Zgodovinski kronometer je pretresel svet

Prvič: zmagal je boljši. Primož Roglič je nacionalni junak, ker je prvi zmagal etapo na Touru, prvi je oblekel rožnato majico, prvi je zmagal na tritedenski dirki in prvi je zmagoval serijsko. Ampak tokrat je zamočil. Premagal ga je kolesar, ki mu ne moremo očitati ničesar. Tudi meni je bilo težko. Ne zato, ker je Roglič izgubil, ampak zaradi teže odgovornosti, ki jo je nosil na v rumeno odetih plečih že odkar so se v ekipi odločili, da je edini kapetan na dirki. Težko je bilo gledati potolčenega Rogliča, a to ne sme zmanjšati teže uspeha mladeniča, ki je odpeljal najboljši kronometer – od leta 1989? Ne, to je bila boljša predstava!

Pogi dela kolesarstvo spet zabavno

Mediji so dvigovali temperaturo s spomini na leto 1989, ko je na kronometru v Parizu Greg LeMond zadnji dan nadoknadil 50 sekund zaostanka za Laurentom Fignonom in zmagal s prednostjo pičlih osmih sekund. Vraga, sem si mislil. LeMonster je zmagal, ker se je na štartu pojavil z aerodinamično čelado in kolesom z nenavadnim krmilom, tako da so se mu vsi smejali, Profesor pa je bil opremljen samo s svojim konjskim repom in okroglimi očali z dioptrijo.

In kdo je v resnici pričakoval, da se lahko to zares ponovi? Dvomim celo, da so v to resno verjeli Tadej ali kdorkoli iz UAE Emirates. A kronometer so vzeli resno in naredili vse, kar so zmogli in morali. V Eurosportovem prenosu je imel Bradley Wiggins pripombe na praktično vse, kar je naredil Pogačar od ogrevanja naprej. Niso mu bila všeč niti očala, ki jih je Pogačar nosil med ogrevanjem. Njegova poanta je bila, da bi moral biti popolnoma osredotočen na dirko, kot Roglič, ki je bil v svojem svetu, ko je Pogačar še kazal gole prsi in si tlačil vato v nosnice.

Ampak to je tisto, kar nam je pri Tadeju všeč in kar včasih pogrešamo v kolesarstvu, še posebej pri specialistih za tritedenske dirke. Pogrešamo sproščenost, s katero fantje sporočajo, da se zabavajo, in da kolesarstvo ni skrajno zagonetna služba, ki bi jo najbolje opravljali roboti. Ne bom pozabil, kako je mladi Pogačar lani po uvodnem kronometru in padcu cele ekipe v cilju tolažil izkušenega Aruja, ki je kar pihal od togote. Nikoli ne bom pozabil niti, kako mirno je letos prenašal defekte v prvi tretjini dirke.

Kot da se človek, ki mu kolesarstvo pomeni bolj ali manj vse, zaveda, da kolesarstvo ni vse. Da je predvsem dobra zabava.

Pogačarjev kronometer je bil popoln

Na koncu ravnine je zaostajal samo za Tomom Dumoulinom, imel pa je že 13 sekund prednosti pred Rogličem. Wigginsu vseeno Pogačar ni bil všeč, pohvalil pa je Rogliča, ki naj bi prestavil v težji prenos, dvignil kadenco in začel pohod proti zmagi. Samo Roglič ve kaj se je dogajalo, a bojim se, da je težko obračal izbrani prenos in da je kadenco dvignila, ker je prestavil v lažjo. Pogačar pridobil še več. A Wiggo enostavni ni verjel, da lahko Roglič izgubi. Nihče ni verjel. Verjeli smo, da lahko Pogačar zmaga na kronometru, ne pa, da se bo rumena majica zlomila.

Na vožnji na čas ni mogoče blefirati, a na ravnini se še ne pokažejo razsežnosti slabega dne, kot ga je pokazal vzpon. UAE Emirates so spet naredili vse prav. Menjava je potekala gladko, kot na ciklokrosu. Avto se je ustavil tik za Pogačarjem, ki je kozo naslonil na avto, hip pozneje je sedel na specialki. Klik-klik. In potem je samo še tlačil. Mnogi pričakovali, da bo prej ali slej popustil, ampak v takem navalu energije se to ne zgodi. Ne takim šampionom. Vozil je, kot da bi šel po 4-odstotnem klancu.

Roglič je verjetno že pred klancem vedel, da gre nekaj hudo narobe. Menjava je bila nervozna. Avto je ustavil skoraj na drugi strani hriba. Kronometrco je Roglič položil na tla. Klik … … … klik. Trajalo je. In takrat se je očitno vse podrlo.

Ko je vstajal ne pedala, in običajno tega sploh ne počne, se je videlo, da mu ni udobno. Pokazalo se je tisto, kar je še lahko skrival na ravnini. Dober kolesar, tudi amater, pozna te občutke. Nekaj ni v redu, pa poskusiš vse mogoče. Vstaneš, ne gre. Presedaš se na sedežu, ne gre. Ob tem pa dobro veš, da gre zmaga po gobe. Nesrečniku je še nova kronometrska čelada zlezla v višave, tako da je bilo vse skupaj videti celo huje. V cilj je prišel bled kot stena. Vse je dal od sebe, kot pravi šampion. Vendarle je drugi najboljši kolesar na svetu ta hip!

Zdaj smo lahko pametni

Rekli bodo, da Jumbo-Visma in Roglič v osmi etapi Pogačarju ne bi smela dovoliti nabrati 40 sekund prednosti, kar ga je vrnilo v igro. Morali bi za njim. Težava je v tem, da verjetno niso mogli. Po vetrovni sedmi etapi je bil to edini dan, ko Jumbo-Visma ni blestela. Ko je napadal Pogačar, so vsi ostali favoriti čakali na Rogliča, on pa kot da se ne znajde dobro brez ekipe. Takrat se je Dumoulin odločil, da bo raje dirkal za Primoža kot na svoj rezultat. Tisti dan se je verjetno dirka prelomila v Pogačarjevo korist – samo da tega nihče ni vedel.

Morda Roglič ni dirkal dovolj agresivno, da bi si nabral udobnejšo prednost. V resnici je večino časa sledil svojemu izjemnemu vlaku in sem ter tja nabral za prgišče sekund. Resnici na ljubo je 57-sekundna prednost relativno tesna. V kronometru bi lahko dobil defekt, lahko bi padel in rumena majica bi bila že ogrožena.

Vendar lahko konservativno vožnjo razumemo v luči lanskega Gira, ki se ga je Roglič lotil agresivno, na koncu pa se je skoraj čudežno privlekel le na končno tretje mesto. Tudi z očitnim padcem v formi. Letos so dirkali pametneje – kar preseneča, so neuradna poročila, da so v ekipi že pred kronometrom zmago razumeli kot nekaj, kar imajo v žepu. Na nek način je tudi Wout van Aert omenil, da so bili tako rekoč pripravljeni na fešto. Če je to res … uf! Ne mislim, da Roglič kronometra ni vzel resno, a dirkati je treba do konca, brez pogovorov ob večerji v slogu, samo še jutri stisnemo, potem pa končno zvrnemo zasluženo pivo.

Je bil Roglič res tako zanič? Niti ne.

Roglič je bil včeraj sicer slab, saj smo navsezadnje vsi pričakovali zmago, a ni bil popolnoma zanič, to je treba poudariti. Za Dumoulinom in vrhunskim Richiejem Portom (Trek-Segafredo) je zaostal 35 sekund, kar sploh ni tako slabo, za van Aertom 25 sekund.

Roglič ni imel svojega dne, a vseeno ni bil tako slab, kot je bil Pogačar dober. Tadejeva vožnja je bila nezemeljska. Naložiti vsem minuto in 21 sekund je nekaj neverjetnega in na koncu je Wiggins, ki rad prizna svoja napačna predvidevanja, mirno povedal, da je bil to najboljši kronometer zadnjih 15 let. Verjetno še več.

Leta 1989 je LeMond zmagal tudi zaradi vrhunske opreme. Pogačar in Roglič pa sta imela enako izhodišče. Oba sta menjala kolesi, ki sta približno enakovredni. Od vrhunske, tako rekoč slovenske maže za verige naprej. Oba sta vozila v dresih organizatorja, ki so sicer počasnejši od tistih, ki so jih vozili Dumoulin, Porte, van Aert … Ampak, tako kot je šlo Rogliču vse narobe, je šlo tokrat Pogačarju vse prav.

Drobtinice

Tom Dumoulin je z drugim mestom pokazal kje mu je mesto in skupaj z van Aertom sta lahko med favoriti na kronometru za svetovno prvenstvo. Dumoulin se je prebil na sedmo mesto. Najbolj pa je morda spet presenetil Richie Porte, ki si je včeraj za Pogačarjem odrezal največji kos kolača. Za tretje mesto v etapi in generalno je moral biti na vzponu za Pogačarjem drugi najboljši.

Po drugi strani je katastrofalno od štarta do cilja vozil Miguel Angel Lopez (Astana) in padel s tretjega na šesto mesto. Kljub povprečni vožnji je na četrto mesto zlezel Mikel Landa (Bahrain-McLaren), Enric Mas (Movistar) pa precej potihem na peto mesto. Imenitno je dirkal tudi Damiano Caruso (Bahrain-McLaren), ki je tako ujel deseterico, iz katere pa je izpadel Alejandro Valverde (Movistar).

Ne ena majica, ampak tri

Na Elizejskih poljanah bosta v svoji majici vozila samo dva kolesarja: Sam Bennet (Deceuninck-Quick Step) v zeleni in Pogačar v rumeni. Po poti je pač Pogačar vzel še belo majico, tako kot lani Egan Bernal. Samo da je Pogačar leto dni mlajši in tako najmlajši zmagovalec Toura. Ne od povojnega obdobja, tudi ne od obdobja po prvi svetovni vojni, ampak od leta 1904, ko je Henri Cornet zmagal pri 21 letih in 352 dneh. Pogačar ima rojstni dan v ponedeljek. Rumeno majico bo na Elizejskih poljanah oblekel pri 21 letih in 365 dneh (letos je prestopno leto).

Mimogrede pa je z najboljšim časom včerajšnjega vzpona slekel pikčasto majico Richardu Carapazu (Ineos Grenadiers), ki kljub očitno rezervirani vožnji v prvem delu ni bil niti med najboljšimi šestimi. Pogačar si pikčasto majico zasluži. Zanjo se je treba boriti, a letos spet ni bilo pravega boja med tistimi, od katerih bi to pričakovali. Resnici na ljubo je bilo tako tudi zaradi premoči Jumbo Visme.

Za pikčasto majico ni dovolj dobro dirkati tri dni. Tadej Pogačar je zbiral točke skozi cel Tour. Zmagal je v treh etapah. Izkazal se je z borbenostjo. In skoraj bi lahko rekli, da je bil daleč najmočnejši kolesar na dirki. Ne glede na to, da je imel šibko ekipo. Šampion za naslednje desetletje in še malo!

Kaj nas čaka v 21. etapi?