Miren dan na morju? Kaos ob Atlantiku!

Težko bi rekli, da je peloton cel in zdrav, toda med kolesarji ni obolelih s koronavirusom. Za teden dni je šel v karanteno direktor dirke Christian Prudhomme, a bolj skrbi dejstvo, da je zbolelo nekaj članov ekipnega osebja: po eden iz Cofidisa, AG2R La Mondiale, Ineosa Grenadiers in Mitchelton-Scotta. Naslednje testiranje bo v ponedeljek.

Bernie se ne zabava

Če sta želela Prudhomme in Thierry Gouvenou trasirati nevaren Tour, jima je uspelo. Redni očitki, da je Dirka po Franciji dolgočasna, so ju spodbudili k načrtovanju spektakularne trase in letos se res ne moremo pritoževati nad pomanjkanjem dramatičnih vložkov. A že tako stresna dirka je zaradi tega še nevarnejša, na kar je včeraj opozoril Bernhard Eisel, ki je dvanajstkrat uspešno končal Tour kot eden najboljših pomočnikov in je bil zadnja leta tudi neformalni šef pelotona in grupetta, ki se formira na gorskih etapah.

Za brutalne se izkažejo tudi dnevi, v katerih naj bi se nekoliko sprostili. Etape so letos krajše, a težje, pričakovanja javnosti pa neizprosna. Ko je v prvi etapi Jumbo-Visma umirila divjanje in ko si je peti dan peloton privoščil počitek, so bile med odzivi tudi kritike, češ plačani ste za to, da nas zabavate. Eisel se včeraj ni zabaval, ker dobro ve, kaj pomeni stres na tritedenski dirki. Ko se pričakuje veter v zadnjih dvajsetih kilometrih, se tempo dvigne več deset kilometrov prej, kar ima za posledico majhne napake s težkimi posledicami.

Veter tokrat ni odpihnil favoritov

Domenico Pozzovivo (NTT Pro Cycling) včeraj ni štartal zaradi poškodbe komolca, ki jo je staknil v prvi etapi. Zaradi padca ni prišel do cilja Sam Bewley (Mitchelton-Scott), Davide Formolo (UAE Emirates) se je v cilj junaško pripeljal z zlomljeno ključnico, nasankala pa sta še Toms Skujinš (Trek-Segafredo) in Nicholas Roche (Sunweb), ki je potarnal tudi, da je izgubil dragoceno zapestnico.

Tadej Pogačar je torej po Fabiu Aruju izgubil še odličnega Formola, tako da bo ob njem od danes kolesarilo samo še pet mož. Padel je tudi Pogačar – in z njim tretjeuvrščeni Guillaume Martin (Cofidis), a brez posledic. Pogačar ima letos ogromno incidentov, navdušuje pa način, kako jih sprejema. Brez nervoze in s šampionsko mirnostjo, ki gotovo izvira iz samozavesti.

Ko obstaja nevarnost vetra, se najbolje postavi Ineos Grenadiers in tudi tokrat se je skupina razbila, a bolj je na to vplival hud padec 17 kilometrov pred cilje, katerega žrtev je bil med drugimi Richard Carapaz (Ineos Grenadiers). Spredaj so krožili vsi favoriti, a na koncu ni odpadel nihče, ujel pa je tudi Carapaz. Nekaj groze je povzročila napaka Jumbo-Visme, ki je zapeljala v krožišče po napačni strani, a so škodo hitro omejili. Wout van Aert je bil spet odličen pomočnik.

Organizator res ne more vplivati na vreme in na graditelje cest, ki promet umirjajo z otoki na cestah. Vendar organizator tudi ne zavrne denarja, ki ga dobi od občine, kjer sta štart in cilj. Thierry Gouvenou je zelo dobro vedel, zakaj je speljal traso tako, kot jo je. Naj vas ne preseneti, če se bodo danes dobršnega dela etape spet lotili v rekreativnem tempu.

Zelena majica spet na Irčevih ramenih

Zaradi zahtevne trase imajo manj priložnosti tudi šprinterji, zato je marsikdo letos raje izbral Giro. Neverjetno, a resnično: na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja se šprinta bolje kot na Touru, kjer lahko resen vlak sestavi samo Sunweb, ki pa na koncu ne opravi dela do konca.

Seveda pa zmagi Sama Bennetta (Deceuninck-Quick Step) ne gledamo v zobe. Nikakor. Po četrtem, drugem in tretjem mestu je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo zmagal. Na vprašanja o občutkih ob zmagi je nemogoče odgovoriti drugače kot s truističnimi izjavami, ki jih nima smisla ponavljati, toda Sam Bennett je spregovoril s čustvi, ki so samo pokazala, koliko je vredna zmaga na Touru. To je v nedeljo, ko se je v cilju prijel za glavo, pokazal tudi Tadej Pogačar.

Dolžnik ostaja Cees Bol (Sunweb), ki je imel odličen vlak, a se je izgubil, medtem ko je Bennettu 400 metrov pred ciljem z živalsko močjo odprl pot do zmage Michael Mørkøv. Irec je bil na vetru sto ali največ 150 metrov in za Caleba Ewana (Lotto-Soudal) je prišla ciljna črta prezgodaj. Precej več kot v prejšnjih šprinterskih dneh so pokazali tudi drugi dolžniki. Peter Sagan (Bora-Hansgrohe) je iztisnil tretje mesto, za njim je bil Elia Viviani (Cofidis), Andre Greipel (Israel Start-Up Nation) pa je izvlekel šesto mesto, takoj za spet odličnim svetovnim prvakom Madsom Pedersenom (Trek-Segafredo).

Sagan je vseeno izgubil zeleno majico. Na letečem cilju je bil sicer za Matteom Trentinom (CCC) in pred Bennettom, vendar je Ircu odščipnil samo tri točke, na končnem cilju pa jih je v primerjavi z njim izgubil trideset. Bennett se bo bržkone bolj osredotočal na zmage, ampak zelena majica je dosegljiva. Do konca Toura ima še tri ali največ štiri šprinterske priložnosti. Doslej je bil vedno pred Slovakom, razen v sedmi etapi, ko je Bora-Hansgrohe razbila peloton že na začetku, a je Sagan ostal skoraj praznih rok.

Sagan se bo vključeval v pobege na zahtevnejših etapah in zanimivo bo videti, ali mu bo Bennett skušal slediti oziroma ali bo Deceuninck-Quick Step Slovaku sploh dovolil bežati. Če Bennett zmaga še v eni ali dveh etapah, bo vsaj tesno, tudi če mu Sagan v svojem slogu pobira točke na letečih ciljih. Vsekakor pa bomo očitno gledali resen boj za zeleno majico na zahtevni trasi, ki naj bi bila pisana na kožo Saganu. Seveda je vprašanje tudi, kdo bo sploh prišel do Elizejskih poljan, toda Bennett s tem ne bi smel imeti težav.

Kaj nas čaka v enajsti etapi?