Giro 2020: Vse o trasi

Po predstavitvi letošnje trase Dirke po Franciji so bili šprinterji in specialisti za vožnjo na čas gotovo nekoliko razočarani, zato pa jih je prepričala trasa Gira, kjer bodo dobili več priložnosti. Grande partenza je bila sprva načrtovana na Madžarskem, a je zaradi vsem znanih razlogov štart prestavljen na Sicilijo, kjer bodo pred selitvijo na celino odpeljali štiri etape.

Začetek na Sicliji, nadaljevanje ob jadranski obali, zaključek v Alpah

Dirka se začne in konča z vožnjo na čas. Geraint Thomas bo lahko pridobil kar nekaj sekund prednosti, a je tudi res, da so vsi trije kronometri skupaj dolgi samo 64,8 kilometrov. Ključna bo vožnja v 14. etapi, ki je dolga dobrih 34 kilometrov.

Po štirih dneh na Siciliji bodo v peti in šesti etapi prečkali jug škornja, potem pa sledi počasna selitev na sever ob jadranski obali. V Apenine se zavije le enkrat, v 9. etapi, zato pa sbodo prava poslastice alpske etape. Težko se je odločiti katera je kraljevska, saj letos Giro zavije tako čez Stelvio (18. etapa), kot tudi čez Colle dell’Agnello (20. etapa). Vendar pa moramo najprej upati na ugodno vreme, v drugi polovici oktobra lahko namreč marsikaj pokvari obilno sneženje. Z dolgim vzponom se sicer konča šest etap, druga etapa, ki ima tudi cilj na vrhu klanca, pa je v osnovi bolj namenjena lovcem na etapne zmage.

Ogled v živo?

Letos imajo veliko priložnosti tudi šprinterji. Nikakor drugače kot s šprintom se bodo končale 4., 7., 11. in 19. etapa. Tisti, ki so se sposobni pripeljati čez klance, pa bodo upali na šprint tudi v nekoliko bolj hribovitih 6., 8. in 10. etapi. Morda celo v 13. Vsekakor bo boj za ciklamno majico najboljšega po točkah letos zanimiv, kot že dolgo ne, saj prihajata v Italijo tudi Peter Sagan (Bora-Hansgrohe) in Michael Matthews (Sunweb).

1. etapa

Monreale–Palermo (15 km)
Pričakujemo: zmago specialista za kronometer

Nenavaden uvodni kronometer se začne v predmestju Palerma s 1100 metrov dolgim vzponom do katedrale Monreale. Višinske razlike je za 60 metrov, cesta je deloma tlakovana in doseže tudi 14-odstotni naklon. Sledi hiter spust z dvema ostrima serpentinama, a cesta se potem spušča še pet kilometrov do drugega vmesnega časa, kjer je 90-stopinjski ovinek, do konca pa še še pet kilometrov po ravnini.

Najhitrejši na vzponu (4. kategorija) bo že oblekel modro majico najboljšega hribolazca. Izjemno hitra proga favorizira specialiste za kronometer, kot sta svetovni prvak Filippo Ganna (Ineos Grenadiers) in Victor Campenaerts (Lotto–Soudal), ki imata tako imenitno priložnost za rožnato majico.

2. etapa

Alcamo–Agrigento (150 km)
Pričakujemo: zmago puncheurja

Začne se s serijo štirih krajših vzponov, od katerih je tretji kategoriziran, na vrhu četrtega pa je leteči cilj. Potem se trasa počasi spusti ob morje in sledi obali do drugega letečega cilja 12 kilometrov pred koncem. Etapa je označena kot ravninska, a se zaključi z vzponom. V petih kilometrih se dvigne za dobrih 200 metrov, povprečni naklon je 5,3 odstotke, najbolj strm je tri kilometre pred ciljem (9 %). Najbolje se bodo znašli specialisti za eksplozivne zaključke. Možnosti za zmagoo in rožnato majico ima tudi Michael Matthews (Sunweb).

3. etapa

Enna–Etna (150 km)
Pričakujemo: zmago kolesarja iz ubežne skupine in tipanje med favoriti

Precej možnosti je, da bo rožnata majica v treh dneh zamenjala lastnika trikrat. Že v tretji etapi bo cilj na vrhu dolgega vzpona 1. kategorije. Etna redno gosti Giro, leta 2017 je Jan Polanc zmagal v četrti etapi po dolgem begu. Tokrat bo cilj nekoliko niže, a iz Linguaglosse se do Piana Provenzane vzpne cesta za 1250 metrov, najstrmejši pa so zadnji trije kilometrij (9 odstotkov).

Ubežniki bodo imeli odlično priložnost za zmagoslavje, saj se bodo verjetno favoriti na prvem klancu še tipali. To je ena tistih etap, kjer ni mogoče veliko pridobiti, a lahko slab dan komu že zgodaj pokvari dirko. Res pa sta leta 2018 na Etni uprizorila šov Esteban Chaves, ki je zmagal, in Simon Yates (oba Mitchelton-Scott), ki je oblekel rožnato majico – a jo potem v velikem slogu izgubil.

4. etapa

Catania–Vilafranca Tirrena (140 km)
Pričakujemo: prvo šprintersko poslastico

Dolg vzpon sredi etape s 4-odstotnim naklonom je nezahteven, zato šprinterji ne bodo izpustili prve priložnosti za šprint. Od vrha je do cilja še 65 hitrih kilometrov po širokih cestah. Zadnji ovinek je 850 metrov pred ciljem, ključin bodo dobri šprinterski vlaki.

5. etapa

Mileto–Camigliatello Silano (225 km)
Pričakujemo: zmago ubežnika

Po selitvi na celino čaka kolesarje prva od osmih več kot 200-kilometrskih etap. Čez Kalabrijo bodo potovali po razgibanem terenu, glavna preizkušnja pa sledi po 187 kilometrih. Vzpon na Valico di Montescuro je dolg skoraj 25 kilometrov, najbolj strm pa je na polovici in na 12. kilometru doseže 18-odstotni naklon. Od vrha je do cilja še 12 kilometrov. Ubežniki bodo imeli verjetno svojo tekmo, favoriti pa bodo morali biti v glavnini pozorni, da ne zapadejo v težave.

6. etapa

Castrovillari–Matera (188 km)
Pričakujemo: dolg beg, ki ga bodo verjetno zatrle ekipe s šprinterji

Hriboviti uvodni del etape je prikladen za ubežnike, a od 70 kilometra naprej se trasa več ali manj spušča do edinega gorskega cilja 3. kategorije. Vrh nezahtevnega vzpona je 26 kilometrov pred ciljem. Pred Matero se cesta še enkrat vzpne, potem pa je slabe 3 kilometre pred ciljem še kratek, kilometrski vzpon z vmesno 10-odstotno rampo. Po kratkem spustu se cesta vse do cilja 1250 metrov zlagoma vzpenja (2,6 %). Teren je pripraven za zmago iz poznega napada ali za spopad preživelih šprinterjev, ki čez zadnji klanec ne bodo prišli s preveč kislimi nogami.

7. etapa

Matera–Brindisi (143 km)
Pričakujemo: šprint

Z drugo najkrajšo etapo bodo opravili ekspresno. Na poti do Jadranskega morja tako rekoč ni vzponov, podelili ne bodo niti ene točke za modro majico. Ceste so menda zahtevne, s krožišči in otoki. Toda zadnjih 30 kilometrov naj bi bilo težav manj, do 5 kilometrov pred ciljem, kjer je na mestnih ulicah več ovir in zoženj. Zadnjih 1.200 metrov je povsem ravnih, cesta se le zlagoma vzpenja in spet se bodo spopadli šprinterji.

8. etapa

Giovinazzo–Vieste (200 km)
Pričakujemo: zmago puncheurja, ki se znajde tudi v šprintu

Uvodni del ob jadranski obali je povsem ravninski, na polotoku Gargano pa ravnine skoraj ni več. V zaključku bodo naredili krog. 11 kilometrov pred ciljem bo glavna ovira kilometer dolg vzpon z 9,3-odstotnim povprečnim in kar 17-odstotnim maksimalnim naklonom. Tam se bodo morali puncheurji otresti šprinterjev, a marsikdo bi se znal obdržati zraven, na primer Matthews in morda tudi Sagan. Trasa se do cilja bolj ali manj spušča. Na koncu pričakujemo šprint manjše skupine, vseeno pa imajo nekaj možnosti tudi ubežniki.

9. etapa

San Salvo–Roccaraso (207 km)
Pričakujemo: zmago ubećnika in prvi obračun favoritov

Na edini etapi v Apeninih bodo opravili z več kot 4000 metri višinske razlike ter štirimi gorskimi cilji. Zelo dobre možnosti imajo ubežniki, a pričakujemo lahko tudi obračun med favoriti. Zaključni vzpon je dolg skoraj 10 kilometrov, a je prva polovica položnejša (5,8 %), sledi krajši spust in potem se cesta v zadnjih 2,5 kilometrih čedalje strmeje vzpenja in doseže v zadnjem kilometru 12-odstotni naklon. Pred prvim dnem počitka favoriti ne bodo varčevali z močmi, vendar pa razlike na koncu ne bodo velike, razen za tiste, ki bodo morda vstali z levo nogo.

10. etapa

Lanciano–Tortoreto (177 km)
Pričakujemo: zmago specialista za klasike, ki je tudi odličen šprinter

Etapo s kratkimi klanci primerjajo glede na profil z Dirko po Flandriji. Nekaj strmih vzponov je že v prvih dveh tretjinah dirke, a so vmes daljše ravnine. Odločalo se bo v zadnjih 40 kilometrih, ko si drug za drugim sledi pet kratkih, a strmih vzponov. Od vrha zadnjega je do cilja še 11 kilometrov. Zaključek bo torej nervozen, favoriti za rožnato majico se bodo skušali obdržati v ospredju in lahko se zgodi, da kdo izmed njih tudi izkoristi priložnost in pobegne skupaj z lovci na etapne zmage.

11. etapa

Porto Sant’Elpidio–Rimini (182 km)
Pričakujemo: šprint glavnine

Nezahtevna šprinterska etapa se skoraj vso pot drži jadranske obale. Najbolj kritičen je zaključek z ostrimi ovinki in zoženji v Riminiju. Še 800 metrov pred ciljem si drug za drugim sledita 90-stopinjska ovinka, sledi pa 600 metrov ravnine pred ciljem.

12. etapa

Cesenatico–Cesenatico (204 km)
Pričakujemo: zmago ubežnika, specialista za vzpone

V Pantanijevem domačem mestu že 50 let organizirajo Gran Fondo Nove Colli in peloton bo naredil krog prav po trasi tega kolesarskega maratona. Teren s petimi gorski cilji je hribovit, ravnina je samo v začetnih in končnih 25 kilometrih. Vsega skupaj bodo premagali 3800 metrov višinske razlike. Klanci niso predolgi, a so nekateri strmi, ceste pa so ozke in zdelane. Idealen profil za ubežnike.

13. etapa

Cervia–Monselice (192 km)
Pričakujemo: napade eksplozivnih kolesarjev pred ciljem

Skoraj 160 kilometrom ravnine v Padski nižini sledita dva strma, eksplozivna klanca četrte kategorije, ki utegneta povzročiti težave nekaterim šprinterjem. Vzpon na Roccolo je dolg 4 kilometre in je sestavljen iz dveh delov: Muro di Vallorto ima vmes 20-odstotni odsek, potem se naklon nekoliko umiri in se pod vrhom Roccola spet napne do 17 odstotkov. Po spustu takoj sledi vzpon na Calaone, ki ima povprečen naklon 10 odstotkov. To je idealen teren za to, da se eksplozivni kolesarji znebijo šprinterjev, a od vrha Calaoneja je do cilja še 16 kilometrov in tako ni izključeno, da ne bo blizu na primer Michael Matthews.

14. etapa

Conegliano–Valdobbiadene (34,1 km)
Pričakujemo: vožnjo na čas za bolj vsestranske kronometriste

Po drugem kronometru se bodo pokazale razlike med tistimi, ki so uspešnejši v vožnji na čas, in specialisti za vzpone. Trasa je specifična zaradi izjemno strmega vzpona na Muro di Ca’ del Poggio. Med vinogradi se cesta v dobrem kilometru vzpne za 140 metrov, vmes pa sta 19- in 16- odstotna rampa. Tam bodo podelili točke za vzpon četrte kategorije. Preostanek proge je valovit. Od 25. kilometra se dobrih 5 kilometrov večinoma vzpenja, v zadnjih treh kilometrih pa nekoliko spušča. Zaradi vzponov Filippo Ganna in Victor Campenaerts ne bosta glavna favorita, proga namreč ustreza tudi Geraintu Thomasu in Rohanu Dennisu.

15. etapa

Base Aerea Rivolto–Piancavallo (185 km)
Pričakujemo: udarili se bodo favoriti za rožnato majico

Sobotnemu kronometru sledi šele druga resna gorska etapa. Specialisti za vzpone bodo skušali čim prej omiliti škodo, ki si jo utegnejo pridelati na kronometru. Po treh gorskih ciljih druge kategorije bo cilj na Piancavallu in pred dnem počitka ne bo nobenih špekulacij, ampak boj za vsako sekundo. 15 kilometrov dolg zaključni vzpon je najbolj strm v prvih dveh tretjinah, na 5. kilometru pa je odlično izhodišče za napad daljši 14-odstotni odsek. V zadnji tretjini strmina nekoliko spusti. Vprašanje pa je, ali si bodo ubežniki pred zadnjim klancem prigarali dovolj prednosti za medsebojni obračun.

16. etapa

Videm–San Daniele del Friuli (229 km)
Pričakujemo: uspešen beg in zmago puncheurja

Po prostem ponedeljku v okolici bližnjega Vidma ostaja karavana v bližini in se celo povsem približa slovenski meji, potem pa zavije v San Daniele, prestolnico znamenitega pršuta. Tam bodo že imeli za seboj gorski clij druge in dva gorska cilja tretje kategorije, potem pa bodo naredili tri kroge po okolici San Danieleja.

V vsakem si drug za drugim sledita dva klanca: nekategorizirani do gradu Susans (1 km, naklon do 16 %) in potem vzpon 3. kategorije na Monte di Ragogna (2,8 km, povprečni naklon 10,4 %, maksimalni do 16 %), kjer bodo torej točke podelili trikrat. Tik pred ciljem je v mestu še tretji, kratek a sladek klanec z naklonom do 20 odstotkov, ki mu sledi kratek spust, nato pa za ostrim zavojem zaključni, 10-odstotni vzpon.

17. etapa

Bassano del Grappa–Madonna di Campiglio (203 km)
Pričakujemo: zmago iz ubežne skupine

Klasična, dolga alpska etapa s štirimi zahtevnimi klanci se konča z vzponom v Madonno di Campiglio. Vzpon je relativno položen (12,5 km, 5,7 %), a najstrmejši prav proti koncu, preden se cesta v zadnjih treh kilometrih skoraj poravna. Premalo zahtevno za večje razlike med najboljšimi, ki bodo imeli v mislih tudi naslednjo, še težjo etapo.

18. etapa

Pinzolo–Laghi di Cancano (207 km)
Pričakujemo: dolgo etapo z vožnjo na izčrpavanje in obračun na zaključnem vzponu

Peklenska etapa s 5.400 metri višinske razlike se začne s 14 kilometrov dolgim vzponom na Campo Carlo Magno, sledi strmi Passo Castrin (8,8 km/9 %) in potem malo daljši pristop po dolini do Pratta. Tam se začne vzpon na Stelvio, letošnjo Cimo Coppi. 25 kilometrov klanca s povprečnim naklonom 7,5 odstotka ter dolg spust z nadmorske višine 2758 metrov bosta vplivala na noge, ko se bo treba zagnati v zaključni vzpon do jezer Cancano.

Ta klanec bo na sporedu prvič, lani pa so ga prevozile ženske na Giru Rosa). Cesta z 21 serpentinami je ozka, po slabih 9 kilometrih s povprečnim naklonom slabih 7 odstotkov sta dva kratka predora in tri kilometre pred ciljem se cesta nekoliko spusti. Potem se zravna, zadnjih 500 metrov pa se izteče s 3-odstotnim naklonom. Brez dvoma bo dirka na zadnjem klancu eksplodirala.

19. etapa

Morbegno–Asti (251 km)
Pričakujemo: šprint, v katerem bo zmagal najmanj utrujeni kolesar

250-kilometrske etape so na večdnevnih dirkah redkost, toda po dveh težkih alpskih dneh bo ravnina prijala. Na trasi ni niti enega vzpona, ki bi si zaslužil kategorizacijo. Pred šprintom lahko pričakujemo kolesarjenje v udobnem tempu. Zaključek je nekoliko boj zapleten, a povsem ravninski. Pretekli težki dnevi bodo terjali svoj davek pri šprinterjih, zato se lahko zgodi tudi kako presenečenje.

20. etapa

Alba–Sestriere (198 km)
Pričakujemo:

V skoraj 200 kilometrov dolgi etapi se bodo kar trikrat vzpeli nad 2000 metrov in skupaj pridelali več kot 5000 metrov višinske razlike. Ravnine tako rekoč ni, razen nekaj deset uvodnih kilometrov, pa še tam se bodo po dolini zlagoma vzpenjali do vznožja Colle dell’Agnela. Ta je z 2.744 metri nadmorske višine le malo nižji od Stelvia. Dirka potem za kratek čas vstopi v Francijo in se vzpne na Col d’Izoard (2360 m). Spustu takoj sledi vzpon na Montgenevre (1857 m) ter vrnitev v Italijo.

Zaključni vzpon v Sestriere (2035 m, 11,4 km, 5,9 %) ni pretirano zahteven, a gotovo se bodo vrstili poskusi napadov na rožnato majico.

21. etapa

Cernusco sul Naviglio–Milano (15,7 km)
Pričakujemo: zmago specialista za kronometer

Ravninski kronometer ni zapleten, vmes je sicer nekaj 90-stopinjskih ovinkov, a je cesta ravna do zadnjega kilometra. Tam je serija treh počasnejših zavojev, od tretjega naprej pa je cesta tlakovana do cilja na trgu pred katedralo.

Specialisti za kronometer bodo dobili še tretjo priložnost, seveda pa morajo za to najprej priti do konca dirke – kolikor toliko neprizadeti. Znano je, da po treh tednih dirkanja v kronometrih ne zmagujejo nujno specialisti, ampak tisti, ki so najmanj utrujeni. Večjih časovnih razlik med favoriti ne gre pričakovati, nekaj malega pa bo vseeno mogoče nadoknaditi. Od razlik med najboljšimi je odvisno, koliko televizijske pozornosti v živo bo deležna zadnja etapa, ki terminsko sovpada s spomenikom Pariz–Roubaix in šesto etapo Vuelte s ciljem na Tourmaletu.