Lopez tokrat edini premagal Slovenca. Tudi danes bo v Alpah nevarno.

Po šovu Bahrain-McLarnovega vlaka je v alpskih višavah na kolesarski stezi smrti Miguel Angel Lopez rešil kolumbijsko čast. Primož Roglič je vseeno utrdil sloves kralja dirke, Tadej Pogačar pa je oblekel še pikčasto majico. Danes alpska etapa s serijo vzponov.

A.S.O./Alex Broadway

Kdo bi si mislil, da se bo na čelo dirke že 80 kilometrov pred ciljem postavila ekipa sedmouvrščenega Mikela Lande? Bahrain-McLaren je ubil vse upe ubežne peterice in Matej Mohorič je lep čas opravljal dvojno, če ne trojno delo: za svojega generala Lando in še za rojaka Rogliča in Pogačarja. A prvo dejanje včerajšnje igre se je zgodilo že pred štartom.

Kakšne načrte ima Bernal za pozno jesen?

Cel svet je v visokogorju pričakoval kolumbijsko veselico, a smo bili prepričani, da bo glavni plesalec Egan Bernal (Ineos Grenadiers). Morda ga res dajejo bolečine, a bodite prepričani, da bi potrpel, če bi ostal v igri za zmago. Wout Poels že od začetka Toura dirka z zlomljenim rebrom, kar je norost, a dokazuje, kam človeka pripelje motivacija.

Očitno Geraint Thomas in Chris Froome nista bila edina preslabo pripravljena za to, da bi lahko zmagala na Touru, ampak je to sistemska težava v Ineosu. Morda je Bernala uničila odgovornost, ki jo je nosil kot edini vodja.

A.S.O./Pauline Ballet

Večina ne bo presenečena, če bo nastopil na Vuelti. Kot superpomočnik Chrisa Frooma? Ali za rezervo? Froome ekipo zapušča in to nikoli ni dober status, sploh če ne bo dovolj dobro pripravljen za zmago. Na dirki Tirreno-Adriatico je bil sicer v vlogi pomočnika, ampak na zaključnem kronometru je zaostal več kot poldrugo minuto za zmagovalcem Filippom Ganno (Ineos Grenadiers). Na slabih 11 minut dolgi trasi. Bil je najslabši član ekipe.

Bernal in Froome imata mesec dni časa za to, da se sestavita. Dirka po Španiji se začne 20. oktobra.

Saganu zmanjkuje časa

Klasičen uvod v etapo je postregel s ponovitvijo prejšnjih epizod na letečem cilju. Prvih šest mest so pobrali ubežniki, v šprintu za zeleno majico pa je Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) pridobil dve točki, ker se je za njim in pred Petra Sagana (Bora-Hansgrohe) spet vrinil Irčev kolega Michael Mørkøv.

A.S.O./Pauline Ballet

Jalovo je upati, da se bo Sam Bennett danes zlomil, predvsem pa si želimo, da bi na koncu obračunala v Parizu. Do konca lahko zbereta še največ 160, razlika med njima pa je zdaj 47 točk. Bennett ima udobno, a ulovljivo prednosti: če se v enem šprintu izgubi, Sagan pa zmaga in dobi 50 točk, sta tako rekoč izenačena. Seveda pa ima mnogo lažje delo Irec, ki lahko samo sledi Slovaku, ta pa mora (mora!) zmagovati. Videli bomo, ali bo Bennett predvsem konservativno čuval zeleno majico ali pa bo v ofenzivi dirkal na novi etapni zmagi.

Sestavila se je imenitna, za letošnji Tour tipična ubežna skupina z Julianom Alaphilippom (Deceuninck-Quick Step), Danom Martinom (Israel Start-Up Nation), Gorko Izagirrejem (Astana), Lennardom Kämno (Bora-Hansgrohe) in Richardom Carapazom (Ineos Grenadiers).

A.S.O./Pauline Ballet

Tisti, ki bi lahko oblekli pikčasto majico, se spet niso pridružili, a prav dosti tudi ne bi pridobili. Že na Col de la Madeleine je po zmagi prejšnjega dne popustil Kämna. A bolj je moralo četverico v ospredju skrbeti, da je v ozadju pritiskal Bahrain-McLaren. Jasno je bilo, da bodo na koncu malo vredne točke z gorskega cilja, sploh ko se je čez črto zagnal Tadej Pogačar in že oblekel virtualno pikčasto majico.

Veliko dela za nič

Bahrain-McLaren je z narekovanjem tempa opravil odlično delo za Jumbo-Vismo in morda tudi za UAE Emirates, če so računali na to, da bi Pogačarja pripeljali v dobro izhodišče za etapno zmago in bonifikacijske sekunde. Kar so počeli, je bila pravzaprav norost, a sem imel občutek, da ne dirkajo toliko na rumeno majico, kot na tretje mesto.

Neverjetno dobro se je na klanec peljal Sonny Colbrelli, Wout Poels je vozil, kot da ni polomljen, še posebej lepo pa je bilo videti Mateja Mohoriča z nosom na vetru. Vseh pet Slovencev na Touru igra pomembne vloge in ko se pogovarjam s tujimi novinarji, nihče ne pozabi omeniti Mohoriča. Če nič drugega, je Bahrain-McLaren priredil dober šov. Cel dan se je govorilo o njih in izpadli so kot pogumno moštvo z odličnim naborom hribolazcev, ki z Lando niso prišli samo statirat.

A.S.O./Charly López

Jumbo-Vismo so prisilili v neudoben tempo, zato so Rogličevi pomočniki odpadli prej, kot bi sicer. Seveda so odpadali tudi oranžno-črni. Na zadnjem vzponu je bil Pello Bilbao hiter, Damiano Caruso pa ni več vzdrževal tempa, ki bi zlomil preživele. Richard Carapaz, ki je vztrajal v begu, je celo pridobil 20 sekund časa, Landa pa je še kar čakal in čakal. In ko je za Pogačarja štiri kilometre pred ciljem pohodil David de la Cruz (UAE Emirates), je prvi zapiskal na xirulo prav Mikel Landa.

Najdaljši finiš

Pogačarju je de la Cruz nastavil odlično izhodišče, ampak Miguel Angel Lopez je 2000 metrov visoko zadihal kot doma v Kolumbiji in se prvi izstrelil, za seboj pa potegnil samo Pogačarja, Rogliča in Seppa Kussa.

Roglič se je znašel na najtežji preizkušnji doslej. Sean Kelly je ocenil, da je bil najmočnejši, vendar se je, bolj kot na etapno zmago, osredotočal na Pogačarja. To je bilo opazno v trenutku, ko se je odpeljal Sepp Kuss, kar se mu je po mojem zgodilo bolj ali manj ponesreči, medtem ko je Roglič gledal samo belo majico.

A.S.O./Charly López

Je imel Roglič res rezervo? Tako je bilo videti, ko je znova in znova odbijal Pogačarja, ki je obupano skušal priključiti, a se je vedno zaletel v zid. Na zaključni strmini je bilo videti, da je že prijel Rogliča, toda videz je varal. Lopez si je zmago zaslužil že zato, ker je prvi vrgel karte na mizo. Roglič je bil morda razočaran, ker ni zmagal na kraljevski etapi, a po lanskem Giru se verjetno zaveda, da je za končni cilj včasih pametno obrniti samo s polovico noge. Pogačar pa je dobil za tolažilno nagrado pikčasto majico, ki mu jo bodo težko slekli.

A.S.O./Pauline Ballet

Kraljeva kolesarska cesta

Col de la Loze? Uau! Zanimivo bi bilo preveriti stanje sklopk na spremljevalnih vozilih. Kot da cesta ne bi bila narejena za avtomobile. In tudi ni. Asfalt so položili po liniji najmanjšega napora, tako da sledi gorskemu terenu. Videti je bilo, da naklon ni enakomeren niti sto metrov skupaj. Kot da bi vozili po pump tracku, ki se vztrajno vzpenja v nebo. Tudi Matej Mohorič je potrdil, da cesta spominja na gorskokolesarski trail, samo da je asfaltirana.

A.S.O./Alex Broadway

So take poti prihodnost cestnega kolesarstva? Col de la Loze bo postal skozi desetletja mitski vzpon na Touru, menda pa podobne kolesarske poligone pripravljajo tudi drugod po Franciji. To je odlično. Morda so nenavadno speljane ceste rešitev za to, da postane ta šport še bolj privlačen. Pomislite, na takem terenu je tako rekoč nemogoče nadzorovati dirko, videti je bilo kot da gledamo ciklokros ali olimpijski kros.

Čeprav bo po številkah 18. etapa celo zahtevnejša, je bila 17. v vsakem primeru kraljevska in je dala jasno sliko o razmerjih moči. Lopez se je potihem prikradel v drugo linijo izzivalcev za zmago na Touru, včeraj pa je odprl ogenj, se učvrstil na tretjem mestu in se Pogačarju na drugem približal na pičlih 29 sekund. Verjamemo v Pogačarja, toda danes se lahko zgodi marsikaj. Težko pa je verjeti, da bi se zlomila Roglič in Jumbo-Visma, ki še vedno melje kot stroj. Tom Dumoulin je zdaj že na devetem mestu.

 

Kaj nas čaka v osemnajsti etapi?

Štart: Meribel (491 m)
Cilj: La Roche sur Foron (543 m)
Razdalja: 175 km
Višinska razlika: 5100 m
Tretja alpska etapa ima pet kategoriziranih vzponov, a pred ciljem sledi še šesti, nekoliko položnejši, a morda odločilen za končni razplet, ki naj bi bil namenjen ubežnikom. 18. etapa je zadnja priložnost za napad, morda tudi na rumeno majico, zato se lahko ob še vedno relativno majhnih razlikah zgodi karkoli.
Cesta se zlagoma vzpenja že od štarta, a tisto špičko v višinskem diagramu moramo ignorirati, saj gre v resnici cesta tam skozi predor. Leteči cilj bo že na 14. kilometru. To gre na roko specialistom za pobege, ki jim je doslej kradel šov tudi Peter Sagan.
Cromet de Roseland je dolg vzpon prve kategorije z ravninskim odsekom med 12. in 14. kilometrom, zato je na kar nekaj delih precej strmejši od povprečja 6 odstotkov. Manj se poudarja, da je s 1986 metri tretja najvišja točka na letošnjem Touru. Spust naj ne bi bil zahteven, takoj pa mu sledi vzpon tretje kategorije in potem resnejši preizkušnji, najprej druge kategorije na Col de Saisies in potem prvokategornik Col des Aravis. Vse to so s Toura dobro znani, dolgi, a vendarle ne prezahtevni klanci, ki služijo kot izčrpavajoč uvod v glavno preizkušnjo dneva.
Na planoto Glières se bo Tour vzpel šele drugič, premiera je bila leta 2018. V šestih kilometrih je kar 670 metrov vzpona, najbolj strm pa je med 12. in 14. ter v zadnjem kilometru. Cesta je ozka, v prvem delu je nekaj serpentin, večino časa pa jo obdajajo drevesa. Ko pridejo na planoto, je gorski cilj ekstra kategorije, težav pa še ni konec: sledi 1800 metrov dolg makadamski odsek s sicer dobro podlago, a na plan naj bi štrlele skale, zato bodo morali biti kolesarji pametni in imeti nekaj sreče. Vzpon je sicer idealen za beg (na vrhu so tudi bonifikacijske sekunde – 8, 5 in 2), najbolje pa se bo znašel dober spustaš, saj je spust zahteven.
Do cilja je od dnu še 16 kilometrov, a ne po ravnem. Col des Fleuries ni kategoriziran, a je resen, čeprav ne selektiven 5,5 kilometrov dolg vzpon s povprečnim naklonom 5 odstotkov. Spust je hiter, nezahteven, navzdol pa gre do hudičevega jezika. V zadnjih 500 metrih pred ciljem pa se cesta vzpne za dobrih 20 metrov.
 

Napoved razpleta? Zgodi se lahko vse.

Najbolj logično bi bilo, da bi med seboj za etapno zmago obračunala velika skupina ubežnikov, medtem ko bi na strminah na Glières gledali poskuse Pogačarja in Lopeza, da streta Jumbo-Vismo in obračunata z Rogličem. Zaradi položnega vzpona v zaključku bi jima prav prišel moštveni kolega, ki bi se vrnil ponju iz ubežne skupine.

Tadej Pogačar, ki še vedno napoveduje boj za zmago, ne bo zelo aktivno branil pikčaste majice, toda zanjo imajo ostali pičle možnosti. Še največ Roglič, ki zaostaja samo 3 točke, in Lopez (zaostaja 15 točk). Pierre Rolland (B&B Hotels-Vital Concept) si je včeraj privoščil nekaj počitka in ima morda danes resne načrte. A za to bo moral v begu vztrajati do planote Glières in upati, da v ribniku ne bodo kalili vode Nans Peters (AG2R La Mondiale), Richard Carapaz ali Marc Hirschi (Sunweb). Sploh Švicar bi znal biti nevaren, še vedno je v igri za pikčasto majico, glede na njegove spustaške sposobnosti in neizprosnost v zaključkih pa je sposoben tudi zmagati etapo.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Chavanel17. 9. 2020 ob 11:13

Ja, cesta na Col de la Loze je menda od Meribela naprej zaprta za motorni promet. Oziroma je dejansko kolesarska steza. Asfaltirana je tudi druga stran, ki pride iz doline Courchevela - prav tako kolesarska steza. Na vrhu so seveda prikljucki za elektricna kolesa. Tako, ko ljudje vedo, kako razvijati turisticno ponudbo. :)

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.