Po petih dneh Gira

Škoda, da zaradi zgoščenega jesenskega programa dirk gledamo Giro samo z enim očesom, že prvih pet dni namreč nakazuje, da bo to ena najboljših dirk v zadnjih letih. Ekipe so prišle v Italijo s šibkimi moštvi, ki težko nadzirajo potek dirke, zato si lahko obetamo več bojev mož na moža. Potem ko sta na kronometru v prvi etapi občutno razliko v primerjavi z ostalimi favoriti za rožnato majico naredila Geraint Thomas (Ineos Grenadiers) in Simon Yates (Mitchelton-Scott), so mnogi pomislili, da je Giro napol odločen. Kje pa! Na Dirki po Italiji vedno pričakujemo nepričakovano.

Dva favorita sta že odpadla, a dirka je še bolj napeta

Na Touru se je letos pokazalo, da je vožnjo na čas smiselno umestiti na začetek dirke. Tako se hitro naredijo razlike, ki tiste z zaostankom prisilijo v napade. Prvi kronometer v Palermu je bil zato terna, začinila pa ga je tudi sprememba vetra. Vincenzo Nibali (Trek-Segafredo), Wilco Kelderman (Sunweb), Jakob Fuglsang (Astana), Steven Kruijswijk (Jumbo-Visma) in Rafal Majka (Bora-Hansgrohe) verjetno niso bili toliko slabši od Yatesa in odličnega Thomasa, vendar pa so dirkali med zadnjimi … in izgubili.

Zaradu vrhunskega Ineos Grenadiers bi se dejansko lahko zgodilo, da bi preostanek dirke spremljali dremaje, a kaj, ko ima nesrečni Valižan toliko smole. Leta 2017 je bil med 14. etapo na Giru še na drugem mestu v skupnem seštevku, potem pa je padel zaradi policista na motorju. Do odstopa je vztrajal še tri dni. Tudi letos ni imel nobene možnosti, potem ko je povozil bidon. Ko je v tretji etapi zaostal, so Britanci upali na Yatesa, ki je imel tudi čedno prednost pred ostalimi favoriti. Ampak, če je G. običajno žrtev smole, je Simon Yates prevečkrat žrtev samega sebe.

Lahko smo pričakovali, da bo kakšen izmed favoritov skušal na Etni pretipati konkurenco, med glavnimi osumljenci pa je bil prav Yates. Ampak, namesto, da bi nekaj sekund pridobil, je izgubil več kot tri minute v primerjavi z vsemi ostalimi. Kar si je po sreči prigaral na uvodnem kronometru, je pokvaril na enem samem klancu. Včerajšnja etapa pa je pokazala, da Yates ni imel le slabega dne, ampak da je preprosto zanič.

Končno priložnosti za ubežnike

Na Touru je ambicije ubežnikov pokopavala Jumbo-Visma in sem ter tja iz golega Saganovega obupa še Bora-Hansgrohe, na Giru pa ni policajev in v prvih petih etapah sta že dvakrat zmagala ubežnika. Obakrat v velikem slogu. Zato imeli ubežniki verjetno precej več priložnosti. Če Thomas De Gendt (Lotto-Soudal) ne bo zmagal, se bomo vprašali o njegovi prefriganosti in moči. Lotto-Soudal je prišel na dirko brez kapetana, Belgijec pa je njihov najbolje kaljeni nož. A zmago si bo moral odrezati, dokler je še nabrušen, saj se bo verjetno iz dneva v dan bolj kazala utrujenost po Touru. Lahko pa se tudi zdi, da ga bodo zaposlili za pomoč mlademu Harmu Vanhouckeju, ki je trenutno na odličnem četrtem mestu v skupnem seštevku – in ima resne možnosti vsaj za belo majico.

Malo jih je slišalo za ime Jonathan Klever Caicedo Cepeda (EF), ampak na Etni mu je zmanjkala pičla sekunda, da bi oblekel rožnato majico. Njegov slog res ni lep, ampak možakar je ekvadorski državni prvak, zato mu vsaj ni treba nositi nelepega dresa. Raco na svoji majici je vendarle pokazal in se od nje poslovil vsaj za dva dni, ko je nosil modro majico najboljšega hribolazca.

Slekel mu jo je … kronometrist. 193 centimetrov visoki in 82 kilogramov težak svetovni prvak v vožnji na čas, svetovni rekorder v zasledovanju na 4 kilometre, menda bodoči svetovni rekorder v vožnji na eno uro, nekateri pa ga že omenjajo tudi kot mogočega zmagovalca grand toura.

Modra majica za šprinterja in kronometrista

Filippo Ganna (Ineos Grenadiers) je naslednji v vrsti tistih, ki se pojavijo tam, kjer po pravilih ne bi smeli. Tadej Pogačar (UAE Emirates) je premlad, da bi zmagal na Touru. Primož Roglič (Jumbo-Visma) je bil v preveč eksplozivnem športu, da bi lahko postal kolesar. Remco Evenepoel (Deceuninck-Quck Step) je premlad, da bi sploh lahko dirkal v World Touru. Wout van Aert (Jumbo-Visma) pa je specialist za ciklokros in tlakovce, ki ne bi smel zmagovati še v šprintih, kronometrih ali vleči peščico preživelih hribolazcev na visokogorske prelaze.

In potem je tu specialist za velodrom, ki ne preveč presenetljivo opere svetovno elito na svetovnem prvenstvu v kronometru, čez nekaj dni obleče roza majico na svojem prvem Giru in potem po celodnevnem begu v mizernem vremenu na 22 kilometrov dolgem vzponu za seboj pusti De Gendta in vse gorske specialiste. Vključno z Nibalijem, ki se je trudil narediti škodo na mokrem spustu.

Po petih etapah ima Ganna tako v žepu dve etapni zmagi, dve rožnati majici, zdaj pa še modro. Je Filippo Ganna material za zmagovalca tritedenske dirke? Če je zmogel Bradley Wiggins, bi lahko morda tudi on – a za kakšno ceno? Res pa je zmogel tudi Miguel Indurain. Sedemkrat. Filippo Ganna res najbolj spominja na Big Miga, ki je naredil razliko na kronometrih, potem pa trpežno mlel kilometre na vzpone. Vendar se je kolesarstvo nekoliko spremenilo. Kronometri so krajši in bolj zaguljeni – z izjemo letošnjega Gira. Ganna lahko zmaga letos vsaj še dvakrat.

Italijan pa ni edini presenetljivi nosilec modre majice. Po prvi etapi jo je oblekel – šprinter. To ne bi bilo tako nenavadno, če bi šlo za običajno etapo, ko včasih nekdo obleče majico najboljšega hribolazca skoraj po naključju. Ne, ne, v Palermu se je vedelo kje je gorski cilj, zanimivo pa je, da so bili najboljši šprinterji. Rick Zabel (Israel Start-Up Nation) je na vzponu do katedrale dosegel verjetno najodmevnejši rezultat izraelske ekipe, ki nima letos na dirkah World Toura niti ene zmage.

Dirka s šibkim nadzorom

Po petih dneh in dveh gorskih etapah, v katerih so se najboljši samo otipavali, je nemogoče resno špekulirati o formi najboljših. Lahko pa nas skrbi kako bo videti dirkanje v zadnjem tedu. Kdor računa ne epsko predstavo v Alpah, bo lahko v zadnji tretjini oktobra razočaran. Vreme je ušivo že na jugu in kako bo šele na 2.700 metrih nadmorske višine. En moker dan bo dovolj za zimske razmere na visokih prelazih.

Če bi še vedno dirkal Geraint Thomas, bi verjetno v ospredju mlel in zatiral vsakršne upe Ineos Grenadiers, tako pa je dirka precej bolj odprta. Potem ko je ostal po padcu Miguela Angela Lopeza in prebavnih težavah Aleksandra Vlasova od Astane samo še sekstet, izstopata na klancih samo Trek-Segafredo in Sunweb. Toda očitno je pomanjkanje globine. Trek-Segafredo sicer gara v ospredju, vendar skupine ne razredčijo, kot bi jo morali. Wilco Kelderman (Sunweb) se je na Etni odpeljal in pridobil dvanajst sekund. Ugibajmo kaj bi bilo, če bi spredaj diktiral tempo van Aert. Kljub nekaterim poskočnim poskusom pa deluje dirka v tej fazi še nekoliko zaspano, kar je povsem običajno.

Kje so favoriti?

Zanimivo je, da najbolje kaže Joãu Almeidi (Deceuninck-Quick Step). Fant nosi rožnato in belo majico, v etapah pa je bil po vrsti 2., 6., 11., 18. in 3. Na vrh se je ustoličil z izvrstno vožnjo na čas, pred njim sta še dve, včeraj pa se je podjetno lotil nabiranja bonifikacijskih sekund, Deceuninck-Quick Step pa ima pravzaprav zelo dobro in kar izkušeno ekipo. Je lahko po Pogačarju Almeida drugi mladenič z zmago na grand touru? Kot se spodobi, je treba opozoriti na njegovo mladost in na dejstvo, da je to šele njegova prva tritedenska dirka. Da ne bi smel zmagati.

Preseneča tudi Pello Bilbao (Bahrain-McLaren), ki je na Touru garal za svojega baskovskega rojaka Mikela Lando, zdaj pa je s konstantnimi vožnjami na drugem mestu. Bilbao je že v preteklosti dobro dirkal na Giru: lani je dvakrat zmagal v etapah, leta 2018 pa je bil v generalnem seštevku šesti.

Wilco Kelderman je po slabem kronometru med najbolj aktivnimi, koristili pa mu bosta še dve vožnji na čas. Še najbolj čvrsto sicer deluje Vincenzo Nibali. Ekipa res ne izstopa bistveno, vendar delajo vsi za enega. Še pred Girom bi osebno največ stavil na Jakoba Fuglsanga, ki je zdaj s peterico preostalih pomočnikov v precejšnjih težavah. Vprašanje je tudi, kako se bosta obnesla Jonas Gregaard in Rodrigo Contreras, ki sta v ekipo skočila tik pred zdajci.

Steven Kruijswijk je deloval na Etni nekoliko nebogljeno, odpadel je že precej dlje v ozadje, a na tempo omejil škodo ter izgubil pet sekund proti favoritom (in 17 proti Keldermanu). Toda na Giro je prišel po mesecu in pol brez dirk, zato bo verjetno samo čedalje močnejši. Zraven je tudi še Rafal Majka (Bora-Hansgrohe) – ki pa je celo slabši od ekipnega tovariša Patricka Konrada, ki je včeraj v cilju nabral šest bonifikacijskih sekund in ima verjetno svojo računico.

Med najboljše se je prikradel še Domenico Pozzovivo (NTT), ki ima v svoji bogati karieri že pet uvrstitev v deseterico na Giru, a je bil vedno daleč od zmage. Po dobrem začetku NTT v zimskem in pomladanskem delu sezone je ekipa tik pred propadom, Pozzovivo pa je med petimi, ki so še brez pogodbe s katero drugo ekipo. Motiviran je tako ali drugače. Simon Yates? Za najboljšimi zaostaja približno tri minute in reši ga lahko samo kak manjši čudež.

Sagan je tako zelo blizu, Matthews pa daleč

Druga etapa je bila poslastica. Diego Ulissi (UAE Emirates) je zmagal zaradi izdatne pomoči ekipe, sploh Valerio Conti se je izkazal odlično. A enako impresivno je na relativno dolgem vzponu dirkal Peter Sagan (Bora-Hansgrohe), ki se je moral v boj za zmago prebiti iz ozadja. Da prej ali slej mora zmagati, je pokazal tudi v četrti etapi, ki je postregla z enim najbolj atraktivnih šprintov v letošnji sezoni.

Arnaud Demare je prišel na Giro z najboljšim vlakom in največ zmagami v letošnji sezoni, vendar je vseh deset dosegel na nižjih ravneh. No, enajstič mu je uspelo na Giru. Lahko računamo na še več zmag in pohod do ciklamne majice? Ne še. Dolg vzpon na polovici dirke je sicer razredčil konkurenco, umanjkal je namreč Fernando Gaviria (UAE Emirates), Cofidisov vlak pa je za vrnitev Elie Vivianija v glavnino pokuril preveč premoga, da bi lahko računal na resen boj. A tudi tako Demare ni imel dovolj premoči, da bi lahko dvignil roke v zrak.

Pravzaprav so zmagali trije, saj je bil francoski državni prvak na črti poravnan s Saganom in Davidejem Ballerinijem (Deceuninck-Quick Step). Ma koncu so odločili milimetri v fotofinišu. Ciklamno majico je po že drugem drugem mestu oblekel Sagan. Krvavo si jo je zaslužil, saj je bil v zaključku precej na vetru, prerival se je kot zna to on najbolje, a tokrat brez neprimernih vložkov. Glede na to, kako se pelje na klanec, bi lahko prvo zmago od 10. julija lani dosegel že danes v Materi.

Daleč pa je Michael Matthews (Sunweb). Po drugi etapi, kjer je bil ob Ulissiju in Saganu tretji favorit, je lahko šprintal samo za četrto mesto, po etapi pa tarnal zaradi preslabe pomoči ekipe, tiste, ki jo s koncem sezone zapušča – to je pomenljiva opomba. V klasičnem šprintu v četrti etapi je bil izgubljen na 8. mestu. Naslednje tri etape so zanj ključne, saj lahko v vseh treh zmaga, sploh v današnji in v osmi.

Dirka po Italiji samo z dvema Slovencema

Letos dirkata v Italiji samo Jan Tratnik in Domen Novak (Bahrain-McLaren). Prvič po letu 2012, ko je na Giru dirkal samo Gregor Gazvoda (AG2R La Mondiale) v svoji edini sezoni na najvišji ravni sta tako na Dirki po Italiji samo dva. Če se bo Pello Bilbao še naprej držal dobro, bosta delala zanj, že do zdaj pa je Tratnik pokazal dobro formo: najprej z 11. mestom na kronometru in včeraj še z dolgim begom.

Je kaj posebnega letos presenetilo tudi vas? Si upate napovedati zmagovalca? Zapišite v komentar!