Po bitkah na treh frontah

Obenem sta potekali dve dirki World Toura, a je v Sloveniji največ pozornosti vzbudil drugokategorizirani Tour de l’Ain.

Tokratni konec tedna je bil naporen tudi za tiste, ki kolesarijo na kavču. Dogajanje na Ligurski obali, na Poljskem in v Juri obeta kljub neljubemu dogodku v Katowicah po več letih dolgčasa še eno napeto sezono. Remco Evenepoel, Wout van Aert in Primož Roglič sicer zmagujejo serijsko, kar za šport ni nujno dobro, vendar pa zmagujejo z lepimi akcijami.

Bitka v Juri

Tridnevna dirka druge kategorije redko vzbudi toliko pozornosti, čeprav je Tour de l’Aine za Francoze pomembna dirka s petdesetletnimi koreninami. Pod tem imenom jo v gorovju Jura organizirajo od leta 1980, šele tretje leto pa jo je sestavljalo samo pet etap. Kraljevska tretja čez Montee de la Selle de Fromentel, Col de la Biche in s ciljem na slavnem Grand Colombieru je bila praktično posnetek zaključka 15. etape Toura. Ta bo na sporedu po ravninski etapi in pred dnevom počitka, zato lahko pričakujemo ognjemet.

O spopadu Ineosa in Jumbo-Visme, ki sta za prvi preizkus forme videla v francoski Juri boljšo priložnost kot na Dirki po Poljski z le eno resno hribovito etapo, se je govorilo že več tednov. Ineos je prišel na štart s skoraj enako zasedbo kot na Dirki po Okcitaniji, a brez odličnega Pavla Sivakova. Ineos še ni dokončno sestavil moštva za Tour, kar je sicer običajno, medtem ko je pri Jumbo-Vismi vse jasno že od lanskega leta (Primož Roglič, Tom Dumoulin, Steven Kruijswijk, George Bennett, Robert Gesink, Sepp Kuss, Tony Martin in Wout van Aert). Veliki trije so skupaj dirkali prvič, zato je bila dirka pomembna tudi za vzpostavitev hierarhije znotraj moštva. In enako je veljalo pri Ineosu.

Utrjevanje vlog kapetanov

Najbolj opazna je bila strašljiva premoč Jumbo-Visma, ki je v drugi etapi Ineos zmlela, v tretji pa se ni pustila zmleti. Ineos je deloval nekam panično, čeprav je bilo videti, da imajo dejansko samo enega kapetana. V tretji etapi so vozili, kot da vodijo na dirki, in uničili sami sebe. Geraint Thomas se je iztrošil (pre)zgodaj. Težko je bilo gledati tudi Chris Frooma v vlogi ne tako super-pomočnika. Garal je kot žival, ampak Jonathan Castroviejo in Andrey Amador sta se izkazala za boljša pomočnika.

Pravi čudež je, da je Egan Bernal na Grand Colombieru napadel in celo izvlekel drugo mesto. Ocene, da je blefiral, se mi ne zdijo resne. V ekipi, kjer bi bile vloge jasno zacementirane, bi si to morda lahko privoščil, ampak tu sta še vedno Thomas in Froome. Do Toura ne bosta toliko popravila forme, da bi lahko konkurirala za mesto kapetana, vendar mora biti nekdanjima zmagovalcema jasno, da delata za sposobnega kapetana, ki ne bo izgubljal sekund v zaključkih. Kaj se zgodi, če Bernal po neumnem pade in izgubi nekaj minut? Ga bodo še stoodstotno in tudi podzavestno podpirali? Egan Bernal se mora pozicionirati kot nesporni vodja.

In enako velja za Primoža Rogliča. Prva dirka v sezoni je bila pomembna tudi za krepitev vloge znotraj ekipe. To mu je dobro uspevalo. Dumoulin ni dirkal skoraj 14 mesecev, a v prvi etapi je bil odličen, potem pa je sprejel vlogo pomočnika. Za Rogliča je nesporno delal tudi Kruiswijk, ki je v drugi etapi trl tekmece še tik pred ciljem. Ne samo, da je Roglič trenutno boljši od Bernala. Tudi oba Nizozemca sta boljša od Ineosovih pomočnikov, in enako velja za Georga Bennetta.

Če ga v prvi etapi ne bi po levi prehitel Andrea Bagioli (Deceuninck-QuickStep), bi Roglič zmagal v vseh treh etapah, kar vpliva predvsem na samozavest – a še bolj kot na njegovo, na samozavest tekmecev. Vseeno pa imam občutek, da še ni razkril vseh kart in se je potrudil ravno toliko, da je zmagal. To je dobro. Ko je brez milosti razbijal tekmece lani, si je na Giru nakopal koalicijo nasprotnikov, ki niso varčevali z udarci na cesti in izven nje.

Dirka po Dofineji bo dala ostrejšo sliko

Razplet je razkril marsikaj, a več tednov pred Tourom ne moremo delati zaključkov. Pravzaprav je šlo za spopad dveh ekip in Naira Quintane (Arkea-Samsic), med največjimi pa so manjkali Mikel Landa (Bahrain-McLaren), Miguel Angel Lopez (Astana), Adam Yates (Mitchelton-Scott), Julian Alahilippe (Deceuninck-QuickStep), Rigoberto Uran (EF Pro Cycling) in – zanimivo, glede na to, da gre za francoski ekipi – tudi Romain Bardet (AG2R-La Mondiale) in Thibaut Pinot (Groupama-FDJ). Pa, seveda, Tadej Pogačar (UAE Emirates).

To so kolesarji, ki pridejo v Dofinejo. Poleg njih pa še Emanuel Buchmann (Bora-Hansgrohe), Dan Martin (Israel Start-Up Nation) … in Richie Porte. To niso favoriti iz prve vrste, vendar pa je tako jasno, da Jumbo-Vismi na Dirki po Dofineji v hrbet ne bo skakal samo Ineos, ampak cela vojska ekip. Pa ne da bi nas moralo to skrbeti. Ineos in Jumbo-Visma sta s svojima vodjema gotovo korak pred ostalimi.

Čeprav so dirko skrajšali na komaj pet etap, pa so zakonitosti na daljši dirki drugačne kot na tridnevni. Zanimivo je, da se prav vse etape končajo z vzponi. Jumbo-Visma pride z ekipo za Tour. UAE Emirates s Tadejem Pogačarjem in Janom Polancom pa brez Fabia Aruja, ki bo pred Tourom vozil na enodnevnih dirkah po Piemontu, Lombardiji in Emiliji. Nekaj mi pravi, da bo Tour služil Italijanu kot priprava za Vuelto. Z njim si Pogačar morda ne bo mogel pomagati prav veliko, a mu vsaj ne bo skakal v zelje.

Remco Evenepoel … in dolgo nič

Dirko po Poljski so za pripravo izbrali kolesarji, ki bodo lovili rožnato majico. Na edini hriboviti etapi je izstopil samo en mož, ki je bil še včeraj deček. Remco Evenepoel letos še ni bil poražen, prvič pa je zmagal tudi na etapni dirki World Toura. Res ne v najmočnejši konkurenci, ki je bila letos v Franciji in Italiji, ampak orkanska prednost pred Jakobom Fuglsangom (1:52) in Simonom Yatesom (2:28) kaže grozljivo premoč – to je zanimivo ne samo pred Girom, ki je oddaljen še skoraj dva meseca, ampak tudi pred sobotno Dirko po Lombardiji.

Res je bilo na Poljskem za generalno zmago dovolj imeti en dober dan. Ampak na pravi dan. Imel ga je tudi Richard Carapaz (Ineos), ki pa je po presenetljivi zmagi v tretji etapi rumeno majico zapravil že s padcem v četrti. Ampak, zmagati s tako dolgim pobegom in samo še pridobivati tudi v zadnjih kilometrih, je nov mali čudež in nekaj, česar še nekaj let nazaj nismo več videvali. Remco Evenepoel zmaguje, kot da bi še vedno dirkal med mladinci.

Po grozljivem padcu v drugi etapi so bili šprinti žal hudo osiromašeni. Vseeno pa ne gre gledati v zobe zmagi svetovnega prvaka Madsa Pedersena (Trek-Segafredo). Navsezadnje je premagal Pascala Ackermanna (Bora-Hansgrohe). Mimogrede: prepričan sem bil, da letos Pedersen, potem ko je bil prikrajšan za nekaj mesecev paradiranja v mavrični majici, ne bo zmagal.

Luka Mezgec bo domov prinesel majico najboljšega po točkah, ki jo je sicer po nesreči in odstopu nesrečnih Fabia Jakobsena (Deceuninck-QuickStep) in Marca Sarreauja (Groupama-FDJ) nosil že v drugi etapi. Za dve točki prednosti na koncu dirke pred Jasperjem Philipsenom (UAE Emirates) so bili dovolj tretje, enajsto, šesto in šestnajsto mesto v šprintih. Vsekakor nenavadno za dirko, ki bi morala biti festival šprinterjev, a se je že drugo leto zaporedoma razpletala nesrečno.

Kralj enodnevnih dirk

Šprinterji so se obrisali pod nosom v San Remu tudi letos. V zadnjem resnem šprintu na La Primaveri je zmagal Arnaud Demare leta 2016. Letos je zaradi spremenjene proge in manjših, samo šestčlanskih ekip, marsikdo pričakoval povsem drugačen razplet kot običajno, ampak spet smo gledali enako 300-kilometrsko uspavanko, a z najbolj eksplozivnim zaključkom tako rekoč vsake sezone.

Na sedem ur dolgih dirkah je morda najbolj pomembnih prvih sedem ur. To je čas, ko je treba varčevati z močmi, biti čim manj opazen ter pridno jesti. Če vidimo kakšnega od favoritov med avtomobili, je to že znak, da je porabil naboj ali dva. Julianu Alaphilippu se je zgodilo 35 kilometrov pred ciljem, ko se tempo pred vzponom na Cipresso navije v škrlatno rdečo. Pet defektov je imel že na toskanskih belih cestah … in zdaj še to!

Ob brutalnem pospešku na Poggiu najprej ni bilo videti, da bi ga lov za pelotonom stal dragocene energije. Ampak, tam je ustrelil drugič, Wout van Aert pa šele prvič. Alaphilippe je na spustu garal. Ob njegovem slogu metanja v ovinke nas je vedno nekoliko strah, ampak tokrat je bilo še huje kot običajno, videti je bilo, da v veliki želji kolesa nima več čisto pod nadzorom. Van Aert ga je ujel z lahkoto in k sreči potem sam vodil spust, sicer ne vem, če bi Francoz sploh prišel cel do cilja.

Alaphilippe je vsekakor močan, ampak prvo ime klasik je letos očitno Van Aert. Pred šprintom je bil v slabem položaju. Francoz je potrpežljivo čakal, a moral vseeno začeti prvi, pri tem pa se je po kolesu spet premetaval, kot da mu gre za življenje. Van Aert je šel mimo tako mirno, da si je zaslužil zmago že zaradi elegance.

Jumbo-Visma lahko zmaguje povsod.

Van Aert ni bil na začetku sezone še nikoli tako dober. Lani je zablestel šele junija in je zmagoval do padca na Touru. Očitno mu svežina koristi. V preteklih sezonah je prišel na cesto takoj po zaključku sezon v ciklokrosu. Ves čas je bil pri vrhu, a po svoje daleč od zmage. Zdaj pa je v vsega osmih dneh dvakrat zmagal in bil vmes še tretji na šprinterski dirki Milano–Torino.

Po drugi strani je precej manj uspešen Mathieu van der Poel, ki na treh frontah običajno dirka celo leto in očitno za vrhunsko pripravljenost potrebuje tekmovalni ritem. Zdaj je bil pet mesecev izven resnega pogona, a do jesenskih tlakovanih klasik bo imel dovolj časa za boljšo pripravo.

Strade Bianche so sicer lepa dirka, a to je bil pravzaprav prvi resen dirkaški konec tedna po vnovičnem odprtju sezone, ki je pokazal, kako daleč lahko sežejo najboljši. Tudi Matej Mohorič (Bahrain-McLaren) in Tadej Pogačar sta se izkazala z 10. in 12. mestom. Oba bosta tudi na Dirki po Dofineji in potem na Tour. V glavnem pa je videti, da so trenutno najboljši precej izenačeni. Razen mladostniško poskočnega Evenepoela ni nihče posebej izskočil, tudi Roglič in van Aert ne. No, vsekakor sta izskočila, a ne toliko, da ne bi bilo zaradi tega vse skupaj še bolj zanimivo.

Se je pa zato med najboljšimi dokončno ustoločila Jumbo-Visma, ki lahko zmaguje na zelo različnih tipih dirk, česar na primer Ineos oziroma Sky ni bil sposoben nikoli; Deceuninck-QuickStepu pa je vedno manjkal favorit za tritedenske dirke. V bistvu imajo Nizozemci tudi šprinterja, ki je sposoben zmagati v vsakem šprintu, a kaj, ko ga je nesrečni Dylan Groenewegen tako neumno polomil in je do nadaljnjega suspendiran. Osebno menim, da je bilo obkladanje, celo z obtožbami o kriminalnem dejanju, neprimerno približno toliko, kot njegova poteza v šprintu. Fantu je žal bolj kot komurkoli že brez tega.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.