Dirka po Dofineji – dirka za preživetje

Daniel Martinez (EF Pro Cycling) je odličen kolesar, ampak koliko bi vas pred dirko stavilo nanj, sploh glede na to, da je v ekipi dirkal skupaj z Rigobertom Uranom in Sergiom Higuito? Še v soboto ne bi bili prepričani v njegovo zmago, niti potem, ko so v Jumbo-Vismi že omenjali možnost odstopa rumene majice. Ampak, ko je odšel Primož Roglič, se je vse spremenilo. Dirka je postala spet napeta. Preživeli so se v zadnji etapi zmrcvarili do onemoglosti, s pogumno vožnjo pa nas je potolažil tudi Tadej Pogačar (UAE Emirates).

Najboljša spet Jumbo-Visma

V sredo se je začelo predvidljivo, z absolutno premočjo Jumbo-Visme, ki pa med mnogimi vzbuja dvome, češ, prehitro so tako dobri. Do konca Toura je res še celih pet tednov, ampak nekdo pač mora biti najboljši. Če je nekoč mrcvaril Ineos, je to zdaj Jumbo-Visma, ki pa vendarle ne ubija dirk s tako premočjo, kot so jih v preteklosti Sky in še prej US Postal.

Sledil pa je razpad dirke. Redko se zgodi, da odide rumena majica domov, ampak Rogličev odstop tudi dokazuje, kako pomemben je Tour, še posebej letos. Vseeno so se lahko na koncu v nizozemski ekipi pohvalili s tremi od petih etapnih zmag, in to s tremi različnimi kolesarji. Wout van Aert je dobil svojo priložnost in še zeleno majico za domov – po točkah je bil sicer izenačen s Pogačarjem –, Sepp Kuss pa je tisti, ki redke priložnosti za svoj rezultat vedno upraviči z atraktivno vožnjo. S pametnim dirkanjem pa se je v zadnji etapi izkazal še Tom Dumoulin s petim in končnim sedmim mestom. Mimogrede pa je Jumbo-Visma pobrala še ekipno zmago.

Dirka odstopov

Dirko po Dofineji pa si bomo zapomnili predvsem po velikem številu odstopov. Pravzaprav je prišlo do cilja samo 106 od 161 kolesarjev. Dan Martin (Israel Start-Up Nation) je odstopil zaradi zloma križnice, a možakar goji upe, da bo lahko nastopil že na Dirki po Franciji. Tiesj Benoot (Sunweb) zaradi bolečin v hrbtu, naslednji dan z istim razlogom tudi Egan Bernal (Ineos). V četrti etapi je ostal Israel Start-Up Nation še brez Andreja Greipla in Nilsa Politta. V padcu jo je poleg Kruiswijka – lani tretji na Touru – skupil tudi Emanuel Buchmann (Bora-Hansgrohe), lani na Touru četrti. Nairo Quintana (Arkea-Samsic) je stopil zaradi bolečin v kolenu sestopil v peti etapi, čeprav mu je še dan prej kazalo dobro – in mu dobro kaže tudi za Tour.

Mimogrede, Warren Barguil je iz Arkee-Samsic edini videl cilj. Iz Bore-Hansgrohe pa samo Felix Grossschartner in Lennard Kämna, zmagovalec četrte etape, ki je odlično vozil tudi v zadnji (6. mesto). Glede na Buchmannove poškodbe je možno, da bo na Touru na skupni seštevek dirkal prav Kämna, ki bo med dirko dočakal 24. rojstni dan.

V 21. stoletju se dirka na glavo

Buchmannove in Kruiswijkove načrte je prekrižal neslavni spust s Col de Plain Bois na začetku četrte etape. Nismo ga videli. Gotovo ni prav, da pošljejo kolesarje na tako nevarno cesto, še huje je, da se je niso potrudili pomesti. Ampak, takih cest smo načeloma vajeni. Peloton je vedel, da bo nevarno in za vraga mi ni jasno, čemu se že pred etapo ne dogovorijo, da na takih terenih, ki sploh niso odločilni, ne bodo brezglavo divjali.

Zgodi se ravno to: ker je nevarno, se prerivajo še bolj. Seveda, dirka se je takrat že odvijala, močan beg je bil že na poti. Ampak, če je čas za uriniranje, je menda tudi čas za previdno vožnjo. Da se je mogoče dogovoriti za panoramsko pedaliranje, so kolesarji dokazali s protestom na začetku zadnje etape. Kolesarji imajo neke vrste sindikat, ki se imenuje CPA. Ne pravim, da je odgovornost za varnost na strani kolesarjev, vendar pa lahko v komunikaciji z organizatorji največ naredijo prav sami. Organizator ima svoje razloge, da spelje dirko po določenih trasah. Nobenega izgovora pa ni za to, da ne poskrbijo za varnost. In če ne gre zlepa, je smiselno, da kolesarji protestirajo. Tudi tako, da s stavkami pokvarijo veselje.

Ineos še vedno daleč od forme

Če je bila videti Jumbo-Visma daleč najmočnejša, ima zdaj superpomočnika z izpahnjeno ramo in odrgninami po vsem telesu ter kapetana, ki je sicer pogumno končal četrto etapo, a bi bilo morda bolje, če bi obsedel v avtu že takrat. Zoprn položaj. Zanimivo pa se mi je zdelo, da je začel Dumoulin že med dirko omenjati možnost, da Roglič vendarle ne bo edini kapetan, ampak je govoril o vzponu svoje in Kruiswijkove forme. In ta se, glede na videno, res vzpenja.

Kakorkoli, sam ocenjujem, da bo na Touru dirkal tudi Kruiswijk. Tako še vedno precej slabše kaže Ineosu. Najverjetnejšega kapetana kar na lepem boli hrbet. Chris Froome in Geraint Thomas sta, bodimo pošteni, zanič, in če bosta do Toura prišla k sebi, bo to manjši čudež. Izjave za javnost o tem, da je do Toura še daleč in da ostajajo mirni, so samo to: izjave za javnost. Superpomočniki naj ne bi končevali dirk na 37. (Thomas) in 71. mestu (Froome). Za primerjavo: Tom Dumoulin je bil 7., Sepp Kuss pa 10.. Dvomim, da bi pri Ineosumirno spali, razen, če imajo v žepu kakega aduta, ki ga ne bi smeli imeti.

V zadnji etapi sem na trenutke celo pomislil, da bi lahko postal kapetan Ineosa, če se kaj zalomi Bernalu, kar Pavel Sivakov. Odlično je dirkal. Koliko je takih, ki padejo tako rekoč na glavo, a se potem še borijo za zmago in celo napadajo v ubežni skupini? Malo. In kolikor je to po takem udarcu neumno, je tudi impresivno. Vsekakor bo pri 23 letih eden od favoritov za belo majico. Videli smo, da so lahko mladeniči hitri. Videli smo ga tudi lani, ko je ibl na Giru v skupnem seštevku deveti.

Kolumbijec razbil francosko falango

Osebno sicer ob ogledu dirke že dolgo nisem užival tako kot v peti etapi. Favoriti so vzeli stvari v svoje roke in se udarili že daleč pred ciljem. Razlike so bile dovolj majhne, da bi lahko zmagal kdorkoli iz močne ubežne skupine. Daniel Martinez ni zmagal po naključju: sam se je iz skupine z najboljšimi preselil do Alahilippa in Sivakova, Thibaut Pinot (Groupama-FDJ) pa je bil takrat pečen. Ko smo ga videli, kako se poliva z vodo, je kazalo, da je z njim dejansko konec. Vseeno se je uspel zbrati in z nekaj pomoči sonarodnjakov je nekaj časa celo kazalo, da mu bo uspelo nevtralizirati zaostanek.

Pinot vsekakor sodi v glavno skupino favoritov za Tour, med tem ko je Julian Alaphilippe (Deceuninck- Quick Step) sicer vozil atraktivno, kot vedno, a ne kaže zmagovalne forme. Letos sploh še ni zmagal. S tretjim mestom je presenetil Guillaume Martin (Cofidis), ki je kandidat za deseterico na Touru – in kjerkoli drugje. Lani je bil na Dirki po Franciji 12. in če bo letos sledil najboljšim, se lahko tudi brez pomoči ekipe potiho pripelje zelo visoko. Romain Bardet (AG2R-La Mondiale)? Če za kaj, se lahko spet zagrebe za pikčasto majico. To je moja divja ocena.

Astana z Miguelom Lopezom na Touru ne bo imela slabe ekipe (Aleksej Lucenko, Ion in Gorka Izagirre ter Omar Fraille so že potrjeni), ampak tudi on je v tako močni konkurenci verjetno material kvečjemu za belo majico najboljšega mladega kolesarja … pardon, saj ni več mladi kolesar!

Je pa mlad Tadej Pogačar (UAE Emirates). V drugi etapi je bil zanič, a ni obupal. V zadnji etapi je že resno krojil dirko. Potem ko je skočil sam, je večino naslednjih napadov pokril s težavo, ampak bilo je videti, da se mu forma vzpenja. V Nici bo štartal ob njem poleg Jana Polanca (v Dofineji je bil precej neopazen) tudi Davide Formolo, zmagovalec tretje etape, ko je vozil res impresivno in obdržal prednost, čeprav so se favoriti v ozadju spustili z vajeti. Ko bi fant le začel prav nositi čelado!

Razlog za skrbi imajo Španci

Že lani so komentatorji ocenjevali, da bo letošnja sezona za Movistar težavna. Bojim se, da je Alejandro Valverde vendarle že nekoliko star. V eksplozivnih zaključkih etap bi moral blesteti, pa ni. Končal je izven deseterice, ampak starega mačka ne moremo odpisati. Enric Mas je pa daleč od forme, s katero je dobil službo v Movistarju.

Neopazen je bil tudi Mikel Landa (Bahrain-Merida), ki se je lahko doslej vedno izgovarjal na to, da v ekipah Sky in Movistar ni bil kapetan oziroma vsaj edini kapetan. Bahrain-Merida je sestavila solidno moštvo, tudi z Matejem Mohoričem, vendar tokrat ni upravičil njihovega zaupanja. Ne smemo pa biti do Baska prestrogi, saj letos ima rezultate: februarja je bil na Dirki po Andaluziji drugi, po novem začetku sezone pa na Dirki po Burgosu drugi.

Adam Yates (Mitchelton-Scott) je pozimi odprl sezono z impresivno zmago na predčasno končani Dirki po Združenih arabskih emiratih. Potem, zanimivo, sploh ni dirkal vse do Dirke po Dofineji. Tako ni presenetljivo, da je začel precej slabo. V četrti etapi si je celo privoščil več kot deset minut zaostanka za favoriti, a bržkone tudi zato, da je lahko resno preizkusil noge v zadnjih etapi, kjer je že pokazal precej bolj solidno formo in na primer dirko vseeno končal pred Lando, Maso, Rigobertom Uranom (EF Pro Cycling), Alaphilippom … in Geraintom Thomasom, če hočete.

Kako kaže za zeleno majico?

Šprinterji tokrat niso imeli priložnosti. Peter Sagan Sagan (Bora-Hansgrohe), Andre Greipel, Niccolo Bonifazio (Total-Direct Energie), Alexander Kristoff (UAE Emirates), Sonny Colbrelli (Bahrain-Merida) in Edvald Boasson Hagen (NTT Pro Cycling) so se vozili zraven, a razen Colbrellija nihče ni videl cilja. Bilo bi neverjetno, če bi Bahrain-Merida vzela s seboj na Dirko po Franciji Marka Cavendisha.

Za zeleno majico se bodo sicer borili še Matteo Trentin (CCC), Elia Viviani (Cofidis) in Caleb Ewan (Lotto-Soudal), ki kaže odlično formo na Dirki po Valoniji, kjer je v prvi etapi premagal Sama Bennetta (Deceuninck-Quick Step) in ciklokrosista Tima Merlierja (Alpeci-Fenix). Šprinterska konkurenca v Belgiji sicer ni slaba: dirkajo še Arnaud Demare (Groupama-FDJ), Nacer Bouhanni (Arkea-Samsic) in Mark Cavendish. Odgovor na vprašanje o zeleni majici je torej nemogoč. Dejstvo pa je, da se bo očitno letos najbolj resno šprintalo na Dirki po Italiji, kjer bodo Viviani, Ewan, Jakub Mareczko (CCC), Sagan, Fernando gaviria (UAE Emirates), Demare. Bila naj bi tudi Dylan Groenewegen (Jumbo-Visma), a je njegov status označen s črno piko in nesrečni Fabio Jakobsen (Deceuninck-Quick Step).

Ampak, do Gira je še daleč. Do Toura pa je bolj malo časa. Sledita dva tedna manj zgoščenega koledarja, kamor bi lahko sicer Uci umestil Dirko po Lombardiji in privabil precej boljšo konkurenco. Spočijmo si torej do 29. avgusta, ko se bržkone začne eden najbolj nepredvidljivih Tourov v novejši zgodovini.