Gora se ni tresla, na Touru vse po starem

Gledali smo dve dirki v eni. No, pravzaprav samo eno, saj je glavnina počivala. Temperaturo je na koncu dvignil samo Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quicks Step), bolj zaradi lepšega in v dokaz, da dvajsetsekundna kazen in izguba rumene majice nista načeli njegove ekstravagantne bojevitosti.

Brutalno močni van Avermaet

Zanimiv beg, sestavljen iz vrhunskih vlačilcev in lahkokategornih je obetal uspeh. Seveda bi jih lahko glavnina ujela, a bi za to porabile zainteresirane ekipe ogromno energije in se po nepotrebnem izpostavile nevarnostim v zaključku. Adam Yates (Mitchelton-Scott) je prišel po etapno zmago ali dve, a mu ugaja tudi rumena barva. Zato mu je močan beg prišel prav tudi zaradi majhnih razlik pri vrhu. Samo z bonifikacijami na gorskem cilju na Col de la Lusette in na končnem cilju bi lahko nekdo v teoriji pobral 18 sekund in ga uspešno slekel.

Med ubežniki sta bila na klancu najmočnejša Aleksej Lucenko (Astana) in Jesus Herrada (Cofidis), a je navdušil tudi Greg van Avermaet (CCC). Že od olimpijskih iger v Rio de Janeiru vemo, da se s svojimi 74 kilogrami dobro pelje na klancih. To je dokazal tudi včeraj. In še nekaj: vmes je bil v rumeni majici. Po dveh gorskih etapah je namreč zaostajal samo dobre tri minute. Manj, kot na primer Fabio Aru.

Lucenko je vzel ponujeni piškotek

Aleksej Lucenko je zmagoval že na Dirki po Švici, Pariz–Nici, Vuelti in od Tirenskega do Jadranskega morja, a je bil vseeno presenetljivi zmagovalec. Pričakovali bi, da bo vozil ob boku Miguelu Angelu Lopezu, toda očitno si je želel Aleksander Vinokurov čim prej zagotoviti oprijemljiv rezultat, morda ekipo razbremeniti teže pričakovanega uspeha in ponuditi Kazahstancu na pladenj piškotek, ki mu bo dal energijo za pomoč Lopezu v resnih gorskih etapah. Lopez je še vedno v igri in ne vidim razloga, zakaj mu ne bi zaupali, kot so v The Brakeaway razmišljali Dan Lloyd, Bradley Wiggins in Brian Smith. Lopez res ne sodi med peterico favoritov, a je pač najboljše, kar imajo.

Navsezadnje sta bežala tudi Neilson Powless (EF Pro Cycling) in Herrada, ki bi ju pričakovali ob Rigobertu Uranu (EF Pro Cycling) in Guillamu Martinu (Cofidis). Očitno so v ekipah ocenili, da bo v glavnini mirno. Danes bodo Lucenko, Powless in Herrada na šprinterski etapi bolj ali manj počivali, tako da v soboto v Pireneje ne bodo prišli uničeni – so pa dobili priložnost, kar dobro vpliva na počutje.

Morda je bolj presenetljivo, da je bežal Daniel Oss (Bora-Hansgrohe), ki bi lahko pomagal Petru Saganu v šprintu na letečem cilju. Tam je Sam Bennet (Deceuninck-Quick Step) Slovaku spet odščipnil tri točke, eno tudi po zaslugi ekipnega kolega Michaela Mørkøva.

Ineos Grenadiers? Niso impresionirali.

Večino etape je tempo glavnine narekoval Mitchelton-Scott, Jumbo-Visma se je izpostavila samo za kratek čas približno 40 kilometrov pred ciljem, potem pa se je na tej dirki prvič v ospredje resno postavil Ineos Grenadiers. Navdušenje anglosaksonskih komentatorjev moramo razumeti v luči navijaštva kot dela športnega žurnalizma, v resnici pa njihova predstava ni bila nič posebnega. Vozili so tako počasi, da je na cilj prišel pred preostankom glavnine celo mojster za tlakovane klasike Greg van Avermaet. Tako počasi, da se jim je odpeljal celo Fabio Aru (UAE Emirates). Tako počasi, da je Tadej Pogačar po defektu – ne vem katerem že na letošnji dirki – dobrih sedem kilometrov pred ciljem ujel skupino tako rekoč z eno nogo. Ineos je bil spredaj, ne zato, ker je bil najmočnejši, ampak ker je to ustrezalo Jumbo-Vismi in ker nihče ni imel interesa, da bi skočil, saj so bili ubežniki predaleč.

No, eden je vendarle skočil. Fabio Aru … ko se je odpeljal iz glavnine, sem si najprej rekel, da bi mu privoščil zmago. Vprašal sem se tudi, ali je pohitel v službo, in bo v pomoč Tadeju Pogačarju, ki bi, kaj pa vem zakaj, poskusil z napadom na rumeno že prvi teden. Ne, ne. Arujev poskus je bil očitno enako egoističen, kot je bil impotenten. Vztrajal je, ko je bilo že jasno, da so spredaj hitrejši tudi ubežniki, ki so prej cel dan garali na vetru. Morda želi, z vsem spoštovanjem do hrvaške ekipe, narediti vtis na Meridiano Kamen in se naslednje leto pridružiti Davideju Rebellinu, če bo ta še dirkal med elito tudi v sezoni, ko bi sicer vozil v amaterski kategoriji od 50 do 54 let.

Je šlo za Bernala prehitro?

Ineos Grenadiers je šel dovolj počasi, da se je lahko na koncu isztrelil Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step) in pridobil okroglo sekundo pred ostalimi favoriti. S tem je očitno dal pdolago novim govoricam, da v Ineosu Grenadiers morda nekaj ni v redu. Bauke Mollema (Trek-Segafredo) je medijem mirno razložil, da je Bernal kilometer pred ciljem Michalu Kwiatkowskemu potarnal, naj upočasni. Morda se, to vedoč, zdaj kdo grize, da ni razbil skupine in povzročil hudih težav Kolumbijcu … ampak po današnjem šprinterskem dnevu bo imel to priložnost v dveh pirenejskih etapah.

Poglejmo še kdo od favoritov ni držal tempa. Daniel Martinez (EF Pro Cycling) je izgubil osem sekund. Vsi ostali so bili zraven. Na Dana Martina (Israel Start-Up Nation) zaradi poškodbe ne računamo več. Kako kaže z ranjencema, ki sta med ključnimi pomočniki Bernalu in Mikelu Landi (Bahrain-McLaren)? V cilj sta prišla v zadnji skupini, več kot pol ure za zmagovalcem. Verjamem, da sta močnejša, a ju pustijo počivati. Seveda pa je tak počitek bolj klavrn, ne glede na to, da sta v resnici sposobna dirkati v prvi skupini.

Morda za konec omenimo še zanimiv podatek, da je po kriteriju najslabše etapne uvrstitve najboljši Tadej Pogačar, ki je bil najslabši 25. v sredini etapi. Po vrsti se je uvrščal na 18., 8., 22., 2., 25. in 11. mesto. To je sicer zanj precej običajno – vedno se drži v ospredju. In to je dobra veščina.

Kaj nas čaka v sedmi etapi?