V 16. etapi se začne alpska trilogija

Imate občutek, da sta prva dva tedna Toura minila kot bi mignili? Brez etapne zmage je še vedno kar 14 ekip, priložnosti do konca tedna pa je pravzaprav malo. Po dveh etapah s ciljem na vrhu vzpona in gorski s petimi gorskimi cilji sledijo šprinterski petek, sobotni gorski kronometer in končni obračun med šprinterji na Elizejskih poljanah.

Dirka se odpira za ubežnike

V 15 etapah so zmagali kolesarji iz desetih držav, a najuspešnejša je Slovenija s tremi zmagami in še štirimi drugimi mesti. Po dve zmagi imajo še Francija (Julian Alaphilippe, Deceuninck-Quick Step in Nans Peters (AG2R La Mondiale), Avstralija (Caleb Ewan, Lotto-Soudal) in Belgija (Wout van Aert, Jumbo-Visma). Velesili Italija in Španija sta še vedno na suhem, enako velja za Veliko Britanijo in Nemčijo.

A bolj pomembno je pogledati razmerja med ekipami, saj bo na dinamiko dirkanja vplivala tudi želja po tem, da manj uspešne iz Toura izvlečejo vsaj nekaj, če nič oprijemljivejšega pa vsaj minute na televiziji. Kljub čedalje večjemu pritisku smo tudi v drugem tednu pogrešali resne bege, a to se bo verjetno spremenilo v zadnjem tednu dirkanja.

Dejstvo, da je Egan Bernal (Ineos Grenadiers) izločen iz boja, bo vplivalo na bolj umirjen tempo v glavnini in večje možnosti za ubežnike. Rogliču je še vedno nevaren borbeno razpoloženi Tadej Pogačar (UAE Emirates), ki je bil v finišu 15. etape tako močan, da se je sicer perfektno brezizrazni Rogličev za nekaj trenutkov nakremžil. Jumbo-Vismi ni v interesu dati Pogačarju priložnost za nabiranje bonifikacijskih sekund in zato lahko pričakujemo dvojne dirke – za etapne zmage in za skupni seštevek.

V tekmi za rumeno Roglič defenzivno

Seveda, bela majica napoveduje naskok na rumeno. To je vsekakor optimistično, glede na to, da ostane Tadej Pogačar v ključnih trenutkih sam, vendar pa obeta tisto, kar se od kolesarske velesile pričakuje: da se kolesarja iz isste države udarita pred globalnim občinstvom. Tadej je bil v nedeljski etapi brez dvoma močnejši. Andy Schleck je v Armstronogovi oddaji The Move ocenil, da bi moral skočiti tri kilometre pred ciljem. Moral že, moral – toda razlika med morati in moči je pomembna.

Načeloma bi morali Primoža Rogliča osamiti, a to je ob premoči njegove ekipe trenutno videti kot misija nemogoče. Pogačar bi moral v beg zgodaj in upati, da bo lahko iz Jumbo-Visme sledil samo Roglič, potem pa z njim obračunati ena na ena. Ampak pridobiti bi moral več kot pet, deset sekund. 17. etapa je gotovo najtežja, a za dolg napad je še najbolj pripravna četrtkova 18. etapa s petimi gorskimi cilji. Če bi Roglič in Pogačar ostala sama oziroma v manjši skupini s še nekaj izvrstnimi posamezniki, bi bilo to dirkanje v starem, klasičnem slogu – in vprašanje je, če je to v teh časih sploh še mogoče.

Pomembno vlogo ob morebitnih dolgih napadih bodo igrali tudi moštveni kolegi v ubežnih skupinah, ki bi lahko nekje počakali kapetana in ga potegnili v ključnih trenutkih do izhodišča za zmago. Če bo torej šel v beg kolesar UAE Emirates, bo skušal biti zraven tudi nekdo iz Jumbo-Visme. Ki ima seveda precej večji kadrovski potencial kot ošibljena Pogačarjeva ekipa brez Fabia Aruja in Davida Formola. Ostaneta samo Jan Polanc in David de la Cruz in vprašanje je, ali ju ni bolje imeti ob sebi kot pred seboj.

Boj za tretje mesto

Med tretjim in desetim je razlika majhna, le 3:38. V zadnji gorski etapi je največ pokazal Richie Porte (Trek-Segafredo), a pred njim so še Adam Yates, Miguel Angel Lopez (Astana) in Rigoberto Uran (EF Pro Cycling). Uran, trenutno tretji, je neopazen, a nima smole in ne dela neumnosti, poleg tega pa ima kljub odstopu Sergia Higuite najmočnejšo ekipo. Porte je v 13. etapi izgubil Baukeja Mollemo, zato je v zaključkih sam, vendar pa dirka kot v najboljših časih. Samo tri sekunde za njim zaostaja Mikel Landa (Bahrain-McLaren), ki je ostal brez Wouta Poelsa že na začetku – Nizozemec dirka z zlomljenim rebrom in poškodovanimi pljuči –, a ob njem lahko dolgo vztrajata Damiano Caruso in Pello Bilbao.

Po polomu v 15. etapi je verjetno predaleč Nairo Quintana (Arkea-Samsic), ki zaostaja za Rogličem že več kot pet minut, za tretjim mestom pa 3:34. Nanj bi vseeno računali, če ne bi trpel za posledicami padca. Vseeno pa lahko morda pripravi vsaj etapno presenečenje, če pride nekoliko k sebi. Verjetno bomo že danes videli, ali bo dirkal za razvrstitev od 5. do 10. mesta ali se bo raje osredotočil na etapno zmago. Arkea-Samsic doslej ni naredila še prav nič.

In potem je še Tom Dumoulin (Jumbo-Visma) na izvrstnem 10. mestu. Za tretjim mestom zaostaja 3:38, vendar je zdrav in mu gre očitno čedalje bolje, pred njim pa je še kronometer. Od 21 zmag v karieri jih je 16 dosegel v vožnjah na čas. Strm zaključek na La Planche des Belles Filles sicer ni čisto po njegovem okusu, ampak strm – čeprav krajši – je bil tudi vzpon na goro Floyen v Bergnu, kjer je leta 2017 zmagal na svetovnem prvenstvu. 57 sekund pred Rogličem!

Zelena majica je srednje ogrožena

Še vedno je v igri zelena majica. Leteči šprinti v vseh treh gorskih etapah so še pred prvimi vzponi in tako ne gre pričakovati, da bi tam Peter Sagan pridobil prav veliko. V 15. etapi se ga je Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) držal brez težav in ga povrhu še odšprintal – pa še njegov lead out Michael Mørkøv se je vrinil mednju. Bolj zanimivo bo spremljati, kdo bo prišel čez vse gorske pregrade znotraj časovnega limita. V 15. etapi je imel Sam Bennett slabih pet minut rezerve, v 13. etapi celo 14 minut.

Razlika med najboljšima je 45 točk, tako da je Sam Bennett vseeno nekoliko pod pritiskom, medtem ko Peter Sagan ne more izgubiti nič – razen naslova kralja zelene majice. Z nekaj sreče lahko upamo, da se bo prednost nekoliko zmanjšala in da bo boj odprt do Pariza.

Pikčasta majica si zasluži novega lastnika … že danes

Tekma za pikčasto majico se ni nikoli razvila. Benoit Cosnefroy (AG2R La Mondiale) jo nosi zato, ker še nihče ni izkazal resnega interesa in zato, ker Jumbo-Visma in Bora-Hansgrohe nista dala priložnosti ubežnikom, zato resni kandidati doslej niso niti poskušali. Na gorskih ciljih je z dvema točkama zaostanka za Cosnefroyjem drugi kar Pogačar, tretji pa Roglič z le točko manj.

V 15. etapi so resne namene in dobro usposobljenost pokazali Pierre Roland (B&B Hotels-Vital Concept), Jesus Herrada Cofidis) in Michael Gogl (NTT). Osebno ne bi odpisal niti Marca Solerja (Movistar). Seveda pa se lahko vmeša v boj še marsikdo, ki nima zdaj niti ene pike. Vsega skupaj je do cilja na voljo 122 točk – ampak od tega deset na kronometru na La Planche des Belles Filles, kjer bodo lovci težko pobrali resno bero.

Bela majica si želi tudi rumeno

Praktično je oddana, če bo seveda šlo vse po sreči. Res pa je, da Enric Mas zaostaja na drugem le 2:35 sekund, kar je pravzaprav prijetno presenečenje, potem ko so si Pavel Sivakov (Ineos Grenadiers), Daniel Martinez in Sergio Higuita (oba EF Education First) privozili velik zaostanek – Higuita pa niti ni več v pelotonu. Lani je tudi belo majico nosil Bernal – letos bo ostal brez vsega. Res?

Morda je moral Kolumbijec na dan počitka le urediti misli in se bo lahko brez velikega bremena na hrbtu potolažil vsaj z etapno zmago. To potrebuje nujno, saj je konkurenca za kapetansko mesto znotraj ekipe v prihodnjih letih izjemna. V Ineos Grenadiers prihaja tudi Adam Yates. Seveda pa Jumbo-Visma Bernalu ne bo pustila dolgega pobega. Še vedno ima premalo zaostanka – ampak, ali bi morda lahko taktično zaostal že danes?

Kaj nas čaka v 16. etapi?