Jumbo-Visma melje naprej

Ob letošnjih rezultatih Jumbo-Visme marsikdo privzdiguje obrvi, češ da naključij ni. Prav imajo. Jumbo-Visma ni začela serijsko zmagovati čez noč. Nekdanji Rabobank je imel za seboj precej bednih sezon, potem pa sta leta 2016 prišla Primož Roglič in Dylan Groenewegen. Nekdanji smučarski skakalec in šprinter s šičlima dvema zmagama. Leta 2016 sta ekipi prinesla 13 od 19 zmag – od tega dve Roglič. Odtlej gre samo še navzgor. Lani je bila Jumbo-Visma za Deceuninck-QuickStepom po številu zmag najboljša ekipa. In to kljub temu, da je ostal Wout van Aert po poškodbi na Touru brez jesenskega dela sezone.

Samozavest serijsko. Ne brez razloga.

Wout van Aert je v cilj prve etape Dirke po Dofineji šprintal z nasmeškom na obrazu. Vzdržal je na vzponu, kjer je na kolesu sedel kot v fotelju, in izbral pravi trenutek za skok. Njegova zmaga seveda ni naključje. Celo dirko je vodila Jumbo-Visma in dober rezultat so imeli v rokah, tudi ko so na zadnjem vzponu pritisnili Arkea-Samsic, Astana, Movistar in Sunweb. Jumbo-Visma je pokrila vse napade: Primož Roglič, ki se je pred tem vozil tudi na drugi poziciji, kar je zanimivo glede na to, da je kapetan, je brez težav pokril prvi resen napad, ki ga je sprožil Rigoberto Uran (EF Education First). Potem je nastopil Tom Dumoulin in nevtraliziral napad Pierra Latoura (AG2R La Mondiale) in Tiesja Benoota (Lotto-Soudal).

Wout van Aert je samo dokončal delo. V takem zaključku bi pričakovali zmago Juliana Alaphilippa (Deceuninck-QuickStep) ali Alejandra Valverdeja (Movistar), a sta ostala precej neopazna, čeprav je bil na koncu Španec celo četrti. Tudi Primož Roglič zna zmagati v takih zaključkih, vemo, da je hitrejši kot Egan Bernal (Ineos), ampak tokrat si je privoščil štiri sekunde zaostanka za Kolumbijcem in privoščil pot do zmage van Aertu, katerega pomoč bo krvavo potreboval na Touru.

V Piemontu je bila zasedba precej šibkejša in tudi Jumbo-Visma nastopa s tako rekoč drugo ekipo. Vseeno pa ni šala premagati Diega Ulissija (UAE Emirates) in Mathieuja van der Poela (Alpecin-Fenix). Ampak George Bennett, ki iz ekipe za Tour edini manjka v Dofineji, je udaril, kot da je zmagovanja vajen. Pa ga ni – v cilju ni dvignil rok niti enkrat v svoji desetletni profesionalni karieri. Na Dirki po Kaliforniji je zmagal v skupnem seštevku, a brez etapne zmage. Cela Jumbo-Visma je samozavestna.

Sumničenje je sestavni del kolesarskega športa

Tako je že vsaj od orkanskih devetdesetih let, ko gre za sumničenje ekip pa vsaj od Armstronogovega, Bruyneelovega in Ferrarijevega programa v ekipi US Postal. Premočne kolesarske ekipe so sumljive. Temu se je sicer izognil Deceuninck-QuickStep, v zadnjih letih najboljša ekipa za vse, ki resno spremljajo v kolesarstvu še kaj drugega kot Tour. Patrick Lefevere sestavlja moštvo z malo denarja in veliko iznajdljivosti. Afer okoli ekipe ni in se jih niti ne išče, kot se zavzeto vrta po ekipah, ki zmagujejo na Touru. In, nenazadnje, zmagovalci klasik so bili redko v središču dopinških afer. Spomnim se recimo Michaela Boogerda in Thomasa Dekkerja … ki sta vozila za Rabobank. Ampak tja se še vrnem.

Zato pa se scalnino – tudi dobesedno – že leta in leta zliva po ekipi Sky oziroma Ineos. Resnici na ljubo ne čisto brez razloga in zaradi resnih sumov o prikrojevanju pravil. Morda čaka podobno v naslednjih letih Jumbo-Vismo. Očitajo jim ketone, ki naj bi jih sicer že leta 2012 uporabljali tudi izbrani športniki britanske olimpijske reprezentance – ne samo kolesarji. Ampak, ketoni niso niti prepovedani niti ne sodijo med terapevtske izjeme, ko je govora o tem čudodelnem napitku, pa je blizu tista resnica, po kateri pomagajo približno toliko kot placebo.

Jumbo-Visma je resna organizacija

Richard Plugge je nekdanji novinar, ekipo, ki se danes imenuje Jumbo-Visma, pa vodi od leta 2012. Takrat se je nizozemska banka Rabobank pod težo dokazov o sistematičnem dopingu v ekipi – že od leta 1998 – umaknila kot glavni sponzor. Po 17 letih. Vseeno so ekipo v skladu s pogodbo financirali še naslednje leto, ko se je imenovala najprej Blanco in potem Belkin. Ampak, če je želel Plugge delo nadaljevati, je moral prevetriti ustroj ekipe tako, da ne bi bilo več dvomov o morebitnem dopingu. Sreče na začetku ni imel niti s sponzorji, na novo pot pa je zavil v sezoni 2015, po združitvi z ekipo hitrostnih drsalcev, ki jo vodi Jac Orie.

Jumbo-Visma je postala velika organizacija, ki dela dobro in na dolgi rok. Uspešna je njihova razvojna kontinentalna ekipa z Olavom Kooijem, ki ga slovenski kolesarji dobro poznajo iz Umaga, Poreča in Kranja – na vseh treh dirkah je zmagal. Mlade talente išče Jumbo-Visma že v nizozemskih srednjih šolah. Naslednje leto bodo vstopili tudi v ženski World Tour in govori se, da v ekipo vabijo Marianne Vos (CCC-Liv) in njeno nekdanjo pomočnico, zdaj pa nepremagljivo Annemiek van Vleuten (Mitchelton-Scott).

Moštvo z najboljšimi kolesarji pač zmaguje

Si lahko Richard Plugge privošči nekakšen program? Verjetno ne. To bi ekipo dokončno pokopalo. Ampak, katere pa ne bi? Lahko se sprašujemo o ozadjih in sumničavo privzdigujemo obrvi … ampak dejstvo je, da je Richard Plugge v nekaj letih sestavil vrhunsko ekipo. Z malo denarja. Lani naj bi bila druga najsiromašnejša ekipa, v letošnjem letu pa je z 20-milijonskim proračunom v zgornji polovici. A še vedno daleč od Ineosa (krepko čez 40 milijonov).

Čeprav mnogi takoj pomislijo na doping, pa je dejstvo, da ima Jumbo-Visma ekipo odličnih in motiviranih kolesarjev. Sky, zdaj pa Ineos, je privabil zvezdnike in vzhajajoče zvezde z denarjem. S tem so ubili dve muhi na en mah: dobili so odlične kolesarje in jih vzeli drugim ekipam. V tej sezoni so recimo Movistarju speljali Richarda Carapaza.

Zdaj podobno počne Richard Plugge, a z manj denarja. Okolje v nizozemski ekipi je očitno prijetno, zato so največji zvezdniki pripravljeni dirkati tudi za slabšo plačo. Tom Dumoulin je iz Sunweba v ekipo, kjer ima sicer notranjo konkurenco, prestopil zato, ker lani ni bil zadovoljen. In za zdaj je videti, da je sprejel vlogo superpomočnika. Če bi odšel v drugo ekipo, ne bi v nobenem primeru vozil ob Rogliču, ampak proti njemu.

Samo velike ekipe zmagujejo na več frontah hkrati

Kaj pa Ineos? Deluje razglašeno. Utrujeno. Brez iskre. Kot organizacija, ki ji je pomemben samo cilj, ne pa pot do tja. Kaj sta se vendar pogovarjala Jonathan Castroviejo in Chris Froome tam daleč zadaj v trenutkih, ko se je lomila dirka. V cilj sta prišla celo pet minut za skupino 56-ih kolesarjev, ki so bili v cilju v času zmagovalca. Pet kolesarjev Jumbo-Visme je bilo pred njima, tudi Robert Gesink, ki je vlekel kot žival.

Tega ne razumem. Skoraj bi verjel, da Ineos res zavaja sovražnika z blefom, ampak v sezoni, ki se lahko vsak čas konča zaradi kakega vladnega odloka, si tega res ne morejo privoščiti. Zmagovati morajo. In letos jim gre slabo.

Ko letos spremljamo Jumbo-Vismo, pa moramo ugotoviti, da jo krasi tisto, kar ni Skyja oziroma Ineosa nikoli. S Primožem Rogličem zmagujejo na etapnih dirkah in tudi na hribovitih klasikah. Z van Aertom zmagujejo na spomenikih za močnejše fante. Dylan Groenewegen pa je letos sicer nesrečna figura, ampak z njim že nekaj let zmagujejo v šprintih. Včasih zmagajo na isti dan dvakrat, kar je sicer redno uspevalo samo še Volčjemu krdelu.

In lačni so zmag. Ne kalkulirajo. Ne dajejo vtisa, da jim je pomemben samo Tour.