Spremembe v ekipah bodo verjetno vplivale tudi na dinamiko dirkanja. Ineos ima na lepem samo še enega kapetana, čeprav je bilo bržkone že nekaj časa jasno, da je bil dejansko kapetan samo en. Lanski zmagovalec. Jumbo-Visma pa ima samo še dva in ne več treh vodij, čeprav je že od začetka poletnega dirkanja jasno, da je to pravzaprav samo Primož Roglič.

Skok v oktober

Giro d’Italia bo letos na nek način prevzel vlogo Vuelte, torej bo postal poligon ranjenih levov, bodisi poškodovanih bodisi tistih z ranjenim ponosom. Jakob Fuglsang (Astana), Simon Yates (Mitchelton-Scott) in Vincenzo Nibali (Bahrain-Merida) so sicer izgubili dva glavna tekmeca. Remca Evenepoela (Deceuninck-Quick Step) zaradi strašnega padca na Dirki po Lombardiji, Richarda Carapaza (Ineos) pa zaradi mobilizacije v moštvo za Tour.

Zato pa jima bosta v lase skočila dva, ki bi lahko na Giru tudi že zmagala – ampak nista. Kruijswijk ga je polomil leta 2016, ko je v 19. etapi na spustu s Colle dell’Agnella predolgo šaril po žepih in se zaletel v visoko nametan sneg ob cesti. Zmagi naproti se je odpeljal Nibali. Thomasu pa je naslednje leto, potem ko je bil drugi, tik za Bobom Jungelsom, v deveti etapi načrte prekrižal policist na motorju, ki je povzročil množični padec. Vztrajal je do 12. etape, naslednji dan pa ni štartal.

Kruiswijku in Thomasu sprememba načrta, kolikor je seveda boleča, predvsem za poškodovanega Nizozemca, po svoje pride prav. Seveda si vsak želi na Tour, ampak oba imata zmagovalne ambicije in na Giru bosta lahko dirkala kot nesporni vodji ekip. Enako velja za Chrisa Frooma, ki gre na Vuelto – vendar zanj nisem povsem prepričan, da bo tam res kapetan. Ampak, vrnimo se na Tour.

Bistveno močnejša britanska ekipa

Ineos Grenadier ima torej v ekipi dva zmagovalca grand tourov, ampak vseeno samo enega kapetana. Bernal bo imel ob sebi ekipo mož z zelo širokim naborom sposobnosti. Luke Rowe je dirkal na Touru petkrat in vsakokrat je pripeljal kapetana do rumene majice. Ko bo treba, bo garal na začetku etap, ključen mož bo v primeru vetra, pomagal pa mu bo orjak Dylan van Baarle. Jonathan Castroviejo je specialist za kronometer – petkratni španski prvak in evropski prvak leta 2016 v tej disciplini –, vendar smo letos videli, da zna biti zelo koristen tudi na vzponih.

Vsestransko uporaben je tudi Michal Kwiatkowski, eden največjih talentov enega najbolj talentiranih letnikov 1990. Potem pa so tu mladi Pavel Sivakov ter izkušena Andrey Amador in Richard Carapaz, ki bodo lahko ob Bernalu visoko v gorah. 33-letni Amador je zadnjih enajst let dirkal za Movistar za njim je 15 grand tourov in na vseh je prišel do konca, najviše leta 2015 na Giru, ko je bil četrti. Z Nairom Quintano leta 2014 in Carapazem lani je bil na Dirki po Italiji dvakrat tudi del zmagovalnega moštva. Lani so ga omenjali kot enega od vodij pri Movistarju. Pavel Sivakov še ni dirkal na Touru, je pa lani odlično vozil na Giru (9. mesto). To ni bilo presenečenje, glede na to, da je pred tem zmagal na Dirki po Alpah. Vsi pravijo, da je pri 23 premlad, ampak Egan Bernal je njegov letnik, Tadej Pogačar pa še leto mlajši – in že lani je bil na Vuelti tretji. Na svoji prvi tritedenski dirki, res precej manj naporni kot je Tour. Ampak, ne pozabimo – Tour utegne biti letos zaradi omejitev precej manj naporen. Okoli kolesarjev ne bodo skakale množice ljudi. Ne bo običajnega cirkusa.

Richard Carapaz lahko prevzame kapetansko vlogo, če bi šlo kaj narobe, vendar pa je formo tempiral za Giro in bo v vsakem primeru verjetno težko konkurenčen za kaj več kot deseterico. Na Dirki po Poljski je z zmago v tretji etapi pokazal, da je hiter, ampak na tritedenski dirki veljajo drugačna pravila. Vsekakor je z dobro bazo dovolj dober, da bo lahko dolgo ostal ob Bernalu, lahko pa je tudi prosti strelec, ki ga konkurenca ne bo smela spustiti spred oči. Spomnimo se, kako je lani zmagal na Giru. Na karto presenečenja. Tega mu ne bodo smeli pustiti in zaradi tega zna biti za konkurenco zelo naporen.

Šibkejša Jumbo-Visma?

Ineosovo moštvo, ki je dirkalo po Dofineji, je bilo razglašeno, na Tour pa bodo brez dvoma prišli močnejši. Vodstvo zelo dobro ve kakšne vate je kdo sposoben obračati in na največjo dirko bodo pripeljali vse najboljše, kar jih premorejo. Kot smo že večkrat napisali: nihče ne ve, kdaj se lahko ta nenavadna sezona konča zaradi višje sile.

Ali velja za Jumbo-Vismo obratno? So brez Kruiswijka res občutno šibkejši? Roglič je sicer v Tignesu prek Instagrama javno potarnal, da se po padcu še ne počuti dobro. Kaj je res, seveda ne vemo. Težav se običajno v kolesarstvu ne obeša na veliki zvon. Lani ga je na Giru vse tako bolelo, da je po Italiji potoval kot zombi, a se javno zaradi počutja ni pritoževal nič bolj kot drugi. Nastop ne bi smel biti vprašljiv, je pa vprašanje, kako poškodbe vplivajo na trening. Do Toura sicer s treningom ni mogoče prav dosti pridobiti, lahko pa nekaj malega izgubi.

Z izkušenim Robertom Gesinkom, znova prebujenim Georgeom Bennettom, mladim, a zanesljivim Seppom Kussom in čedalje hitrejšim Tomom Dumoulinom ima Jumbo-Visma še vedno strašno ekipo za gorske etape. Sploh zato, ker se lahko v visokem tempu daleč na klanec pripelje tudi Wout van Aert, ki je serijo zmag včeraj nadaljeval na belgijskem državnem prvenstvu v kronometru.

Van Aert bi lahko na prvih vzponih razbremenil Gesinka in mimogrede skočil po kak bidon. Lažje mu bo tudi zato, ker je Jumbo-Visma vpoklicala norveško lokomotivo Amunda Grøndahla Jansena, ki bo lahko namesto van Aerta priskočil na pomoč Tonyju Martinu na ravninskih delih dirke. Ni skrivnost, to je potrdil tudi športni direktor Merijn Zeeman, da bi Jumbo-Visma raje vpoklicala Laurensa de Plusa, a zaradi zdravstvenih težav ni pripravljen na tako zahtevno nalogo.

Amund Grøndahl Jansen pa seveda ni slab kolesar. Norveški državni prvak vozi v World Touru za Jumbo-Vismo četrto leto. Lani je bil drugi na Štirih dneh Dunkerqua in peti na bretanjski klasiki v Plouayju. V Ekipi za Tour je bil tudi zadnji dve leti, ko je bil sicer bolj v pomoč Dylanu Groenewegnu.

Sprememba bo tako nekoliko spremenila dinamiko v moštvu. Zdaj so močnejši na ravnini, v zaključkih pa bo kak mož morda zmanjkal. Vendar ne pozabimo, da je zdaj v ekipi George Bennett, ki ga ni bilo v Dofineji, na Touru de’l Ain pa je dirkal odlično in prišel na peto mesto v skupnem seštevku. Takoj za Kruiswijkom. Večje vprašanje je, kakšen je psihološki vpliv na moštvo, ki je bilo določeno že pozimi. Res je tudi, da so na tritedenskih dirkah možnosti za zmago v resnici zelo majhne, manjše, kot kažejo rezultati zadnjih desetletij, ko so kolesarji zmagovali serijsko (Froome, Indurain, Lemond, Hinault, Fignon, z zvezdicami ob imenih pa še Armstrong in Contador). Marsikaj gre lahko narobe. Vseeno pa je naključij mnogo manj, kot na Giru ali Vuelti. Ne glede na vse Ineos, prej Sky, ni imel še nikoli tako močne konkurence.