Šprint z napako v 11. etapi. Danes najdaljši dan na Touru.

Pred Parizom je bila včeraj zadnja šprinterska etapa. Težji fantje se bodo v naslednjih dneh predvsem borili za obstanek, že danes pa lahko zmaga lažji šprinter, če mu bo uspelo vzdržati v begu do konca.

Malo zanimanja za beg

Včeraj ni bilo mogoče niti pomisliti na to, da bi lahko zmagal ubežnik. Kot smo se lahko že navadili na letošnjem Touru, pa stvari spet niso šle v skladu s tradicijo, po kateri junaško bežijo kolesarji manjših ekip, ki jim glavnina stre srce – kot bi rekel Carlton Kirby – morda deset kilometrov pred ciljem. Na kilometru nič se je odpeljal Matthieu Ladagnous (Groupama-FDJ), a brez družbe, ujeli pa so ga več kot štirideset kilometrov pred ciljem.

Ni bil edini, ki je poskušal. Po dvajsetih kilometrih se je iz glavnine odcepila kar nevarna šesterica z nekaj specialisti za enodnevne dirke: Stefan Küng (Groupama-FDJ), Jasper Stuyven (Trek-Segafedo), Oliver Naesen (AG2R La Mondiale), Tom van Asbroeck (Israel Start-Up Nation), Lukas Pöstlberger (Bora-Hansgrohe) in Michael Gogol (NTT Pro Cycling). Glavnina jim je pustila dihati deset kilometrov.

Ampak … tudi to še ni vse!

Šprint z napako

Resno je šest kilometrov pred ciljem skočil Lukas Pöstlberger, kar je bila genialna poteza, saj je s tem prisilil ostale ekipe s šprinterji v lov. Nerazumljivo je bilo, da sta se mu pridružila dva ključna moža iz Deceuninck-Quick Stepa – Bob Jungels in Kasper Asgreen sta v smrt bežala svojemu kapetanu Samu Bennettu skoraj štiri kilometre. Že res, da so s tem prisilili v lov Vivianijev Cofidis in Ewanov Lotto-Soudal, ampak za visoko ceno. Pred Pöstlbergerjevim skokom je imel Bennett odličen vlak, v katerem je vlekel tudi Julian Alaphilippe, na koncu pa je zelena majica osirotela. Da je prišel Bennet čez ciljno črto tretji, je pokazatelj, da je v odlični šprinterski formi.

To je bil eden najlepših šprintov, v katerem, zanimivo, ni sodeloval Sunweb. Na ciljni črti so bili Caleb Ewan, Peter Sagan in Sam Bennet tako rekoč poravnani, le malo je zaostal Wout van Aert. Ampak to je bil tudi šprint z napako, ki bi se lahko spet končala tragično. Peter Sagan je iz dneva v dan boljši, a je očitno tudi čedalje bolj frustriran. Na včerajšnjem letečem cilju je spet zaostal za Bennettom in še Michael Mørkøv se je vrinil mednju, tako da je Slovak izgubil nove štiri točke.

Tudi v končnem šprintu je bil, potem ko mu je teren pripravljal Pöstlberger, izgubljen in edini izhod je vodil skozi premajhno luknjo. Izgovor, da je z odrivanjem van Aerta nesrečo pravzaprav preprečil, je morda celo legitimen, vendar pa ni bilo legitimno, da je sploh rinil tja, kjer ni bilo prostora. Padca ni bilo, ker sta Sagan in van Aert spretna in čvrsta kolesarja, a iztegnjeni sredinec je povedal vse. Če ga je kasneje, ko se je Belgijec že umiril, Sagan res nadiral, je to že skoraj groteskno. Peter Sagan je res trikratni svetovni prvak in sedemkratni nosilec zelene majice, vendar bo moral počasi ugotoviti, da se mu zaradi tega ne bo umaknil prav vsak, ki se znajde na poti. Zagotovo pa ne dvakratni zmagovalec etap na letošnjem Touru.

Veščine? Neumnosti.

Kazen je po pravilniku jasna: Sagana so postavili na zadnje mesto v skupini. Tako je izgubil 30 točk na cilju, dodatno pa še 25 odstotkov točk, ki jih dobi zmagovalec, zaokroženo navzgor 13 točk. Dobil je tudi denarno kazen: 500 švicarskih frankov. 200 pa jih bodo z Jumbo-Visminega računa odbili, ker je van Aert pokazal sredinec. Denar ni vse, ampak do Pariza mora Sagan nadoknaditi 68 točk zaostanka, kar se zdi misija nemogoče – a ne za moža, ki se piše Sagan.

Preseneča me precej zmeren odziv javnosti ob Saganovem manevru. Nekatere je celo navdušil, tudi mladega Quinna Simmonsa (Trek-Segafredo). Po njegovem Sagan ni kršil pravil, ampak se je izkazal z veščino. Mladeniča bi morali v ekipi podučiti, naj se vzdrži tvitanja, saj prevečkrat slišimo, da mladina ne spoštuje nepisanih pravil kolesarstva. To pa med drugim vodi v padce.

Dylan Groenewegen (Jumbo-Visma) je tudi šprintanja vešč kolesar, a na Poljskem so bile posledice njegovega manevra tako hude, da Fabio Jakobsen (Deceuninck-Quick Step) še vedno ne more govoriti. Šef Deceuninck-Quick Stepa je takrat besnel in govoril o nič manj kot kriminalnem dejanju. Ampak kazni ne bi smeli odmerjati glede na posledice manevrov, temveč glede na manevre same.

Ne mislim, da bi morali Sagana diskvalificirati, kar so neupravično naredili leta 2017, ko je samega sebe sklatil Mark Cavendish. Vendar so pravila jasna in so tam zaradi varnosti kolesarjev – ki je prav letos velika tema pogovorov, na zatožni klopi pa Uci. Seveda bi lahko Mednarodna kolesarska zveza in organizatorji naredili več za varnost, a več bi lahko naredili tudi kolesarji, če bi dirkali spoštljivo. Bicikel ima zavore, ki bi jih lahko Sagan uporabil, čeprav velja, da šprinterji ne zavirajo.

Garač in šprinter

Nisem verjel, da bo v šprintu sodeloval tudi van Aert. Zakaj? Videli smo. Ker je nevarno. In ker je po obeh zmagah povedal, da je to pač to. Res se je včeraj izpostavil nevarnosti. Če bi ga Sagan zrušil, bi danes svetovni mediji pribijali Jumbo-Vismo na križ, v slovenskih pa bi spet za vse krivili tujce, ki ne pomagajo Slovencu, kot bi mu morali.

Osebno mi je tak način dirkanja všeč. Od Ineosa se Jumbo-Visma razlikuje po tem, da ne delajo samo za en cilj. Jumbo-Visma je zabavna ekipa. In zato je tako uspešna. Zato ima na letošnjem Touru tri zmage, Ineos Grenadiers pa nobene. Naslednjo priložnost bo imel van Aert na Elizejskih poljanah, a je vmes nekaj etap, v katerih bi morda lahko spet presenetil.

V istih etapah bi lahko presenetil tudi Luka Mezgec (Mitchelton-Scott), ki je po kazni Saganu pristal na sedmem mestu. Imel je dobro pozicijo, vse pa se je končalo, ko ga je slabih 700 metrov pred ciljem izrinil v levo Jasper Stuyven. Zaključek je Mezgecu ustrezal, zmagal bi težko, bi pa prišel precej dlje, a imam občutek, da je v šprintih precej zadržan, da ne rečem previden. Tudi sam je priznal, da bi moral za kaj več bolj tvegati.

Kaj nas čaka v dvanajsti etapi?