Lopez tokrat edini premagal Slovenca. Tudi danes bo v Alpah nevarno.

Kdo bi si mislil, da se bo na čelo dirke že 80 kilometrov pred ciljem postavila ekipa sedmouvrščenega Mikela Lande? Bahrain-McLaren je ubil vse upe ubežne peterice in Matej Mohorič je lep čas opravljal dvojno, če ne trojno delo: za svojega generala Lando in še za rojaka Rogliča in Pogačarja. A prvo dejanje včerajšnje igre se je zgodilo že pred štartom.

Kakšne načrte ima Bernal za pozno jesen?

Cel svet je v visokogorju pričakoval kolumbijsko veselico, a smo bili prepričani, da bo glavni plesalec Egan Bernal (Ineos Grenadiers). Morda ga res dajejo bolečine, a bodite prepričani, da bi potrpel, če bi ostal v igri za zmago. Wout Poels že od začetka Toura dirka z zlomljenim rebrom, kar je norost, a dokazuje, kam človeka pripelje motivacija.

Očitno Geraint Thomas in Chris Froome nista bila edina preslabo pripravljena za to, da bi lahko zmagala na Touru, ampak je to sistemska težava v Ineosu. Morda je Bernala uničila odgovornost, ki jo je nosil kot edini vodja.

Večina ne bo presenečena, če bo nastopil na Vuelti. Kot superpomočnik Chrisa Frooma? Ali za rezervo? Froome ekipo zapušča in to nikoli ni dober status, sploh če ne bo dovolj dobro pripravljen za zmago. Na dirki Tirreno-Adriatico je bil sicer v vlogi pomočnika, ampak na zaključnem kronometru je zaostal več kot poldrugo minuto za zmagovalcem Filippom Ganno (Ineos Grenadiers). Na slabih 11 minut dolgi trasi. Bil je najslabši član ekipe.

Bernal in Froome imata mesec dni časa za to, da se sestavita. Dirka po Španiji se začne 20. oktobra.

Saganu zmanjkuje časa

Klasičen uvod v etapo je postregel s ponovitvijo prejšnjih epizod na letečem cilju. Prvih šest mest so pobrali ubežniki, v šprintu za zeleno majico pa je Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) pridobil dve točki, ker se je za njim in pred Petra Sagana (Bora-Hansgrohe) spet vrinil Irčev kolega Michael Mørkøv.

Jalovo je upati, da se bo Sam Bennett danes zlomil, predvsem pa si želimo, da bi na koncu obračunala v Parizu. Do konca lahko zbereta še največ 160, razlika med njima pa je zdaj 47 točk. Bennett ima udobno, a ulovljivo prednosti: če se v enem šprintu izgubi, Sagan pa zmaga in dobi 50 točk, sta tako rekoč izenačena. Seveda pa ima mnogo lažje delo Irec, ki lahko samo sledi Slovaku, ta pa mora (mora!) zmagovati. Videli bomo, ali bo Bennett predvsem konservativno čuval zeleno majico ali pa bo v ofenzivi dirkal na novi etapni zmagi.

Sestavila se je imenitna, za letošnji Tour tipična ubežna skupina z Julianom Alaphilippom (Deceuninck-Quick Step), Danom Martinom (Israel Start-Up Nation), Gorko Izagirrejem (Astana), Lennardom Kämno (Bora-Hansgrohe) in Richardom Carapazom (Ineos Grenadiers).

Tisti, ki bi lahko oblekli pikčasto majico, se spet niso pridružili, a prav dosti tudi ne bi pridobili. Že na Col de la Madeleine je po zmagi prejšnjega dne popustil Kämna. A bolj je moralo četverico v ospredju skrbeti, da je v ozadju pritiskal Bahrain-McLaren. Jasno je bilo, da bodo na koncu malo vredne točke z gorskega cilja, sploh ko se je čez črto zagnal Tadej Pogačar in že oblekel virtualno pikčasto majico.

Veliko dela za nič

Bahrain-McLaren je z narekovanjem tempa opravil odlično delo za Jumbo-Vismo in morda tudi za UAE Emirates, če so računali na to, da bi Pogačarja pripeljali v dobro izhodišče za etapno zmago in bonifikacijske sekunde. Kar so počeli, je bila pravzaprav norost, a sem imel občutek, da ne dirkajo toliko na rumeno majico, kot na tretje mesto.

Neverjetno dobro se je na klanec peljal Sonny Colbrelli, Wout Poels je vozil, kot da ni polomljen, še posebej lepo pa je bilo videti Mateja Mohoriča z nosom na vetru. Vseh pet Slovencev na Touru igra pomembne vloge in ko se pogovarjam s tujimi novinarji, nihče ne pozabi omeniti Mohoriča. Če nič drugega, je Bahrain-McLaren priredil dober šov. Cel dan se je govorilo o njih in izpadli so kot pogumno moštvo z odličnim naborom hribolazcev, ki z Lando niso prišli samo statirat.

Jumbo-Vismo so prisilili v neudoben tempo, zato so Rogličevi pomočniki odpadli prej, kot bi sicer. Seveda so odpadali tudi oranžno-črni. Na zadnjem vzponu je bil Pello Bilbao hiter, Damiano Caruso pa ni več vzdrževal tempa, ki bi zlomil preživele. Richard Carapaz, ki je vztrajal v begu, je celo pridobil 20 sekund časa, Landa pa je še kar čakal in čakal. In ko je za Pogačarja štiri kilometre pred ciljem pohodil David de la Cruz (UAE Emirates), je prvi zapiskal na xirulo prav Mikel Landa.

Najdaljši finiš

Pogačarju je de la Cruz nastavil odlično izhodišče, ampak Miguel Angel Lopez je 2000 metrov visoko zadihal kot doma v Kolumbiji in se prvi izstrelil, za seboj pa potegnil samo Pogačarja, Rogliča in Seppa Kussa.

Roglič se je znašel na najtežji preizkušnji doslej. Sean Kelly je ocenil, da je bil najmočnejši, vendar se je, bolj kot na etapno zmago, osredotočal na Pogačarja. To je bilo opazno v trenutku, ko se je odpeljal Sepp Kuss, kar se mu je po mojem zgodilo bolj ali manj ponesreči, medtem ko je Roglič gledal samo belo majico.

Je imel Roglič res rezervo? Tako je bilo videti, ko je znova in znova odbijal Pogačarja, ki je obupano skušal priključiti, a se je vedno zaletel v zid. Na zaključni strmini je bilo videti, da je že prijel Rogliča, toda videz je varal. Lopez si je zmago zaslužil že zato, ker je prvi vrgel karte na mizo. Roglič je bil morda razočaran, ker ni zmagal na kraljevski etapi, a po lanskem Giru se verjetno zaveda, da je za končni cilj včasih pametno obrniti samo s polovico noge. Pogačar pa je dobil za tolažilno nagrado pikčasto majico, ki mu jo bodo težko slekli.

Kraljeva kolesarska cesta

Col de la Loze? Uau! Zanimivo bi bilo preveriti stanje sklopk na spremljevalnih vozilih. Kot da cesta ne bi bila narejena za avtomobile. In tudi ni. Asfalt so položili po liniji najmanjšega napora, tako da sledi gorskemu terenu. Videti je bilo, da naklon ni enakomeren niti sto metrov skupaj. Kot da bi vozili po pump tracku, ki se vztrajno vzpenja v nebo. Tudi Matej Mohorič je potrdil, da cesta spominja na gorskokolesarski trail, samo da je asfaltirana.

So take poti prihodnost cestnega kolesarstva? Col de la Loze bo postal skozi desetletja mitski vzpon na Touru, menda pa podobne kolesarske poligone pripravljajo tudi drugod po Franciji. To je odlično. Morda so nenavadno speljane ceste rešitev za to, da postane ta šport še bolj privlačen. Pomislite, na takem terenu je tako rekoč nemogoče nadzorovati dirko, videti je bilo kot da gledamo ciklokros ali olimpijski kros.

Čeprav bo po številkah 18. etapa celo zahtevnejša, je bila 17. v vsakem primeru kraljevska in je dala jasno sliko o razmerjih moči. Lopez se je potihem prikradel v drugo linijo izzivalcev za zmago na Touru, včeraj pa je odprl ogenj, se učvrstil na tretjem mestu in se Pogačarju na drugem približal na pičlih 29 sekund. Verjamemo v Pogačarja, toda danes se lahko zgodi marsikaj. Težko pa je verjeti, da bi se zlomila Roglič in Jumbo-Visma, ki še vedno melje kot stroj. Tom Dumoulin je zdaj že na devetem mestu.

Kaj nas čaka v osemnajsti etapi?

Napoved razpleta? Zgodi se lahko vse.

Najbolj logično bi bilo, da bi med seboj za etapno zmago obračunala velika skupina ubežnikov, medtem ko bi na strminah na Glières gledali poskuse Pogačarja in Lopeza, da streta Jumbo-Vismo in obračunata z Rogličem. Zaradi položnega vzpona v zaključku bi jima prav prišel moštveni kolega, ki bi se vrnil ponju iz ubežne skupine.

Tadej Pogačar, ki še vedno napoveduje boj za zmago, ne bo zelo aktivno branil pikčaste majice, toda zanjo imajo ostali pičle možnosti. Še največ Roglič, ki zaostaja samo 3 točke, in Lopez (zaostaja 15 točk). Pierre Rolland (B&B Hotels-Vital Concept) si je včeraj privoščil nekaj počitka in ima morda danes resne načrte. A za to bo moral v begu vztrajati do planote Glières in upati, da v ribniku ne bodo kalili vode Nans Peters (AG2R La Mondiale), Richard Carapaz ali Marc Hirschi (Sunweb). Sploh Švicar bi znal biti nevaren, še vedno je v igri za pikčasto majico, glede na njegove spustaške sposobnosti in neizprosnost v zaključkih pa je sposoben tudi zmagati etapo.