Tour 2020: vse, kar morate vedeti o trasi

Že od nekdaj ni nič nenavadnega, da Francozi traso – in včasih tudi pravila – prilagajajo francoskim kolesarjem. Toda Francoz ni zmagal od leta 1985, ko je ob koncu petletne francoske prevlade že petič rumeno majico na Elizejskih poljanah oblekel Bernad Hinault. Tudi letošnji teren naj bi bil pisan na kožo Francozom, predvsem Thibautu Pinotu (Groupama-FDJ) ter morda tudi Julianu Alaphilippu (Deceuninck-Quick Step) in Romainu Bardetu (AG2R-La Mondiale), ki pa ne kažeta zmagovalne forme. Ampak, Francozi niso edini, ki dobro plezajo, in tudi tokrat so ljudje raje stavili – v tem vrstnem redu – na Primoža Rogliča (Jumbo-Visma), Egana Bernala (Ineos Grenadier) in celo Toma Dumoulina (Jumbo-Visma). Šele četrti je na stavnicah Pinot, peti pa že Tadej Pogačar (UAE Emirates).

Krajše in hribovite etape

Tour tokrat ne bo zapustil francoskega ozemlja, večino časa pa se bo karavana zadrževala v južnem delu. Kar tri dni bodo v okolici Nice vonjali Sredozemsko morje, preden bodo zavili na obronke Alp in potem čez Centralni masiv v Pireneje. A tam se bo dirka zadržala le dva dni. Ob prvem dnevu počitka sledi transfer na obalo Atlantika in etape čez Centralni masiv v gorovje Jura, kjer so imeli generalko na tridnevni dirki Tour de l’Aine. V 16. etapi pa dirka spet zavije v Alpe in sledijo odločilne dnevi pred edinim kronometrom v Vogezih.

Med dirko se bodo samo dvakrat vzpeli nad 2000 metrov, obakrat v 17. etapi, a zato ne bo dirka nič lažja. Gledali ne bomo niti dolgočasnih transfernih etap: le ena bo daljša od 200 kilometrov, ne bo pa niti nobene superkratke. Kar pet od osmih pravih gorskih etap se konča na vrhu vzpona: Orcières-Merlette, Puy Mary, Grand Colombier in Méribel Col de la Loze. Ravninskih bo osem etap, a bodo nekatere v resnici precej razgibane, tako da bodo imeli šprinterji težko delo in v zaključke ne bodo prišli povsem sveži.

Pričakujemo hektično dogajanje

Dirka bo že tako nepredvidljiva, dodatno pa ima lahko vpliv tudi koronavirus. Običajno izgubljajo ekipe svoje bojevnike zaradi padcev, tokrat pa se lahko kdo umakne tudi zaradi pozitivnega testa na koronavirus – že dve okužbi v isti ekipi bosta tudi dovolj, da bo moralo dirko zapustiti kar celo moštvo. Bo začetek zaradi tega še bolj napet, ker si bodo vsi želeli dober rezultat narediti čim prej? Bodo ekipe bolj pridno pazile na to, da zadržijo rumeno majico – in se s tem še bolj obremenile – za primer, da bodo dirko predčasno prekinili?

Vsekakor upajmo, da se to ne bo zgodilo! Če bo šlo vse po sreči, bomo morda gledali najbolj napet Tour v zadnjih letih – in že lani se nismo mogli pritoževati. Tokrat bo seveda za Slovenijo še bolje, saj bo prvič na štartu v vlogi favorita Slovenec. Ne samo za rumeno, ampak po zaslugi Tadeja Pogačarja tudi za belo majico.

Dobro formo je danes v Plouayju z drugim mestom pokazal Luka Mezgec (Mitchelton-Scott), ki bo dirkal v ekipi brez izrazitega vodje za skupni seštevek, zato lahko izkoristi kakšno priložnost. Z bolj jasnimi nalogami pa bosta nastopila Jan Polanc (UAE Emirates) v vlogi Pogačarjevega pomočnika in Matej Mohorič (Bahrain-McLaren), ki bo eden ključnih mož za vsestransko pomoč Mikelu Landi – glede na Matejev slog dirkanja pa smo lahko prepričani, da bo med prenosi dirke še kako opazen.

Bonifikacijske sekunde

1. etapa

Nica–Nica (156 km)
Pričakujemo: šprint

Kot je običajno, bo po prvi etapi predvidoma oblekel rumeno majico šprinter. V zaledju Nice bodo prekolesarili tri kroge, kar se sicer na Touru ne dogaja pogosto. Vzpon tretje kategorije na Cote de Rimiez (310 m) bodo kolesarji prevozili dvakrat, vendar pa še zdaleč ni dovolj zahteven, da bi se lahko znebili šprinterjev. Najvišja točka bo sicer na 540 metrih, a bo do cilja na Angleški promenadi še 38 hitrih kilometrov, torej dovolj časa za formacijo šprinterskih vlakov – ki pa bodo na letošnjem Touru kratki, saj nobena ekipa ni sestavljena izrazito šprintersko. Zato lahko pričakujemo nervozo, sploh zato, ker bo nekdo oblekel rumeno majico.

2. etapa

Nica–Nica (186 km)
Pričakujemo: spopad za pikčasto majico in beg, ki ima potencial, da pride do konca

Šprinter bo nosil rumeno majico samo en dan, saj že druga etapa klasificirana kot gorska, z dvema vzponoma prve in enim druge kategorije. Zato, da bo morda mož v rumenem obdržal vsaj zeleno majico, pa je organizator poskrbel z letečim ciljem že na 16. kilometru. Prvi gorski cilj bo na Col de la Colmiane, po spustu pa takoj sledi znameniti Col de Turini, resen, skoraj 15 kilometrov dolg vzpon.

Mnogi kolesarji, ki naseljujejo Monako, poznajo te ceste kot lasten žep, med njimi tudi Matej Mohorič, Primož Roglič in Tadej Pogačar. Toda favoriti se bodo v tej etapi še opazovali, zato pa bo bolj napeto v ubežni skupini, iz katere bo nekdo oblekel pikčasto majico in jo morda nosil kar dolgo. Vzpon na Col d’Eze druge kategorije sicer ni zadnji: devet kilometrov pred ciljem bo vrh zadnjega klanca, potem pa sledi samo še 300 metrov spusta in le dobra 2 kilometra ravnine – tudi tokrat bo torej zaključek atraktiven. Je to morda priložnost za Mohoriča? Ne pozabimo: zmagovalec bo oblekel rumeno majico.

3. etapa

Nica–Sisteron (198 km)
Pričakujemo: šprint

Druga najdaljša etapa ni ravno ravninska, kot jo ocenjuje organizator, saj počasi že zavije proti Alpam in nekajkrat bodo splezali tudi na nadmorsko višino nad 1000 metrov. Seveda pa trije vzponi tretje in eden četrte kategorije ne bi smeli povzročiti težav šprinterjem, ki bodo prvič točke nabirali na letečem cilju na 160. kilometru. Do cilja potem ni več vzponov, prihod v cilj po dolini pa ni videti zapleten.

4. etapa

Sisteron–Orcieres-Merlette (160 km)
Pričakujemo: tipanje favoritov na zaključnem vzponu in šprint manjše skupine preživelih

Kolesarji bodo preživeli še en miren večer brez napornega transferja, se tudi četrta etapa konča tam, kjer se je začela prejšnja. Za favorite bo verjetno miren tudi začetek etape vse do zaključnega vzpona, borci za pikčasto majico pa bodo imeli na poti do zaključnega vzpona tri preizkušnje tretje in eno četrte kategorije.

Vzpon na Orciere-Merlette bo morda odgovoril na vprašanje, kdo bo izpadel iz boja za rumeno, ne pričakujemo pa večjih razlik. Če si ubežniki ne bodo prigarali dovolj prednosti, da bi lahko eden od njih zmagal, bo odločil šprint manjše skupine preživelih. V tem primeru se bodo naredile tudi manjše razlike med favoriti, ki se bodo spopadli za bonifikacijske sekunde

5. etapa

Gap–Privas (183 km)
Pričakujemo: šprint

Selitev v Pireneje se začne s šprintersko etapo. V večjem delu se trasa čez Provanso spušča, na poti sta le dva vzpona četrte kategorije. Zadnji kilometri pred ciljem se počasi vzpenjajo po dolini Rone, v zadnjih petih kilometrih se trasa tako vzpne za 70 metrov, to pa bo idealen teren za šprinterje, ki bodo morali imeti dober položaj v zadnjem kilometru, ko se cesta močno zoži.

6. etapa

Le Teil–Mont Aigoual (191 km)
Pričakujemo: nervozo na predzadnjem vzponu in prihod srednje velike skupine hribolazcev v cilj

Prvi del etape je povsem ravninski, zaključek pa namenjen hribolazcem. Najboljšim bodo podelili odbitne sekunde že na predzadnjem vzponu na Col de la Lusette. Se bo že tam, morda na najbolj strmem delu tik pred ciljem, izstrelil kdo od favoritov in potegnil za seboj preživele? Sledi nekaj kilometrov na planoti, do cilja na Mont Aigoual pa vodi dolg, a položen vzpon (1560 m/8,3 km/4 %).

7. etapa

Milau–Lavur (168 km)
Pričakujemo: veter v zadnjih 40 kilometrih in šprint

Tudi sedmo etapo označujejo kot ravninsko, toda začetek je precej razgiban. V cilj bo seveda prišla cela glavnina, toda na koncu bo v šprintu odločala tudi svežina. Zadnjih 40 kilometrov je ravninskih, a zaradi vetra morda ne bodo lahki. Lahko se zgodi, da bodo etapo odločili celo ešaloni, zna pa odpasti tudi kdo od favoritov – šprinterjev ali hribolazcev.

8. etapa

Cazères–Loudenvielle (141 km)
Pričakujemo: dolg beg specialistov za vzpone in prvi resen spopad hribolazcev, ki se lahko razvije tudi na zaključnem spustu.

Peloton bo končno dosegel Pireneje. Razlike med favoriti bodo še vedno majhne, morda pa bo kdo že izpadel iz boja ali pa bo zaostajal toliko, da se bo skušal vrniti s samomorilsko akcijo. Vsi trije kategorizirani vzponi si sledijo v zadnjih sto kilometrih. Port de Balès je prvi vzpon ekstra kategorije na letošnjem Touru, takoj po spustu pa se začne legendarni Col de Peyresourde. A do cilja bo še deset kilometrov in na zahtevnem spustu bi se lahko naredile večje razlike. Lahko Julian Alaphilippe preživi vihar do vrha? Vemo pa, da se odlično spušča tudi Primož Roglič.

9. etapa

Pau–Laruns (153 km)
Pričakujemo: zmago preživelih iz ubežne skupine in ekipni spopad med Jumbo-Vismo in Ineosom.

Nedelja. Deveti zaporedni dan na kolesu pred dnevom počitka. To vedno obeta ognjemet. Za ogrevanje bo slabih 60 kilometrov ravnine, potem pa se bodo kolesarji prvič v zgodovini Toura vzpeli na Col de la Hourcère. Dolg, strm klanec prve kategorije. Toda bolj odločilen bo Col de Marie Blanque, ki je sicer krajši, toda v zadnjih štirih kilometrih je naklon ves čas več kot 9 odstotkov. Do cilja je od vrha še 18 kilometrov, zato lahko pričakujemo zmago nekoga iz ubežne skupine.

10. etapa

Île d’Oléron–Île de Ré (169 km)
Pričakujemo: če bo vetrovno imajo možnosti mojstri za enodnevne dirke, sicer bo šprint

Dan počitka bo namenjen daljšemu transferju z letalom na francosko zahodno obalo. Sledi prva zares ravninska etapa, ki bo povezala dva otočka. Trasa večidel poteka ob atlantski obali, zato morda zaradi vetra ne bo lahka, kot je videti na prvi pogled. Običajno piha z zahoda ali jugozahoda in to bi lahko prekrižalo načrte šprinterjem ter odprlo možnosti za mojstre klasik. Vsekakor je to ena tistih šprinterskih etap, ki se jo bo splačalo gledati že štrirideset kilometrov pred ciljem.

11. etapa

Plaža Châtelaillon–Poitiers (168 km)
Pričakujemo: šprint

Če bodo šprinterji ostali praznih rok v torek, si lahko obetajo spopad v 11. etapi, kjer bo peloton zapustil Atlantsko obalo na poti proti Centralnemu masivu. Ciljna črta v Poitiersu bo na koncu 1,5 kilometrov dolge ravne ceste. Na istem prizorišču je leta 2014 zmagal Arnaud Demare.

12. etapa

Chauvigny–Sarran (218 km)
Pričakujemo: uspešen beg

Najdaljša etapa na letošnjem Touru bo v zadnjih 60 kilometrih postregla s serijo krajših vzponov, od tega bodo na zadnjem kategoriziranem (2. kategorija) podelili tudi odbitne sekunde. Toda zanje se gotovo ne bodo spopadli favoriti za skupni seštevek. Nekateri ocenjujejo, da bi lahko veselico ubežnikom pokvarila tudi močna ekipa s šprinterjem, ki je sposoben hitro splezati čez štiri krajše klance. Med njimi je gotovo tudi Luka Mezgec.

13. etapa

Châtel-Guyon–Pas de Peyrol (192 km)
Pričakujemo: boj za zmago med ubežniki in za njimi spopad favoritov za rumeno majico

Vzponi v Centralnem masivu niso dolgi, ampak v 13. etapi bodo morali opraviti s 4.400 metri vzpona, največ na letošnjem Touru. Kategorizirali so sedem vzponov, trije so tretje, dva druge in dva prve kategorije. Zmagovalec bo verjetno nekdo iz ubežne skupine, v kateri zna biti tudi kak odličen pomočnik. Za njimi se bodo mrcvarili favoriti, odločala bo tudi ekipna moč – kdor bo ostal sam, bo imel veliko dela. Ni nujno, da odpade, toda energijo bo izgubljal, ker bo za vse sam.

Zaključek bo eksploziven. Na predzadnjem vzponu (druge kategorije) na Col de Neronne bodo podelili odbitne sekunde, potem pa po krajšem spustu sledi še 5,4 kilometre dolg vzpon z naklonom 8,1 % do cilja. Glede na slog dirkanja v zadnjih letih ne pričakujemo, da bi se kateri od favoritov opazneje odlepil, a kdor bo imel slab dan, si bo močno otežil življenje ali celo izpadel iz boja.

14. etapa

Clemont Ferrand–Lyon (197 km)
Pričakujemo: lov šprinterskih ekip za ubežniki

Zapletena etapa se bo najverjetneje končala s šprintom, a morda v njem ne bodo sodelovali vsi, ki bi jih pričakovali. Prvi resen preizkus navkreber bo sicer zgodaj, toda glavnina ne bo smela izgubljati časa v primerjavi z ubežniki, kar bi lahko težjim šprinterjem povzročilo preglavice. Glavnina bo prišla v cilj v enem kosu, toda nekateri šprinterji bi utegnili imeti kisle noge – če bi morali loviti glavnino, pa tudi njihovi pomočniki.

15. etapa

Lyon–Grand Colombier (175 km)
Pričakujemo: večje razlike med favoriti za rumeno majico

Nedelja. Pred drugim dnevom počitka nihče ne bo varčeval. Vse se bo odločilo v zadnjih 75 kilometrih, ko si drug za drugim sledijo trije zahtevni vzponi in vsi vodijo po cestah do Grand Colombiera. Med prvim in drugim, oba sta prve kategorije, tako rekoč ni počitka, pred zadnjim, ki se konča na vrhu, pa se cesta kakšnih 15 kilometrov spušča po dolini. V tej etapi bi lahko kakemu heroju uspel tudi dolgi met, a za to bo moral premagati močni ekipi Ineosa in Jumbo-Visme.

16. etapa

La Tour du Pin–Villard de Lans (164 km)
Pričakujemo: dolg beg

Po dnevu počitka bodo dobili na prvi od treh zaporednih gorskih etap priložnost ubežniki, ampak v zadnjih tridesetih kilometrih se ne bodo mogli sprostiti niti lovci na rumeno majico. Etapa se sicer konča s kratkim vzponom 3. kategorije, a pred tem jih čaka Montee de Saint-Nizier du Moucherotte (bi bilo lahko ime še daljše?), na katerem bodo dobrih 10 kilometrov pred ciljem podelili nekaj odbitnih sekund. Če si ubežniki ne bodo priborili večje prednosti, bi lahko tam odprl ogenj tudi kdo od poskočnejših favoritov, ki se ravna v skladu z načelom vsaka sekunda šteje. Navsezadnje lahko potem tudi zmaga v etapi.

17. etapa

Grenoble–Col de la Loze (170 km)
Pričakujemo: gorsko poslastico ter polfinalni obračun favoritov za rumeno

Prava alpska etapa, v kateri bodo kolesarji končno dosegli nadmorsko višino 2000 metrov. Dvakrat. Pravzaprav sta na sporedu samo dva vzpona, a oba sta ekstra kategorije. Col de la Madeleine (2000 m) poznamo zelo dobro, tako kot tudi vzpon v smučarsko središče Meribel. Tam pa bodo zavili na novo cesto, ki se vzpne še za 900 metrov na Col de la Loze (2304 m). Zaključni vzpon je tako dolg 21,5 kilometrov, povprečni naklon pa je 7,8 odstotka. A najhuje je pod vrhom, slabe tri kilometre pod vrhom je 24-odstotna rampa, kilometer pred ciljem pa še 18-odstotna.

Poleg kronometra na La Planche des Belles Filles bo to odločilna etapa letošnjega Toura, kjer bo želel zmagati najmočnejši na dirki. Z zmago si lahko priskrbi tudi občutnejšo prednost in nekoliko lažji spanec pred zadnjo gorsko etapo in kronometrom.

18. etapa

Méribel–La Roche sur Foron (168 km)
Pričakujemo: dolg beg, v katerem se bo odvijal boj za najboljšega hribolazca

Tretji zaporedni dan v gorah bo odločala regeneracija. Najbolj bo načet nosilec rumene majice, ki bo imel bistveno več obveznosti kot zasledovalci. Kolesarje čaka več kot 4000 metrov višinske razlike na petih kategoriziranih klancih. Za točke se bo šprintalo že na 14. kilometru, avtobus pa bo imel potem dolgo pot do cilja. Najboljši bodo imeli verjetno trde noge še od prejšnjega dne, zato lahko največ možnosti pripišemo ubežnikom, verjetno večji skupini, v kateri bo gotovo tudi pikčasta majica.

Zadnji vzpon na planoto Glieres je sicer dolg samo 6 kilometrov (naklon 11,2 %), a je vseeno ekstra kategorije, na vrhu pa bodo podelili bonifikacijske sekunde. A zanje skoraj gotovo ne bodo kandidirali favoriti. Zanimivost etape? 1800 metrov dolg makadamski odsek na planoti Glieres, ki smo ga sicer videli že leta 2018.

19. etapa

Bourg en Bresse–Champagnole (160 km)
Pričakujemo: udoben tempo in šprint preživelih

Po dveh zahtevnih gorskih etapah in pred odločilnim kronometrom bo to verjetno precej dolgočasna etapa, ki jo lahko začini samo kak šprint na edinem kategoriziranem vzponu 4. kategorije – ampak samo, če bodo razlike majhne. V Champagnolu bomo gledali šprint, a v pelotonu po zahtevnem zadnjem tednu verjetno ne bo več vseh šprinterjev.

20. etapa

Kronometer: Lure–La Planche des Belles Filles (36,2 km)
Pričakujemo: zmago zmagovalca Toura

Na vrhu, ki so ga na Touru uporabili prvič leta 2012, na sporedu pa je bil doslej štirikrat, tudi lani, smo vedno gledali spektakel, tokrat pa bodo prvič pripravili kronometer. Začne se s 30 kilometri ravnine, ampak cesta se vseeno nekoliko vzpenja, potem nekoliko spusti, na 5,9 kilometrov dolgem klancu z 8,5-odstotnim naklonom pa bodo morali opraviti s 500 metri višinske razlike. Marsikdo bo zato verjetno zamenjal kolo.

Kdo bo zmagal? Verjetno zmagovalec Toura.

21. etapa

Mantes la Jolie–Pariz (122 km)
Pričakujemo: parado

Boji za rumeno, pikčasto in belo majico bodo odločeni, morda pa bomo lahko do konca spremljali tekmo za najboljšega po točkah. Peter Sagan b prišel v Nico po že osmo zeleno majico, toda letos še ni pokazal prave forme, dobro pa si želi nastopiti predvsem na Giru. Vseeno je težko verjeti, da mu ne bi uspelo, a morda bo tokrat tekma bolj izenačena.