19. etapa kot klasika. Danes dobimo zmagovalca Toura.

Zadnja etapa s ciljem na Elizejskih poljanah je za rumeno in belo majico samo še formalnost, današnji kronometer lahko še precej pretrese vrstni red, včerajšnja razgibana etapa pa je bila po svoje najbolj problematična. Na Touru ni mogoče voziti sproščeno, napetost pa proti koncu še narašča, saj čedalje več kolesarjev lovi zadnjo priložnost za dober rezultat. Ena majhna napaka in lahko se zgodi to, kar je doživel Primož Roglič (Jumbo-Visma) na Dirki po Dofineji.

TGV, smer Champagnole

Začetek etape je, pričakovano, spominjal na tornado. V prvi uri dirkanja je bila povprečna hitrost krepko čez 50 kilometrov na uro. Vseeno se je uspelo odpeljati Remiju Cavagni (Deceuninck-Quick Step), ki je dober mesec dni nazaj zmagal na francoskem prvenstvu v kronometru, tri dni pozneje pa je bil za Stefanom Küngom (Groupama-FDJ) drugi na evropskem prvenstvu. Njegov vzdevek je TGV.

Najbolj nam je verjetno ostala v spominu imenitna zmaga v 19. etapi Vuelte s ciljem v Toledu. A včeraj je bil v službi Sama Bennetta, saj je izmučeno Boro-Hansgrohe prisilil v lov. Zakaj? Ker Sagan obupano potrebuje zmago. Včeraj je imel najboljšo priložnost, sploh če bi se znebili Caleba Ewana (Lotto-Soudal) in, še bolje, Sama Bennetta. Ewan je bil res v rdečem polju na vsakem klancu in na koncu je prišel v cilj med zadnjimi. Bennett pa je bil zanesljiv. Kjer je Sagan, tam je zelena majica. Brez napake. Povrhu vsega je Sagan ostal brez Lukasa Pöstlbergerja. Zaradi banalnega vzroka: v usta mu je priletela osa ali podobna žival in zaradi anafilaktičnega šoka je moral v bolnišnico.

Kolesar, kot je Remi Cavagna, lahko v dobri družbi ubežnikov zmaga, zato peloton ni pustil pobegniti za njim še Dylanu van Baarlu (Ineos Grenadiers), Cyrilu Barthu (B&B Hotels-Vital Concept) in Geoffreyju Soupu (Total Direct Energie). Tudi potem ne, ko se je iz te skupine umaknil Guillaume Martin (Cofidis), še vedno nevaren kolesar za skupni seštevek. Zakaj, vraga, je bežal, ko pa je vedel, da nima nobene možnosti? Ker je borec. In ker je Cofidis, razumljivo, nekoliko obupan. Vse kar lahko doslej pokažejo, so tri uvrstitve med prve tri in 12. mesto Martina v skupnem seštevku. Premalo.

Danski ekspresni vlak

TGV je drvel naprej in pobral tudi maksimalno število točk na letečem cilju. Zaradi lepšega so pred letečim ciljem na vzponu napadli Benoit Cosnefroy (AG2R La Mondiale), Luke Rowe (Ineos Grenadiers) in Pierre Rolland (B&B Hotels-Vital Concept) in v tem vrstnem redu tudi prevozili črto. Potem je že prišla trojica Bennett-Mørkøv-Sagan, a tokrat je uspelo Slovaku prehiteti vsaj Mørkøva. Mislim, da celo prvič na letošnjem Touru.

In potem je dirka eksplodirala, kot da bi na hribovitem terenu gledali belgijsko klasiko. Spredaj so se znašli Oliver Naesen (Ag2r La Mondiale), Sagan, Bennett z Driesom Devenynsom (Deceuninck-Quick Step), Greg van Avermaet in Matteo Trentin (CCC), Jasper Stuyven (Trek-Segafredo), Nikias Arndt in Søren Kragh Andersen (Sunweb) ter Jack Bauer in Luka Mezgec (Mitchelton-Scott). Po poti so pobrali še Luka Rowa, medtem ko Francoza nista mogla slediti tem … no, živalim.

Na zadnji resen klanec je odlično potegnil Trentin, to pa je kar 16 kilometrov pred ciljem izkoristil še močnejši Kragh Andersen. S tem naj bi prisilil ostale v lov, medtem ko bi Nikias Arndt čakal na šprint. Vendar pa Danca niso lovili. Sagan in Bennett sta imela veliko opravka drug z drugim, ostali pa so bili bodisi sami bodisi uničeni. Pričakoval bi, da bo po izkušnji v Lyonu tokrat potegnil vsaj Bauer, potem ko je Mitchelton-Scott že zamočil v Lyonu. Ampak, ni šlo. No, v najboljših časih bi verjetno Sagan sam potegnil do Kragha Andersena, ampak letos je gotovo uničen.

Bennett zanesljiv kot švicarski vlaki

Ko je Kragh Andersen pred ciljem vpil v kamero, naj mu vendar povedo, koliko ima prednosti, je deloval panično – ampak v resnici, kot je povedal kasneje, samo ni mogel verjeti, da ima debelo minuto prednosti. In je zmagal še drugič na Touru. Sunweb ima tako že tri zmage in je pravzaprav poleg Jumbo-Visme in UAE Emirates celo najboljša ekipa na dirki. Vse tri zmage so bile atraktivne, čiste, proti tekmecem, ki niso preračunavali, ampak so hoteli zmagati.

Luka Mezgec je v dolgem šprintu, malodane že pobegu, opravil z odličnimi specialisti za enodnevne klasike. V šprintu je jim je tudi na papirju enakovreden, če že ni močnejši. Kar navdušuje je, da je v tretjem tednu dirkanja sledil tem mojstrom. To je bila njegova peta uvrstitev med najboljših deset. Najbolj simpatično pa je, da z drugim mestom niti pod razno ni zadovoljen. Zmagovalec 19 dirk, od tega osmih najvišje kategorije, seveda cilja na zmage, čeprav je v napovedih vedno nekoliko preskromen.

Nekaj sekund za Mezgečevo skupino sta zaostala Bennett in Sagan – spet je Irec Slovaku odščipnil točko. Trentin, ki je bil za njima, ima z 69 točkami še vedno teoretično možnost za zeleno majico, samo v teoriji pa jo lahko obleče tudi Sagan, ki zaostaja 55 točk. Bennett mora ob prihodu v Pariz na letečem cilju paziti, da se drži Sagana, kakšno točko lahko tudi izgubi, potem pa se lahko na krogih v miru pripravi na najpomembnejši šprinterski spopad letošnje sezone.

Kaj nas čaka v dvajseti etapi?

Vrh lepih deklet in trpečih kolesarjev

Menjave koles?

Skoraj gotovo. Po pričakovanjih naj bi dve tretjini časa vozili ravninski del, vzpon pa tretjino celotnega časa. Menjava bo zamudna, saj ni predvidena servisna cona, kakršna je bila izjemoma na svetovnem prvenstvu v Bergnu leta 2017. Kolesar se ustavi, sestopi, počaka da snamejo kolo, skoči nanj in potem ima pet sekund časa, da vpne čevlje v pedala – največ pet sekund ga namreč lahko mehanik poriva. V tem času gre lahko marsikaj narobe.

Če se kdo res dobro počuti na kronometrskem kolesu in če je čudežno lahko, menjava nima smisla. Na goro Fløyen nad Bergnom se je po strmi in noro zaviti cesti Tom Dumoulin do zmage zapeljal kar s kozo, Roglič pa na drugo mesto s cestno specialko. Na državnem prvenstvu na Pokljuki je letos Roglič celo progo prevozil s kronometrskim kolesom, Pogačar pa je nanj skočil šele pod vrhom. In zmagal. Kakorkoli, vzpon na Planche des Belles Filles je daljši kot na Fløyen, kar gre v prid cestnemu kolesu.

Uradno izvedeti, kakšno taktiko bodo uporabili, je seveda nemogoče. Tega niti nima smisla spraševati.

Favoriti

Po treh tednih dirkanja ni nujno, da na kronometrih zmagujejo specialisti, vendar pa bi bilo vse drugo kot zmaga Primoža Rogliča manjše presenečenje. Državni prvak v kronometru Pogačar v Alpah ni bil tako suveren in bo predvsem branil drugo mesto pred neugodnim Miguelom Angelom Lopezom (Astana).

Miguelu Angelu Lopezu bo gorelo pod šprintericami. Na zanj precej manj ugodni vožnji na čas na Vuelti niti ni bil zanič. Bil je 31 sekund slabši od Pogačarja, zdaj pa za njim zaostaja okroglih 30 sekund. A skrbelo ga bo predvsem, kako se pred njim na trasi peljeta Richie Porte (Trek-Segafredo) – zaostanek 3:06 – in Mikel Landa (Bahrain-McLaren) – 3:28. Avstralec je odličen v vožnji na čas, Landa pa je očitno spet najboljši v zadnjem tednu.

Dobre možnosti lahko pripišemo še dvema vrhunskima kronometristoma iz Jumbo-Visme. Tom Dumoulin lahko z dobro vožnjo prehiti Rigoberta Urana (EF) in Adama Yatesa (Mitchelton-Scott) ter se zavihti na sedmo mesto. Uran je sicer dober v vožnji na čas, vendar v Alpah ni bil več suveren. V 17. in 18. etapi je izgubil skupaj 5 mest.

Potem je tu šprinter, pomočnik, soliden klancar in odličen kronometrist Wout van Aert. Če bo na drugem vmesnem času najhitrejši, je na dobri poti do odlične uvrstitve. Po zmagi v 16. etapi ne bi odpisal niti Lennarda Kämne (Bora-Hansgrohe), svetovnega prvaka v kronometru med mladinci in mlajšimi člani. Na polno bo gotovo dirkal Thomas De Gendt (Lotto-Soudal), ampak kaj lahko pričakujemo od človeka, ki je vsak dan trošil energijo v obupanih poskusih, da zmaga iz ubežne skupine?

Pikčasta majica še ni oddana

Vsi se seveda sprašujejo, ali lahko Pogačar spelje pikčasto majico Richardu Carapazu. Upam si trditi, da se ji Pogačar ni odrekel, seveda pa v to ne bo vložil vsega. Navsezadnje lahko še vedno zmaga na Touru, če se, bog ne daj, kaj nepredvidenega zgodi Rogliču. Kolumbijec pa bo gotovo štedil z močmi do zadnjega vzpona. Kolo bo zamenjal tam, kjer bo to najbolj ugodno za čim hitrejši čas vzpona – to pa ne bo na isti točki, kot pri tistih, ki bodo zasledovali najboljši skupni čas in bodo nekaj zaleta z ravnine prenesli še na vzpon.

Točke se na gorskem cilju 1. kategorije razdelijo po ključu 10-8-6-4-2-1. Še vedno pa za Carapaza ni nujno, da je na vzponu hitrejši kot Pogačar. Če bi bila izenačena, bi zmagal Carapaz, ki je bil dvakrat najboljši na gorskih ciljih eksztra kategorije (Col de Madeleine in Glières). Pogačar je bil na najvišje kategoriziranem klancu najboljši enkrat (Grand Colombier).

Oh, pa še to: jutri je gorski cilj četrte kategorije na 13. kilometru. V igri je ena točka.