredozemlje

Od Alexandra Kristoffa (UAE Emirates) nismo pričakovali veliko. Že nekaj let ga obravnavamo kot starejšega kolesarja, a jih ima pravzaprav šele 33. Torej je dve leti mlajši kot Mark Cavendish, ki ga imajo britanski mediji kar za abonenta na Tour. Resnici na ljubo je Kristoff res videti kot precej starejši gospod, eden tistih, ki pred norveško kočo sekajo drva. To je oče štirih otrok, ki živi in očitno tudi plačuje davke v svoji domovini ,in ki tudi pozimi trenira po okolici Stavangerja, ne najmanj, a pozimi tudi ne najbolj prijetnega kraja za treniranje kolesarstva.

Zadnja leta res ne zmaguje serijsko, a to je bila njegova 80. zmaga in vsako leto mu uspe vsaj en veliki met. Na Touru leta 2018 je moral čakati do zadnjega dne, a na Elizejskih poljanah je zmagal na najpomembnejši šprinterski dirki na svetu. Že to, da je svojo korpulentno telo privlekel čez vse klance, je vredno pohvale – in to mu je uspelo na vseh sedmih zaporednih Tourih doslej. In še na Dirki po Italiji leta 2011 in 2012. Mož je zanesljiv! In inteligenten. Po padcu slabe tri kilometre pred ciljem je bil šprint kaotičen, Kristoff pa v ospredju sam. Vedno na pravem kolesu. Ko je bilo treba, je potrpežljivo čakal in udaril v pravem trenutku. Zasluži si rumeno majico!

Jutri bo bolelo

Ni običajno, da že prva etapa povzroči tak kaos. John Degenkolb (Lotto-Soudal) si je ob padcu hudo potolkel koleni, poskusil ujeti časovno zaporo, a mu to ni uspelo, tako da odhaja domov in bo jutri na štartu predvidoma samo 175 kolesarjev. Zadnji padec se je zgodil znotraj zadnjih treh kilometrov, zato na primer Thibaut Pinot (Groupama-FDJ) ni izgubil časa, vendar pa jo je med vsemi bržkone skupil najbolj. Videti je bil, niti ne jezen, ampak kot bi bil vdan v usodo. Žalostno je odstopil s Toura leta 2017, Gira leta 2018 in še posebej hudo je bilo lani, ko se je v avto usedel v 19. etapi Toura.

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta k sreči prestala etapo brez pretresov. Dobro je tudi, da Kristoff nosi rumeno majico. Dobro za samozavest in sproščenost.

Zdaj je tudi jasno, da Pavel Sivakov ne bo mogel kandidirati za visoko uvrstitev. Zaostal je 13 minut, a glede na njegove nezgode mora biti vesel, da je prišel do konca. Ineos je tudi sicer ni odnesel najbolje, padel je namreč tudi Andrey Amador in tako imajo v ekipi dva ranjenca. Jutri naj bi bilo na Azurni obali lepo vreme. Vendar pa smo videli, da so ceste nevarne tudi v sihem vremenu.

Je zelena majica oddana vnaprej?

Prva šprinterska etapa seveda ni pokazala vsega, a je tudi priložnost, da se pogovorimo o favoritih za zeleno majico. Žal lahko tudi letos izpostavimo samo enega, medtem ko bodo ostali predvsem iskali redke priložnosti za zmago v šprintih. Peter Sagan je enostavno predober, da bi ga skušal kdo resno ogroziti in potem na koncu šprintati s telečjimi nogami. Zato bodo raje pobirali etapne zmage.

Peter Sagan (Bora-Hansgrohe)

Z rekordnimi sedmimi majicami in ducatom zmag na Touru je pravzaprav edini pravi favorit. Imel bi osem majic, če ga ne bi po nedolžnem diskvalificirali na Touru leta 2017, ko je Mark Cavendish sklatil v šprintu samega sebe. Bora-Hansgrohe je sicer letos sestavljena okoli Emanuela Buchmanna in Maximiliana Schachmanna, ki ciljata na dobro uvrstitev s skupnem seštevku, ampak Slovak lahko računa na pomoč Lukasa Pöstlbergerja in Daniela Ossa. Pravzaprav pa Sagan ne potrebuje prav dosti pomoči. Ima odličen instinkt in se večinoma znajde tam, kjer je treba. Na svetovnem prvenstvi v Bergnu ga na primer nismo videli cel dan, potem pa je zmagal – in premagal ravno Kristoffa.

Letos še ni zmagal, večkrat pa je bil blizu vrha. Na Tour se je običajno pripravljal v Ameriki, kjer je dirkal po Kaliforniji, letos pa ostaja njegov cilj tudi Dirka po Italiji. Toda že v prvi etapi je dokazal, da si bo vzel tisto, kar mu pripada: na letečem cilju je premagal vse konkurente, čisto solidno pa je na petem mestu končal tudi v etapi. Sam poudarja, da ni šprinter: je pa priden zbiralec točk na letečih ciljih.

Caleb Ewan (Lotto-Soudal)

Lani je na svojem prvem Touru trikrat zmagal ter osvojil dve drugi in tri tretja mesta. S tega vidika je bil precej uspešnejši od Sagana (po ena zmaga, drugo in tretje mesto), toda to je samo dokaz, da zelena majica ni rezervirana za najboljšega šprinterja. Tudi letos je Ewan poudaril, da ga zanimajo predvsem etapne zmage. V tej sezoni ima v žepu že štiri prva mesta, zmagal je tudi na pripravljalni Dirki po Valoniji.

Za seboj celo ekipo – a od današnjega dne brez Degenkolba – in če bo redno zmagoval, lahko spet pride vsaj na drugo mesto. Kakorkoli, po silnih težavah v prvi etapi je za zdaj brez ene same točke.

Elia Viviani (Cofidis)

Po treh letih v Skyju, kjer ni mogel pokazati vsega svojega potenciala, je zablestel v Quick Stepu in v dveh sezonah nabral 29 zmag, med drugimi štiri na Giru leta 2017 in eno na lanskem Touru, ki ga je po točkah končal na tretjem mestu. Letos stavi Cofidis tudi na dobro uvrstitev Guillauma Martina v skupnem seštevku, Viviani pa ima v pomoč Simoneja Consonnija in Christopha Laporta. V prvi etapi je bil v šprintu precej neopazen, končal ga je na šestem mestu.

Alexander Kristoff (UAE Emirates)

Svoje je povedal v Nici. Potrudil se je tudi na letečem cilju, tako da ima že 59 točk. Jutri bo gotovo ostal brez rumene majice, medtem ko utegne zeleno nositi še nekaj dni. Ne glede na to, da Tour ni prijazen do šprinterjev, so leteči cilji na bolj razgibanih etapah večinoma bolj na začetku. Kristoff tako lahko ostane zraven. Vprašanje je, če je za to zainteresiran.

Matteo Trentin (CCC)

Italijan dirka na Touru že šestič, lani pa je prvič zmagal etapo. Pravzaprav je podoben tip kolesarja kot Sagan – točke lahko pobira tam, kjer jih šprinterji ne morejo. Lanska zmaga na Touru je bila imenitna in morda je njegova priložnost, da se pokaže, prav boj za zeleno majico. A za to bi se moral kot klop držati Sagana in ga skušati premagovati mož na moža.

Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step)

Ko zmaguje, zmaguje, kot da je daleč najboljši na svetu. S seboj ima odličen vlak, ki mu je tudi v Nici pripravil lepo izhodišče, a po desni so šli trije precej hitreje. Vendar pa moramo Irca vzeti v bran: ko naj bi ravno pohodil, ga je na levo izrinil Jasper Stuyven (Trek-Segafredo) in tam je izgubil nekaj hitrosti. A na koncu mu je očitno tudi nekoliko zmanjkalo streliva, saj je pogledoval naokoli in se kar nekako sprijaznil z usodo.

Wout van Aert (Jumbo-Visma)

Lahko smo veseli, da ima Primož Roglič ob sebi tako močnega kolesarja, a po drugi strani je verjetno van Aert edini, ki bi lahko resno dirkal za zeleno majico. Morda bo sicer dobil kakšno priložnost za šprint, gotovo pa v 19. in 21. etapi, ko ne bo imel več resnega dela za ekipo. Toda v primerjavi z drugimi šprinterji utegne biti takrat precej bolj zbit. Čeprav je tega sposoben, bo etapna zmaga zanj letos čudež.

Častne omembe

Giacomo Nizzolo (NTT Pro Cycling) je prišel na Tour z dvema zaporednima zmagama: najprej je oblekel majico italijanskega državnega prvaka, potem pa v Plouayju še majico evropskega prvenstva – in ta zmaga ni bila kar tako: opravl je Arnauda Demara, Pascala Ackermanna in Mathieuja van der Poela. V prvi etapi Toura je bil na tleh in ko je lovil skupino, ni bil videti najbolje – a na koncu je bil vseeno sedmi.

Total Direct Energie ima svoje šprintersko orožje v Niccolu Bonifaziu, ki je letos zmagal v Saudovi Arabiji in potem še v peti etapi dirke Pariz–Nica, kar je bil velik uspeh za ekipo. Kakorkoli, po vrnitvi na cesto ne kaže več najboljše forme, v prvi etapi pa je padel in prišel v cilj med zadnjimi.

Potem ko sta zaradi interesov hribolazcev doma ostala Nacer Bouhanni (Arkea-Samsic) in Arnaud Demare (Groupama-FDJ) je najmočnejši francoski šprinter na Touru Bryan Coquard (B&B Vital Concept). Na Touru dirka četrtič in nekajkrat je že bil blizu zmagi, a če bi mu letos uspelo v množičnem šprintu, bi bil to manjši čudež. Mož za peterico. Vendar pa je za šprinterja relativno droben in lahko morda vzdrži tudi kakšno pomembnejšo selekcijo pred ciljem.

Trek-Segafredo ima dva, ki sta v prvi etapi šprintala v zaključku vsak po svoje. Svetovni prvak Mads Pedersen je bil na drugem mestu uspešnejši kot Jasper Stuyven. Pedersen je oblekel tudi belo majico najboljšega mladega kolesarja. Če je bil lani naslov svetovnega prvaka manjše presenečenje, pa letos kaže odlično šprintersko formo. Na Dirki po Poljski je na primer premagal Pascala Ackermanna, tokrat pa … no, skoraj vse. Pravzaprav bi ga najraje uvrstil med resnejše izzivalce za zeleno majico … ampak šele od danes.

Vsako leto naplavi na površje tudi kakega mladega šprinterskega upa in tokrat je to Cees Bol (Sunweb), orjak, za katerim je našel zavetrje Kristoff. Ne bomo se čudili, če mu uspe tudi zmagati, sploh če bi se mu uspelo ob Nikiasu Arndtu, ki je tokrat obtičal v ozadju, uspelo pozicionirati kot vodji precej hitre ekipe z dobrim potencialom za uspešen vlak. Ki ga je seveda treba izvežbati.

Seveda nisem pozabil na Luko Mezgeca (Mitchelton-Scott), ki pa ima nekaj težav s tempiranjem pravega trenutka. V pogovoru vam bo vedno rekel, da bi raje delal za vrhunskega šprinterja, kot pa pobiral peta mesta, ampak dejstvo je, da je sposoben zmagovati tudi v zares hitrih zaključkih. V lanski drugi etapi je bil na primer pred Fernandom Gavirio in Pascalom Ackermannom. V Plouayu je začel prezgodaj. Tokrat pa je Jack Bauer pospešil kot da mu gre za življenje in na lepem je bilo petsto metrov pred ciljem spet videti, kot da je Mezgec lead out nekomu. Take napake na tej ravni ni več mogoče popraviti. Je pa jasno, da je sposoben biti zraven. Ujeti mora samo še pravi trenutek.