Sprehod v Privas izkoristil Van Aert

Transferna etapa brez bega. Wout van Aert je domestique, ki na klancu gara za kapetana in razbije glavnino, naslednji dan pa premaga šprintersko elito. Rumeno majico slečejo s hrbta Julianu Alapphilippu – Francozu! – komisarji, ker je prekršil pravilo, ki ga ne bi smel. Včeraj smo na Touru videli vse!

A.S.O./Alex Broadway

Vsestranski Wout van Aert, ki letos zmaga statistično na vsaki tretji cestni dirki, je slavil že na ciklokrosu in potem na klasikah pa v šprintu s ciljem na klancu, v kronometru za naslov državnega prvaka in zdaj še v klasičnem šprintu. Nekateri Jumbo-Vismi očitajo, da ne pušča drobtinic, toda to je smešna trditev: tekmeci so lahko kvečjemu veseli, da van Aert ne dirka za zeleno majico!

Gentlemanska vožnja

Uvod je bil smešno počasen, peloton se je zabaval kot v dobrih starih časih, ko se je še dirkalo po pameti. Ta pristop nekateri kritizirajo, meni pa je gentlemanska vožnja všeč. Na Touru je za četico ranjencev, ki so se zadnjih nekaj noči premetavali v posteljah v obupnih poskusih, da bi našli položaj, v katerem jih ne bi nekaj peklo. Prav je, da si odpočijejo, saj bomo tako lahko gledali boljšo dirko, ko bo postalo zares zanimivo.

A.S.O./Alex Broadway

Res pa je nenavadno, da na ravninski transferni etapi ni bilo bega in mnogim gre v nos prav to, češ da je Tour na tak način nič manj kot razvrednoten. Kajti spodobilo naj bi se, da se na največji etapni dirki na svetu resno dirka. Resno dirkanje?

Se kaj bolj zabavamo, ko gledamo pet norcev majhnih ekip v oblačilih, potiskanih z ducatom logotipov med štiri ure trajajočim samomorom? Neumnost! Vsi vemo, da bo na koncu šprint. Komentatorji zadnjih dvajset kilometrov razpredajo o možnostih ubežnikov samo zato, ker jim je v štirih urah, razumljivo, zmanjkalo štofa.

Zakaj ni pobega?

Zaradi impotentnega dirkanja v začetnih kilometrih se lahko pritožujejo samo marketinški direktorji podjetij, ki sponzorirajo majhne ekipe. Ampak tudi v teh imajo svojo računico. V šprinterskih etapah B&B Hotels-Vital Concept še vedno optimistično računajo na preboj Bryana Coquarda. Če mu uspe, bo zmaga vredna več kot tisoč kilometrov v pobegih v terminih, ko so ljudje večinoma v službah. Ali mu lahko res uspe, je seveda drugo vprašanje. V Privas je prišprintal na sedmo mesto. Pred Calebom Ewanom. Total Direct Energie računa v šprintih na Niccola Bonifazia, ki zna zmagati. Včeraj ga ni bilo nikjer.

Cofidis sicer nima zmage na Touru od leta 2008, ampak letos so World Team. Nad Elio Vivianijem bodo verjetno kmalu obupali, včeraj ni niti držal glavnine, in se tolkli po glavi, ker niso raje zgradili cele ekipe okoli Guillauma Martina, ki je v zaključku prvi sprožil strel na Orcières-Merlette. Arkea-Samsic je sicer ekipa drugega ranga, a lahko z Nairom Quintano zmagujejo in če bi poslali nekoga v butasti beg, bi bilo to isto, kot če bi včeraj bežal Tony Martin (Jumbo-Visma). Glede na to, kako se vozi Israel Start-Up Nation, bi v begu pričakovali kvečjemu katerega iz njihovih vrst.

A.S.O./Alex Broadway

Pravi šprint na letečem cilju

Kakorkoli, smešno lahko delo je imel Benoit Cosnefroy (AG2R La Mondiale), ki se je skozi malo vredna gorska cilja sprehodil in se s kretnjo roke samo vljudno zahvalil, da so mu pustili pobrati po eno točko na vsakem. Majico si je predidoma zagotovil še za vsaj dve etapi – danes bodo sicer na gorskih ciljih podelili 14 točk. Pozoren bo moral biti le na Michaela Gogla (NTT Pro Cycling), Primož Roglič (Jumbo-Visma) pa ga lahko sleče samo v teoriji, če bi pobral vse točke.

A.S.O./Alex Broadway

Ker ni bilo ubežnikov, je bilo vse skupaj celo še bolj zanimivo, ker so šprinterji na letečem cilju dirkali za čeden zbir točk. Tako smo gledali pravi pravcati šprint, v katerem je Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) pričakovano virtualno slekel Petra Sagana (Bora-Hansgrohe). Nihče več ni verjel, da lahko Slovak obleče majico tudi v Privasu.

Sagan izgublja tla pod kolesi

Na koncu etapa sploh ni bila tako počasna. Pričakovani stranski veter se ni zgodil, zato pa je pihnilo nasproti in to spodbudilo Ineos Grenadiers, da so se postavili na čelo in dejansko delovali skoraj kot v najboljših časih. Po drugi strani ceste je enako počela Jumbo-Visma, a takrat smo še menili, da s tem ščiti Rogliča.

Po pričakovanjih je najboljši vlak sestavil Sunweb, kjer se je Cees Bol očitno uveljavil kot prvi šprinter. Pravzaprav so izpeljali prihod v zaključek genialno, sploh glede na to, da se je zaradi cilja tik za dolgim zavojem šprintalo na slepo in so se šprinterji izstrelili šele slabih 200 metrov pred ciljno črto.

Na koncu se je izkazalo, da je imel boljši vlak samo Wout van Aert, ki se je povsem sam za Bolom pozicioniral mojstrsko, a je moral biti seveda tudi najmočnejši. V odličnem položaju vsaj za tretje mesto je bil tudi Luka Mezgec (Mitchelton-Scott), ni pa imel nog. Sam Bennett je po etapi tarnal, da se ni počutil najbolje, a nekako je bilo videti, da ga je zanimala zelena majica bolj kakor pa zmaga. Jo lahko Bennett obdrži na dirki, ki sploh ni pisana na kožo šprinterjem?

A.S.O./Alex Broadway

Peter Sagan počasi izgublja tla pod kolesi. Točke mu pobirajo na njegovem terenu in niti v zaključnih šprintih ni več blizu nekdanji formi, navsezadnje tudi pogumu. Šprinterji so zavohali kri in Bennett začenja verjeti, da se lahko pokaže tudi pred Slavolokom zmage. Zadnja leta je bila zelena majica nekako rezervirana za Sagana, ki je nabiral točke v begih. Letos pa se lahko zgodit, da mu Deceuninck-Quick Step ne bo pustil bežati in da bo postal Slovak, ime gor ali dol, v ubežnih skupinah persona non grata. Težko mu bo.

A.S.O./Alex Broadway

Brez rumene majice po neumnem

No, na koncu se je največ govorilo o kazni Julianu Alaphilippu (Deceuninck-Quick Step), ki je ostal brez rumene majice po neumnem. Pravilo, da kolesarjem v zadnjih dvajsetih kilometrih ni dovoljeno podajati bidonov – ali česarkoli že – v zadnjih dvajsetih kilometrih, je smiselno. Namenjeno je varnosti kolesarjev, ki je letos pomembna tema.Poskusite zagrabiti bidon pri hitrosti 40 kilometrov na uro … vse mogoče gre lahko narobe.

In potem naredi Alaphilippe točno to! Sam verjetno ni gledal na števec in računal koliko je še do cilja. To bi moral vedeti tisti, ki ima cel dan eno nalogo: podajati bidone. Ta lik naj bi bil Julianov trener in bratranec Franck Alaphilippe, ki se je ekipi pridružil konec lanskega leta in že naredil škodo, ki se meri v velikih denarjih. Kakorkoli, Patrick Lefevere je priznal, da je bila to strašna neumnost, a ni podivjal, ampak je dogodek postavil v perspektivo poškodb Fabia Jakobsena in Remca Evenepoela.

Tak prekršek se kaznuje tudi z denarno kaznijo 200 švicarskih frankov, ki jih ekipi odbijejo kar od zaslužka z nagradami. Ker je v primerjavi s tem, da lahko nekdo sicer crkne od žeje, to smešna kazen, je podkrepljena še z 20 sekundami časovnega pribitka – in to je dovolj, da Alaphilippe verjetno letos ne bo več videl rumene majice, razen če mu že danes uspe neverjetno. Zanimiv je komentar, da če je že bil kapetan ekipe žejen, bi po bidon raje poslali nekoga, ki mu je za zaostanek malo mar. Tako se pač dela v kolesarstvu.

A.S.O./Alex Broadway

Rumeno majico ima torej Adam Yates (Mitchelton-Scott), ki še vedno govori samo o etapnih zmagah. Dokler nosi rumeno majico oziroma je v bližini najboljših, bo težko, razen, če ima prestavo več. Leta 2016 je bil na Touru četrti in takemu patronu se ne odpušča bonifikacijskih sekund. Če je že lahko za take odpustke dovolj samozavesten Roglič, pa to ne velja za tiste, ki bodo zadovoljni tudi z drugim ali tretjim mestom. In takih je cel kup.

Kaj nas čaka v šesti etapi?

Štart: Le Teil (132 m)
Cilj: Mont Aigoual (1560 m)
Razdalja: 191 km
Višinska razlika: 3080 m
Prvi del še ene transferne, a v zaključku eksplozivne etape, je bolj ali manj ravninski. 150 kilometrov bomo gledali uspavanko. Leteči cilj je na 125. kilometru, prvi gorski cilj pa je Cap de Coste na 146. kilometru. Kratek a relativno strm klanec bo ogrevanje dobrih 10 kilometrov pred začetkom vzponov. Col des Mourèzes bodo preleteli, napeto bo postalo po trikilometrskem spustu, ko se začne vzpon na Col de la Lusette. Vsi pišejo o tem, da je nekoč na najstrmejšem delu shodil celo Bernard Hinault, a nihče ne ve točno na kateri dirki niti katerega leta niti se dogodka menda ne spomni Jazbec sam.
Vzpon se začne v kraju Mairie de Mandagout z ostrim levim ovinkom in tam bo ključen dober položaj, saj sledi 10-odstotna rampa. Klanec je sicer neenakomeren, z odseki, ki so precej strmejši, kot kaže profil. Kdor dobro pozna teren, ima tako priložnost za daljši pobeg. Verjetno pa lahko o tem samo sanja, če sklepamo na dogajanje v četrti etapi, ki jo je imela pod nadzorom Jumbo-Visma. Na vrhu bodo podelili najboljšim trem bonifikacijske sekunde (8, 5 in 2), sledi pa hiter in raven spust z nekaj ravnine, preden se etapa zaključi s položnim vzponom na Mont Aigoual. Skratka, še ena etapa, kjer je mogoče pridobiti malo, izgubiti pa ogromno.

Kdo bo zmagal? Odvisno od interesov.

Od tega, česa si res želita Yates in Roglič bo odvisno, ali lahko uspe beg, ki pa bo zapletena reč. Zmaga lahko samo dober hribolazec, toda garati bo treba že na dolgem ravninskem uvodu. Yates je prišel po etapne zmage, a po drugi strani kot rumena majica nima interesa, da pridejo favoriti prvi v zaključek. Četudi je samozavesten, se zdi precej očitno, da mu v tem primeru lahko Roglič prevzame majico.

A.S.O./Alex Broadway

Drugič, vzbuja se občutek, da si želi Jumbo-Visma z Rogličem za čim nižjo ceno nabrati nekaj sekund prednosti pred resnimi gorskimi etapami, glede na to, da Egan Bernal kar naprej obljublja napade v zadnjem tednu. Vse lepo in prav, res se grand touri odločajo v zadnjem tednu, ampak če bo Bernal sredi septembra zaostajal preveč, bo to težko nadoknadil.

Bo višine vajeni Kolumbijec izkoristil redek zrak na visokih prelazih? Ne. Ker visokih prelazov na tej dirki ni. Samo dvakrat se kolesarji vzpno na 2000 metrov in samo trikrat nad 1800 metrov, kjer se že čuti vpliv višine. In še to: predzadnja etapa je gorski kronometer. Bernal ni slab v vožnji na čas, ustreza mu tudi, da se bodo polovico časa vzpenjali, ampak to je tudi Rogličev teren. In Pogačarjev, da smo si na jasnem.

Danes bo zanimivo gledati tudi Juliana Alaphilippa, ki ga lahko naprej požene še bes zaradi včerajšnje neumnosti. Čez noč je postal manj nevaren, zato ne bo več tako na očeh in zaključek mu je pisan na kožo. Ampak: če hoče Roglič zmagati, bo očitno težko, saj lahko pride Alaphilippe v zadnje kilometre kisel, tako kot pred dvema dnevoma.

Težave v Ineosu?

Po internetu se šušlja, da stara Ineosova garda ni zadovoljna z načinom, kako dirka Egan Bernal. To so seveda le govorice, a dejstvo je, da deluje ekipa nehomogeno. Bradley Wiggins je namignil na Bernalove slabe vodstvene sposobnosti, njegovi ekipni kolegi pa naj bi ga preklinjali, ker naj bi imel težave s pozicioniranjem, kar je za pomočnike naporno. Od liderja se pričakuje, da bo sledil delavcem, ne da bi morali pogledovati nazaj in ga iskati po skupini.

Govori se, da ekipa pogreša preminulega športnega direktorja Nicolasa Portala. Že od lanskega leta ne deluje v ozadju niti briljantni organizator Rod Ellingworth, ki zdaj službuje v Bahrain-McLarnu in napoveduje zmago na Touru v treh letih.

A.S.O./Alex Broadway

Jumbo-Visma deluje po drugi strani homogeno. Sepp Kuss je dobil svoj piškotek na Dirki po Dofineji. Wout van Aert včeraj (in na prvi etapi Kriterija Dauphine). Tom Dumoulin velja za gentlemana. Ostaja v igri za zmago, a je precej očitno, da ekipa dela za Rogliča. Četudi dirka po svoje, je za ekipo to dejansko prednost. Če se odpelje Dumoulin, ga bodo vsi lovili. Jumbo-Visma je ekipa prihodnosti.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Aljosa3. 9. 2020 ob 10:25

Krasni članki. Lepo je brati zapise od nekoga, ki se spozna na kolesarstvo.

Več (+2)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.