Vetrovna bitka za uvod v Pireneje

Orkanska sedma etapa. Peter Sagan ni zmagal, a se je po zaslugi ekipe vrnil v igro za zeleno majico. Wout van Aert junaško od delavca do zmagovalca. Pogačar je v cilju sklonil glavo, vendar od lanske Vuelte vemo, da se zna vrniti.

A.S.O./Pauline Ballet

Občasno mi ljudje, večinoma so to tisti, ki jih kolesarstvo zanima šele drugo leto, na dolgo in široko pojasnjujejo, da je to dolgočasen šport. Ravno včeraj dopoldne sem srečal takega patrona. Čez dve uri sem začel spremljati prenos dirke, zamudil sem nekaj minut – in že je bil peloton razbit na kose. Toliko o dolgčasu. Cel dan smo gledali triler. Ki ga je marsikdo v karavani dojemal kot grozljivko.

Peter Sagan, druga lekcija

Vedelo se je, da bo lahko v zadnjih štiridesetih kilometrov vetrovno, vendar smo pred vikendom v Pirenejih vseeno pričakovali umirjeno etapo z nepomembnim begom pod nadzorom ekipe Mitchelton-Scott. Bora-Hansgrohe je spustila rafal nepričakovano, a pod Saganovim vodstvom se to ni zgodilo prvič. Na enak način je v sedmi etapi leta 2013 razbil peloton na dva kosa z ekipo Cannondale in na napačni strani so ostali Mark Cavendish, Andre Greipel, Marcel Kittel, Matteo Trentin in Alexander Kristoff.

A.S.O./Alex Broadway

Če bi bila zgodovina učiteljica modrosti, bi bil Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) bolj pozoren na Sagana. Kristoff in Greipel sta letos nasedla že drugič, a zadaj je poleg teh treh ostala večina šprinterjev: Cees Bol (Sunweb), Caleb Ewan (Lotto-Soudal), Elia Viviani (Cofidis), Giacomo Nizzolo (NTT), pa tudi Edward Theuns in svetovni prvak Mads Pedersen (Trek-Segafredo).

A.S.O./Alex Broadway

Garanje je trajalo in trajalo. Ker je bil spredaj tudi Bryan Coquard, je priskočila na pomoč Saganovi ekipi še B&B Hotels-Vital Concept in slednjič se je vse skupaj umirilo. Sagan je virtualno zeleno majico oblekel že na prvem letečem cilju, čeprav spet ni bil najboljši, ampak mu je eno točko odnesel Matteo Trentin (CCC).

A.S.O./Pauline Ballet

Vetrovna mora

Za dobro iztočnico komentatorjem je poskrbel Thomas De Gendt (Lotto-Soudal), ko se je na vrhu Col de Peyronnenca odpeljal po dve točki za gorske cilje. To se je zdelo pred jutrišnjo etapo smiselno, ne pa tudi, da je kar nadaljeval s popolnoma nesmiselnim begom, kot da je zaposlen v drugorazredni ekipi, ki ji denar odmerjajo glede na minute pojavnosti na televiziji. De Gendt ni neumen, ve kako se zmaga z dolgim pobegom, a je tudi muhast tip, ki ima zelo očitno rad kolesarjenje zaradi kolesarjenja samega. Rekel bi, da ga je enostavno pičilo, da bi končno naredil to, kar najbolje zna, a za to še ni imel dobre priložnosti. Kar predstavljam si šefe pri Lotto-Soudalu, ki so samo skomigovali z rameni, češ, to je pač Thomas.

Ko je Belgijec še klatil po svoje, pa je v glavnini, ki jo je takrat še sestavljalo okoli 90 kolesarjev, spet eksplodiralo. Po spremembi smeri je začelo pihati z zadnjega boka. Ineos Grenadiers, ki je bil spredaj s šesterico, se je izkazal kot resna ekipa. Ko sta pritisnila Michal Kwiatkowski in Andrey Amador, bi v vsakem primeru odletelo nekaj glav, a odločala je tudi smola. Nekaj kilometrov preden je zaropotalo, sta imela defekta Tadej Pogačar (UAE Emirates) in Bauke Mollema (Trek-Segafredo), Mikel Landa (Bahrain-Merida) pa se je zapletel s kolegoma, vmes je bil tudi Matej Mohorič. Tadej Pogačar se je vračal v ospredje, a ravno ko je počilo, se je nekdo pred njim zapletel in ostal je na napačni strani.

Ko so se spredaj nekako prešteli in ugotovili, da manjkajo Pogačar, Mollema, Richie Porte (Trek-Segafredo), Pogačar in še Esteban Chaves (Mitchelton-Scott), so se preživeli zainteresirani sneli z verig in do cilja so jim naložili minuto in 21 sekund. Šprinterjem je prišlo prav, da so zadaj obtičali Trentin, Luka Mezgec (Mitchelton-Scott), Sonny Colbrelli (Bahrain-McLaren) in tudi Greg van Avermaet (CCC).

A.S.O./Alex Broadway

Wout van Aert, druga lekcija

V šprint je preživele z Edvaldom Boassonom Hagnom za hrbtom pripeljal Michael Gogl (NTT). Norvežan je šprintal kot ekspresni vlak, a kaj, ko si je najboljši položaj spet izboril Wout van Aert, mož, ki je čez dan bdel nad Primožem Rogličem, potem pa mimogrede izkoristil svojo drugo priložnost na letošnjem Touru in zmagal še šestič letos – v vsega 17 tekmovalnih dneh. Zdaj ima na svojem računu že 106 točk in je tretji po točkah, ne d abi sploh tekmoval za zeleno majico.

Bryan Coquard je imel odlično priložnost, a izvlekel je tretje mesto. Impresivno je začel tudi Alaphilippe, a se mu je s pedala odpela noga, Peter Sagan pa se je zapletel s Hugom Hofstetterjem (Israel Start-Up Nation) in tako ni mogel v celoti nagraditi dela ekipe. Ker se mu je snela veriga, je izvlekel na končnem cilju pičle štiri točke. Na voljo jih je imel včeraj 70. Vzel pa jih je 21, kar je pravzaprav neuspeh. Že res, da je imel smolo, vendar bi bil tudi brez zapletanja daleč od zmage. Njegova pot do pikčaste majice bo težka, kot je bila današnja etapa.

A.S.O./Alex Broadway

Pogačar ne obupuje

Zanimivo je, da je na koncu v času zmagovalca prišel v cilj iz Ineosove garde samo Bernal, če odštejemo Kwiatkowskega, ki pa je verjetno na koncu za nekaj sekund zaostal prostovoljno. Jumbo-Visma, na primer, je imela v prvi skupini peterico. Richard Carapaz zdaj zaostaja že debeli dve minuti in je praktično izpadel iz igre, čeprav ga je zaradi okvare počakal Jonathan Castroviejo.

Tadej Pogačar zdaj zaostaja minuto in 28 sekund. Spomnimo se na lansko Vuelto. V 18. etapi je trpel in izgubil dobro minuto v primerjavi z Rogličem in Lopezom, ki mu je takrat tudi slekel belo majico. V 20. etapi je z dolgim begom zaostanek izničil in v cilju zmagal s poldrugo minuto prednosti. Če kdo, lahko ta zaostanek nadoknadi on. »Samo približno minuto sem izgubil. To ni idealno, a nisem zaskrbljen. Poskusili bomo kak drug dan.« No, izgubil je tudi belo majico, ki jo je seveda oblekel Bernal.

 

Kaj nas čaka v osmi etapi?

Štart: Cazeres sur Garonne (240 m)
Cilj: Loudenvielle (945 m)
Razdalja: 141 km
Višinska razlika: 3820 m
Leteči cilj je na 42. kilometru, potem se bodo začeli vzpenjati na gorski cilj prve kategorije na Col de Menté, kjer bo že skrajni čas za beg, če želi biti uspešen. Po spustu sledi nekaj ravnine in potem zložen vzpon po dolini do prvega letošnjega klanca ekstra kategorije na Port de Bales, ki je na Tour vključen šestič – pred letom 2006 cesta s severa ni bila niti asfaltirana. Spomnili se boste leta 2010, ko je tam Alberto Contador napadel v trenutku, ko se je Andyju Schlecku snela veriga. V cilju na dnu spusta je bil Španec 39 sekund pred Luksemburžanom – in točno toliko ju je ločilo v Parizu. No, na koncu so zaradi dopinškega škandala zmago vendarle dosodili Schlecku.
Cesta je ozka, vzpon ni enakomeren, dvakrat se napne na dobrih 10 odstotkov, a so vmes tudi 14-odstotni odseki. To je odličen teren za napad, a samo, če verjamemo, da tempa ne bosta narekovala Jumbo-Visma ali morda kar Ineos Grenadiers, ki se počasi prebuja. Tokrat Port de Bales verjetno ne bo odločilen, saj bo cilj še predaleč. Sledi, dolg, hiter, zoprn spust po ozki cesti, ki je lahko še posebej nevarna v slabem vremenu. Takoj po spustu se začne vzpon na Col de Peyresourde, kar je neugodno za tiste, ki bodo prišli na vznožje s trdimi nogami.
Peyresourde je prijetnejši, bolj enakomeren 8-odstotni vzpon, ki se nekoliko položi v tretjem kilometru.Vprašanje je ali se bo kdo od favoritov želel izpostaviti v samostojnem napadu, glede na to, da sledi manj zahteven spust do cilja. Na vrhu bodo podelili bonifikacijske sekunde najboljšim trem, a je čisto možno, da jih bodo pobrali ubežniki.
Pred prvo pravo, klasično gorsko etapo na letošnjem Touru bi bila vsaka napoved nič manj kot ugibanje. Jasno je nekaj: noge so po včerajšnji etapi kisle kot kumarice in če smo nekako pričakovali, da se bo glavna pirenejska bitka odvila danes in da bodo v nedeljo predvsem branili pozicije, se lahko morda zgodi ravno obratno. Toda za resno bitko je sobotna etapa vsekakor primernejša.
Razlike med najboljšimi so še vedno majhne, znotraj ene minute je petnajsterica. Športni direktor Mitchelton-Scotta Matt White je namignil, da bi lahko rumeno majico prepustili nekomu, ki ni nevaren za končno zmago. A vprašanje je, kakšno računico ima Jumbo-Visma. Prej ali slej bo moral nekdo razkriti karte, ne le zmagovati s sekundo ali dvema prednosti.
Morda se bo v begu znašel tudi kak superpomočnik, sploh če ne more več veliko izgubiti. Si predstavljate Fabia Aruja, ki pripravi teren za napad Tadeju Pogačarju? To bi bilo nekaj. Poleg Pogačarja se morajo v igro vrniti še Richie Porte, Bauke Mollema in Mikel Landa. Sploh Mollema je že večkrat izkazal pogum z nevarnimi napadi.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.