Eksekucija. Roglič zmagal na Touru tretjič. Pogačar v belem.

Vsi smo pričakovali, da bo še enkrat udaril Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step) in da bo Adam Yates (Mitchelton-Scott) naredil vse, da ga premaga in mimogrede sleče. Računali smo tudi na to, da bo avtoriteto na zadnjem klancu uveljavlja Jumbo-Visma. Nismo si pa mislili, da bodo tekmece razbili že na prvi etapi z gorskim ciljem.

Rumeno-črni udarec

Jumbo-Visma skuša umirjati cirkus. Rogličeve poškodbe zaradi padca na Dirki po Dofineji so ob pomoči senzacij lačnih medijev prenapihnili. Potem so razlagali, da bodo dirkali, ne da bi špekulirali o možnostih, da Pariz morda letos ne bo videl Toura. Ampak ob prvi priložnosti so peloton razmontirali tako temeljito, da preživeli niso niti pomislili na akcijo. To je bila čista eksekucija.

Ko je Wout van Aert po dveh kilometrih odvil s čela 1,4 kilometre pred ciljem, je bilo videti, da so se preživeli z Michalom Kwiatkowskim, ki se je znašel spredaj, tako rekoč ustavili. Takrat sem opazil, kako agresivno se je Sepp Kuss preselil na čelo, tako rekoč se je za dolžino kolesa odpeljal in moral je celo počakati Rogliča, ki je planil za njim enako agresivno. Takrat je bilo jasno, da hočejo zmagati, ne glede na to, da naj bi Dumoulin v kratkem pogovoru Rogliču povedal, da se ne počuti najbolje. A v tej fazi dirke se morata oba še pozicionirati.

Ko je Kuss tlačil in tlačil, kot da bo vzdržal do konca, je bilo edino vprašanje, kdo bo tako nor, da bo napadel prvi. Impresivno je bilo, kako se je z devete, desete pozicije izstrelil Guillaume Martin (Cofidis), še bolj pa to, da ni popuščal do ciljne črte in še izvlekel štiri bonifikacijske sekunde za tretje mesto, potem ko je Alaphilippe enostavno odnehal.

Primož Roglič ni naredil nič takega, česar letos ne bi bili vajeni. V mednarodni konkurenci je letos zmagal trikrat, vsakič na enak način, z brutalnim finišem. Tadej Pogačar pa je očitno precej boljši kot je bil v Dofineji. Za drugo mesto se je moral najprej zriniti iz zaprtega položaja, tam je nekaj malega izgubil, potem pa šprintal enako hitro kot Roglič. Razlike so bile na koncu take, da si tisti, ki so držali stik, komaj zaslužijo čas zmagovalca. Če bi prišel Tadej Pogačar nekoliko bliže Rogliču, bi morda štirinajsterici preživelih pripisali kakšno sekundo.

Navij tempo in podaljšaj klanec

Julian Alaphilippe enostavno ni mogel zmagati in po mojem je velik uspeh že to, da je zadržal rumeno majico. Res kar naprej poudarja, da je prišel po etapne zmage in ne po skupno zmago, res pa je tudi, da bo rumeno majico branil. To od njega pričakuje francoska javnost, a je precej očitno, da s takšno ekipo in navsezadnje s svojimi sposobnostmi nima možnosti. Danes bi lahko zmagal, če bi to dovolila Jumbo-Visma. Ampak ni. Ne morejo dovoliti Alaphilippu, da kar zmaguje, pridobi sekundo tu in sekundo tam, pa še bonifikacije, ker bi se na lepem zgodilo, da bi imel minuto prednosti. In potem je lahko kolesarjenje precej bolj zapleteno.

Tudi zato je Jumbo-Visma navila tempo – zato, da je, paradoksalno, postal klanec dolg, in so puncheurji prišli v finiš s kislimi nogami. To je prišlo prav tudi Pogačarju, ki je gladko slekel Marca Hirschija. Bolj presenetljivo je, da se je izgubil Sergio Higuita. EF Pro Cycling, ki se je lahko pohvalil s tremi odličnimi Kolumbijci, je razpadel. Daniel Martinez in Sergio Higuia sta zaostala za 28 sekund, boljši je bil celo Hugh Carthy, Rigoberto Uran pa je še ujel čas zmagovalca.

Osamljeni Bernal

Veliko se govori in piše o polomu Ineosa Grenadiers. Res je Egan Bernal ostal sam. Res pa je, da je to tudi posledica nesrečne prve etape. Pavel Sivakov je izgubil stik z glavnino 21 kilometrov pred ciljem. Dva, ki bi bila v normalnih okoliščinah do konca ob Bernalu, imata resne težave, ki pa niso posledica slabe forme. Bernal sicer komaj čaka na tretji teden dirkanja, a verjetno ne zato, ker bi računal na to, da se bo Roglič do takrat zlomil, kot se je na Giru. Bernal čaka na dolge klance in računa, da lahko z eno potezo nazaj dobi tudi nekaj deset sekund.

Opravičeno ali ne, s seboj ima šibko ekipo in noro je pričakovati, da bodo vsi čudežno oživeli do tretjega tedna. Še najbolje se drži Richard Carapaz. Res je izgubil skoraj pol minute in verjetno ne bo mogel igrati Dumoulinove vloge drugega kapetana. Toda dejstvo je, da so ga vpoklicali tako rekoč sredi priprav na Giro – in če kdo, bo iz etape v etapo močnejši Carapaz.

Še vedno dva aduta, a ne v rokavu

Zdaj je Jumbo-Visma v odličnem položaju. Alaphilippe ostaja v rumenem in tako kot v četrti, bo tudi v peti etapi spredaj vozilo Volčje krdelo – tudi zato, ker imajo poleg Alaphilippa še šprinterskega kapetana. Tim Delercq in Remi Cavagna nimata lahkih dni v sedlu in na dolgi rok se bo to poznalo, medtem ko lahko Jumbo-Visma uživa v zavetrju modrega vlaka.

Razkošje je tudi to, da lahko Jumbo-Visma dirka na dve karti. Tom Dumoulin je tarnal, da ni imel najboljšega dne. Nekaj časa se je držal prve skupine z zobmi, a se je potem vseeno varno pripeljal v cilj z elito hribolazcev. Kaj bo šele, ko se bo počutil dobro! Tekmeci bodo morali biti pozorni tudi nanj. Ne pozabimo, da bo v predzadnji etapi na ravninsko-gorskem kronometru na svojem terenu.

Nekateri so izgubili par sekund, devet sekund na primer Emanuel Buchmann (Bora-Hansgrohe) in Enric Mas (Movistar). To ni katastrofa. Katastrofa ni niti 28 sekund, ki jih je izgubil Higuita. Morda so imeli samo slab dan. Katastrofa je izguba Fabia Aruja: 1:17. Preden je prišel v cilj, je verjetno Tadej Pogačar je že spil svojo pločevinko gaziranega napitka. Fabio Aru bi bil lahko odličen pomočnik. Upam, da mu je to jasno.

Peter Sagan ni bil suveren

Benoit Cosnefroy (AG2R La Mondiale) je tokrat ostal v glavnini in brez dela zadržal pikčasto majico, ki mu je nihče ne more sleči niti v peti etapi, ko bo verjetno spet počival, saj sta edina kategorizirana klanca četrte kategorije, in še to na koncu. Več točk bo na voljo ob koncu tedna v Pirenejih, ampak takrat bodo v begu verjetno tudi močneji hribolazci od njega.

Precej pa se je, presenetljivo, zapletlo v točkovni razvrstitvi. Peter Sagan (Bora-Hansghrohe) ni šel v beg, na letečem cilju pa je bil slab. Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) se je po točkah z njim izenačil, tudi zato, ker je bil tik za njim njegov ekipni kolega Michael Mørkøv. Sagan je oblekel zeleno majico samo zato, ker je v skupnem seštevku po času pred Ircem – in že jutri lahko ostane brez nje. Samo tri točke na primer zaostaja Alexander Kristoff (UAE Emirates).

Kaj nas čaka v peti etapi?