Popolno zmagoslavje v Pirenejih

Tadej Pogačar in Primož Roglič dokazujeta, da je bila na državnih prvenstvih konkurenca najmočnejša v Sloveniji. Vsi slovenski mediji so zdaj polni novic o zgodovinskem dnevu za Slovenijo. Toda ta dan pričakujemo že celo leto. Če se ne bi zgodil letos, bi bili razočarani.

A.S.O./Alex Broadway

Še ena tistih etap, ki se jih splača gledati od kilometra nič. Vsi smo pričakovali dolg in mučen boj za formiranje ubežne skupine, ne pa tudi, da bo trajal skoraj 60 kilometrov. Ineos Grenadiers se je trudil na vsak način spraviti v beg enega svojih, ki bi na zadnjem vzponu počakal Bernala, a je bil vedno zraven tudi neuničljivi Wout van Aert. Devetdeset kilometrov pred ciljem je bilo v skupini okoli rumene majice samo še okoli 30 kolesarjev, med njimi skoraj cela Jumbo-Visma, ki je začela svoj šov. Marc Hirschi (Sunweb) je bil spredaj edini na pohodu v skoraj gotovo smrt, v smrt se je tudi spuščal.

A.S.O./Alex Broadway

Kralj Pirenejev je Slovenec

V Pirenejih je bil najboljši kolesar Tadej Pogačar. Očitno je najboljši v dneh po ponesrečenih etapah. Vendar ne napada brezglavo, Tadej je pameten fant. V obeh etapah je skočil, ko je Rogliču ostal samo še en izmučen pomočnik – Tom Dumoulin. Tako je moral na koncu Roglič loviti sam in odprla se je bitka mož na moža. Pogačar je obakrat odprl zabavo in obakrat profitiral. Videti je bilo, da se nihče ne ozira na rumeno majico. Adam Yates je tudi sicer vozil skromno, kot da je ne nosi, in kot da po soboti niti ni verjel, da jo lahko obdrži. V igro se je vrnil Mikel Landa (Bahrain-McLaren), očitno najšibkejši v četverici, niso pa vzdržali Nairo Quintana (Arkea-Samsic), Guillaume Martin (Cofidis) in Romain Bardet (AG2R La Mondiale), ki so bili najboljši v soboto.

Pred gorskim ciljem na Col de Marie Blanque je ob šprintu za bonifikacije že kazalo, da se bosta Pogačar in Roglič odpeljala, pa sta se po neumnem zapletla, bolj po Pogačarjevi krivdi, ki je brez razloga gledal nazaj. Kakorkoli, na koncu se je vse skupaj razpletlo še bolje. Četverica Pogačar, Roglič, Bernal in Landa je skupaj ujela Hirschija, ki je s tretjim mestom odščipnil odbitne sekunde Bernalu na četrtem mestu.

A.S.O./Alex Broadway

Mladina napoveduje noro desetletje

V Larunsu je leta 2018 po spustu s Col d’Aubisqua zmagal Roglič, tokrat pa je tam kot prvi Slovenec v 117-letni zgodovini Toura oblekel rumeno majico – samo dobra tri leta po prvi slovenski zmagi na Touru, ki jo je ravno tako zrežiral on. Seveda je najbolj vroč kolesar na dirki, vendar po svoje še bolj navdušuje Pogačar, ki ima pred seboj še od deset do petnajst let dirkanja. Ko je lani zmagoval na Dirki po Španiji, smo vriskali od veselja, ampak – ta ampak si upamo izreči šele od včeraj – Vuelta je manj pomembna dirka, kjer marsikdo manjka. In njegova letošnja zmaga na Touru je vredna več kot lani vse tri v Španiji. Poleg tega kaže, da je iz dneva v dan boljši.

V bistvu pa navdušuje kar cel mladi rod. Kljub temu, da ni zmagal, je Hirschi vozil še bolj impresivno, kot v soboto Nans Peters (AG2R La Mondiale), ki je zmagal v etapi, ko med favoriti ni šlo zares. Hirschi je šel v beg že na začetku, a so ga ujeli, potem pa izkoristil najboljšo priložnost in dirkal sam proti celi Jumbo-Vismi. To, da je bil v cilju sploh sposoben šprintati za zmago, je bil sam po sebi čudež. Prvi in tretji v etapi sta bila rojena leta 1998. Četrti pa leta 1997.

A.S.O./Alex Broadway

Garanje se je splačalo, ampak …

Jumbo-Visma je v Pireneje vložila ves svoj kadrovski potencial, a izplen ni bil tako bogat, kot so verjetno pričakovali. Res so v obeh pirenejskih etapah razbili glavnino čez celo gorovje, a davek je bil visok. V soboto so zaradi tega izgubili svojega drugega kapetana Toma Dumoulina, ki se je žrtvoval v Rogličevo dobro. In to je storil po lastni odločitvi, ne na ukaz iz ekipe, kar pove vse o tem, kakšen gospod je in kako dobra je bila odločitev, da se priključi moštvu. Roglič s tem sicer ni pridobil nič, je pa Jumbo-Visma izgubila drugega kapetana, na katerega bi morali biti pozorni tekmeci. Jim manjka Steven Kruiswijk? Verjetno.

Jumbo-Visma je z ofenzivno vožnjo želela narediti večjo razliko in morda celo streti Bernala ter ga prisiliti v drugem in tretjem tednu v dolge, samomorilske napade. V soboto in nedeljo je imel slab dan marsikdo, a Bernal je vedno ostal zraven, Tadej Pogačar pa se je Rogliču v dveh dneh celo približal za 41 sekund in zdaj na sedmem mestu zaostaja vsega 44 sekund. Za belo majico Eganom Bernalom pa samo 23 sekund.

A.S.O./Alex Broadway

Preseneča, da zelo hitro porabijo Roberta Gesinka, ki sicer hitro razredči glavnino, vendar bi ga pričakovali v koloni pred Seppom Kussom ali Tomom Dumoulinom, odkar je ta pomočnik. Ofenzivno dirkanje bi se lahko Rogliču maščevalo proti koncu, ko ga bodo začeli napadati z vseh strani. Ko ne bodo imeli več kaj izgubiti, bodo vsi dirkali proti enemu samemu sovražniku: proti rumeni majici. Zato bo Jumbo-Visma začela voziti defenzivno in bodo v ospredju dejansko zato, da glavnino nadzirajo in ne razbijajo. Bernala se bodo težko znebili, razen če bo imel slab dan. V šprintih pa doslej lanski zmagovalec Toura še ni premagal Rogliča – razen v prvi etapi Dirke po Dofineji, ko pa je Roglič precej očitno šprintal z eno nogo, saj je šel zmagat Wout van Aert.

Obstaja pa še ena nevarnost, ki je pretila že včeraj. Ineos Grenadiers bo skušal v gorskih etapah nekoga poslati v beg za pomoč Bernalu, če se bo odločil za zgoden napad. To je sicer naporna taktika, a že včeraj se je videlo, da Jumbo-Visma tega enostavno ne pusti. Vprašanje, če bo to vplivalo na razplet na vrhu, bo pa vplivalo na način dirkanja. Težje bo sestaviti beg in hitrejša bo dirka.

A.S.O./Alex Broadway

Fabia Aruja pometlo z dirke

Roglič je lahko precej bolj miren kot Bernal, ki ima dodatno težavo: kronometer na Planche des Belle Filles. Če resno računa na zmago, se bo moral s štartne rampe v Luru zagnati z resno prednostjo in še v tem primeru bo na progi pred Rogličem, ki bo imel tako na voljo vse podatke o tekmečevi vožnji. Računati na to, da se bo Roglič zlomil kot na lanskem Giru, bi bilo naivno. Lani je imel slabo ekipo. Letos ima najboljšo. Vmes pa je zmagal na Vuelti.

Pogačar ima na papirju šibkejšo ekipo, a glede na vso smolo z defekti ji je hvaležen, da je še zraven. Tako je predvsem po zaslugi Jana Polanca. Včeraj so izgubili Fabia Aruja, ki je štirideset kilometrov vozil sam. Zmagovalec Vuelte leta 2015 ni imel ob sebi ekipnega kolega in za njim ni bilo spremljevalnega avtomobila. Bila je samo metla. Z Arujem moramo po svoje simpatizirati, saj je zelo očitno, da se trudi, in zaradi tega so po svoje razumljive tudi njegove frustracije v najtežjih trenutkih (preklinjanje kolesa, razburjanje nad snemalci, razburjanje kar tako). Snemati človeka v obraz v najtežjih trenutkih – enako so nam v soboto kazali Thibauta Pinota – nima nobenega smisla. Na dirki se dogajajo zanimivejše reči. Toda v nekem trenutku si je treba priznati, da pač ne gre. Da je stara slava samo še stara slava, ne glede na to, da so trideseta leta za kolesarje najboljša.

Danes testiranja, jutri pa je nov dan

Spomladi si nismo predstavljali, da bo kaj ostalo od sezone, zdaj pa je pod streho že devet etap Toura, peloton pa zdrav kot riba. Je res? Napovedi o zapiranju dostopa na vzpone se zdijo kot slaba šala. Ob cesti je ljudi res precej malo, vendar pa so in nekateri divjajo kot v najboljših časih. Po uradnih podatkih naj bi maske sicer nosilo 95 odstotkov navijačev, a vseeno je precej tudi tistih, ki skačejo na cesto brez zaščite in med rjovenjem pljuvajo po kolesarjih.

A.S.O./Pauline Ballet

Včeraj je bil cilj etape nekoliko prej, saj se je morala karavana 650 tekmovalcev in njihovih spremljevalcev preseliti na sever, kjer bodo danes uživali v prostem dnevu. Na poti, ki so jo opravili z ekipnimi avtobusi, so bili približno pet ur, tako da so prišli na cilj pozno zvečer. Prosti dan seveda ne bo prost, med drugim pa morajo vsi opraviti test na koronavirus. Rezultati bodo znani šele jutri zjutraj, saj bodo v primeru pozitivnega vzorca testirali še enkrat.

Govorice, da utegnejo Dirko po Franciji prekiniti predčasno, so sicer nekoliko potihnile in dejansko se je dirkalo, kot da bo trajalo tri tedne. O možnosti prekinitve se vsi sprašujemo od danes. Ampak, Primož Roglič ima rumeno majico. Delo pa se šele začenja.

Marsikdo je včeraj spil zasluženo steklenico piva ali tri, ampak današnji dan je predvsem priprava na to, kar sledi. Dan po počitku je nevaren, pogorelo je že mnogo vrhunskih kolesarjev. Torkova ravninska etapa je sicer na papirju nezahtevna, vendar na Atlantski obali človek nikoli ne ve. Če bo vetrovno, se lahko dirka spet sprevrže v norišnico, in to že na začetku.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.