Tour 2020 pod črto

Ob Touru se ni bilo težko ujeti v vrtinec medijske evforije. Ne le slovenske, ampak globalne. Roglič in Pogačar sta podirala mejnike. Bennett je zrušil Sagana in vrnil Irsko na zeleni oder. Tour je preživel. Kolesarstvo živi naprej!

A.S.O./Pauline Ballet

Ocene, da je Tadej Pogačar (UAE Emirates) v soboto prikazal najboljšo vožnjo v novejši zgodovini tega športa so morda pretirane, ali pa tudi ne. Vsekakor niso daleč od resnice in letošnji Tour se bo zapisal v zgodovino kot ena najbolj epskih preizkušenj. Med njimi so dvoboj med Ginom Bartalijem in Faustom Coppijem leta 1949, premoč Eddyja Merckxa, ki je leta 1969 oblekel rumeno, pikčasto in zeleno majico, ter kronometer v zadnji etapi v Parizu leta 1989, ko je Greg LeMond premagal Laurenta Fignona. Nihče pa po zaslugi dveh Slovencev ne bo pozabil leta 2020.

Svetovno prvenstvo šprinterjev

Ob prizorih na poti v Pariz so se morale pravim ljubiteljem športa vsaj zatresti ustnice. Slika petih Slovencev, ki so objeti vozili proti Parizu z rumeno majico v sredini. Tadej Pogačar, ki je trikrat stopil na oder pred Slavolokom zmage. In prizor dveh Slovencev – skupaj z Levom pravzaprav treh – na tem istem odru, ko so razglasili najboljše tri. Da, lahko je pasti v evforijo. Ampak začnimo z zadnjo etapo.

A.S.O./Pauline Ballet

Peter Sagan (Bora-Hansgrohe) je že pred etapo čestital Samu Bennettu (Deceuninck-Quick Step) za zmago v točkovni razvrstitvi in ni niti poskušal zbirati točk na letečem cilju. Želel pa si je vsaj etapno zmago. A kaj, ko je Deceuninck-Quick-Step zaključni šprint izpeljal tako rekoč brez napake. Ko sta bila dobrih 500 metrov v zaključku Michael Mørkøv in Bennett predaleč v ospredju, je Irec premeteno spustil predse Jasperja Stuyvena in Madsa Pedersena (Trek-Segafredo) ter ju izkoristil za to, da se je skoraj igraje pripeljal pred Pedersena. Sagan se je moral zadovoljiti s tretjim mestom in sedmo uvrstitvijo med najboljših deset.

A.S.O./Pauline Ballet

Ostali so obtičali v prometu ali pa enostavno niso imeli dovolj moči v dodobra raztegnjeni skupini šprinterjev. Luka Mezgec (Mitchelton-Scott) je ostal na 12. mestu, sploh nikjer ni bilo Ceesa Bola (Sunweb), je pa dobro šprintal Elia Viviani (Cofidis) na 5. mestu, ki po prestopu iz Deceuninck-Quick Stepa letos še ni zmagal. Lani je bil prvi enajstkrat!

Konec Saganove ere?

Če bi želeli biti senzacionalni, na koncu ne bi zapisal vprašaja. Ne, to ni konec Saganove ere. Letošnja sezona je vendarle nenavadna. Pomanjkanje dirk v pomladanskem delu sezone prizadene nekatere manj kot druge. Letos na primer Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix), Julien Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step) in Sagan niso slabi, nimajo pa dodatne prestave, s katero sicer meljejo tekmece.

Občutek imam, da je Peter Sagan po treh naslovih svetovnega prvaka, dveh spomenikih, sedmih zelenih majicah, ducatu etapnih zmag na Touru in navsezadnje po ločitvi enostavno … utrujen. Verjetno ni kolesarja, ki bi imel tako veliko sponzorskih obveznosti. Pravzaprav smo se lahko čudili, da mu je uspevalo doslej. Uspevalo mu je, ker se je na kolesu zabaval. Tokrat ni bilo videti, da bi se imel zelo dobro. Morda se motim in morda je bilo tako tudi zato, ker ob cestah ni bilo gledalcev, ampak mislim, da se letos ni Sagan peljal po zadnjem kolesu niti en meter. Ni se več zabaval. Navsezadnje ni več mladenič.

Vsi smo pričakovali, da bo zlahka osvojil še osmo zeleno majico. Ni bilo več zabavno … dokler ni postalo zabavno. Resnici na ljubo je bilo napeto šele potem ko so Sagana po 11. etapi kaznovali, ker je odrinil Wouta van Aerta. Takrat je bil ob 43 točk in Sam Bennet je postal lačen. Vendar na koncu ne moremu Ircu očitati ničesar. Bil je prepričljivo boljši na tako rekoč vseh letečih ciljih, dvakrat je zmagal, šestkrat je bil v deseterici, predvsem pa se ni pustil zmleti Saganovim napadom.

A.S.O./Alex Broadway

Saganove ere gotovo ni konec. Letos je ciljal predvsem na Giro in ta je še vedno v njegovem fokusu – takoj po nedeljskem svetovnem prvenstvu. Vendar pa si lahko obetamo tesnejše boje in letos smo videli, da lahko na razplete etap vpliva tudi vzporedna tekma za zeleno majico. Ta je bila doslej kar nekako rezervirana za Sagana. Z izjemo leta 2017, ko so Sagana po krivem diskvalificirali, se zanjo nihče ni boril zares zavzeto, saj so šprinterji raje vse napore vložili v etapne zmage. Leta 2017 je zeleno majico oblekel Michael Matthews, ki ga je letos Sunweb pustil doma, naslednje leto pa se Avstralec vrača v Mitchelton-Scott. In potem je tu še Wout van Aert (Jumbo-Visma), za katerega vlada splošno prepričanje, da je bil morda celo najresnejši kandidat za zeleno – če ne bi delal za Rogliča.

Začetek Pogačarjeve ere?

Lani so v navalu evforije vsi govorili o začetku Bernalovega obdobja, ki da bo kraljeval na Touru še naslednjih deset let. Od sobotnega kronometra dalje pa lahko beremo o tem, da bo naslednjih deset let prevladoval Pogačar, kot da se vse začne in konča na Touru. Bolje je govoriti o menjavi generacij. Na najvišji stopnički je v Parizu stal 21-letnik, ki danes praznuje rojstni dan. Premagal je 30-letnega Rogliča in 35-letnega Porta. Roglič bo v vrhu še vsaj pet let, morda dlje, saj je vstopil v ta šport pozno in se ga lep čas ne bo naveličal.

A.S.O./Pauline Ballet

Toda Roglič bo imel hudo konkurenco. Bernal. Pogačar. Remco Evenepoel. Predvsem Pogačar in Evenepoel sta atraktivna in vsestranska kolesarja, ki sta sposobna zmagovati na klasikah, v kronometru in na etapnih dirkah. Težko je verjeti, da lahko postaneta še boljša, zagotovo pa bo zaradi njiju boljše kolesarstvo.

Ko smo govorili o Bernalu in Rogliču, smo vedno govorili tudi o njunih ekipah. Primož Roglič se je ves čas zanašal na Jumbo-Vismo. Ker se je lahko. Ker je bila Jumbo-Visma daleč najboljša. Ampak zdaj, ko je vsega konec, je postalo na boleč način jasno, da dobro naoljen stroj ni vse, če se na koncu zlomi ključni del. Pogačar je seveda deloval znotraj stroja, drugače ne gre, a je ta stroj škripal, kakšen kos je tudi odpadel. Toda Pogačar je pridobival je več kot samo odbitne sekunde.

A.S.O./Alex Broadway

Mladina se mora na kolesu zabavati in ekipe jim morajo to pustiti. Pogačar je kronometer vozil brez števca in zaradi vpitja navijačev med vzponom ni slišal, kaj mu iz avta sporoča Andrej Hauptman. Vozil je po občutku, neobremenjeno. Medtem je Roglič na števcu videl, da je nekaj narobe.

Seveda pa je imel Pogačar bistveno prednost: od njega pred dirko nihče ni pričakoval zmage. Morda belo majico, a še za to je bil prvi favorit Bernal. Od sobote dalje je vse drugače. Kamorkoli bo prišel, bo prvi favorit. Če bo zamočil, se bodo mediji spraševali, ali je to njegov konec. Pogačar je zdaj v enaki koži kot Bernal. Res pa je, da deluje v nekoliko bolj sproščenem ekipnem okolju.

Rumena, pikčasta in bela majica. Lahko bi dobil tudi rdečo številko.

Majica najboljšega mladega kolesarja je kar nekako razvrednotena, odkar so najboljši mladeniči vedno pri vrhu. Pogačar jo je osvojil mimogrede, tako kot je mimogrede vzel pikčasto majico in samo še bolj poudaril svojo premoč na dirki.

A.S.O./Pauline Ballet

Pikčasta majica je žal že nekaj časa nekoliko razvrednotena. Tudi leta 2016 jo je oblekel zmagovalec Toura, Chris Froome. Časi, ko so si majico z epskimi podvigi v gorah priborili Richard Virenque, Lucien Van Impe in Federico Bahamontes, so vsaj za nekaj časa minili. Re pa je, da v želji po bolj zgoščenem dogajanju niti ni več epskih etap. To vpliva tudi na dinaniko dirkanja, saj imajo ekipe dogajanje laže pod nadzorom in vsaj letos so bili dogli pobegi bolj izjema kot pravilo.

Vseeno to ne zmanjšuje Pogačarjevega dosežka. Na koncu je bil z dvema etapnima zmagama v gorskih etapah in najboljšim časom na La Planche des Belles Filles daleč najboljši hribolazec. Richard Carapaz (Ineos) ni imel nobene možnosti in imel je ne bi niti Marc Hirschi (Sunweb), tudi če ne bi padel v 18. etapi.

A.S.O./Pauline Ballet

No, Hirschi je na koncu dobil rdečo številko najbolj borbenega kolesarja. Po svoje zasluženo, saj so mu jo podelili med dirko kar trikrat. V 18. etapi bi si jo zaslužil tudi Richard Carapaz, ki je bil daleč najbolj bojevit v Alpah, vendar pa je brez nagrade bržkone ostal tudi zato, ker po ekipnem dogovoru ni niti poskusil šprintati z Michalom Kwiatkowskim. Ampak … glej ga, zlomka, če rdeča številka ne bi bila predvsem tolažilna nagrada, bi jo prav lahko dobil Tadej Pogačar!

Movistar najboljša, a še zdaleč ne najmočnejša ekipa

Kot ponavadi, Movistar. Resnici na ljubo so dirkali dobro, Enric Mas s petim mestom celo nad pričakovanji. Alejandro Valverde na 12. tudi ni bil zanič, čeprav je bila to njegova tretja najslabša uvrstitev na 23 grand tourih.

A.S.O./Pauline Ballet

Sicer je precej očitno, da je bila s tremi etapnimi zmagami in enajstimi rumenimi majicami najmočnejša Jumbo-Visma, a kaj, ko na koncu niso dobili tistega, po kar so prišli. Drugi najmočnejši je bil bržkone Deceuninck-Quick Step: tri etapne zmage, tri rumene majice in 14 zelenih. In potem je tu UAE Emirates, sicer šibka, a na koncu najbolj trofejna ekipa: Tadej Pogačar je nosil rumeno majico dva dni, še en dan Alexander Kristoff, ki je bil dvakrat tudi v zeleni majici. Dodajmo dve pikčasti in ducat belih majic. Norvežan in Slovenec sta skupaj nabrala tudi štiri etapne zmage.

A.S.O./Alex Broadway

Navdušil je tudi Sunweb, na papirju slaba ekipa mladih tekmovalcev, ki so pokazali čvrst moštveni duh. Lani je ekipo zapustil Tom Dumoulin, letos odhaja Michael Matthews, že leta 2017 pa se je po sporu poslovila pikčasta majica Warren Barguil. Mnogi smo se spraševali, kaj je narobe. Na letošnji Tour so prišli brez velikih ciljev, a na koncu navdušili. Kar ducat ekip je ostalo brez zmage, oni pa se lahko pohvalijo s tremi in vse tri lahko uvrstimo med najbolj atraktivne.

Tako rekoč nič nista pokazali CCC in NTT, ki sta že tako v škripcih in bosta imeli po katastrofalnih treh tednih težak boj za obstanek. Israel Start-Up Nation ima prihodnost zagotovljeno, a so bili tako rekoč neopazni, izjema je bil le Dan Martin, ki pa je dirkal poškodovan. Drugo leto računajo na Chrisa Frooma, a čedalje manj jih verjame, da je bil to dober nakup.

A.S.O./Pauline Ballet

Bahrain-McLaren se ne more pohvaliti niti z eno uvrstitvijo med prve tri, niti z eno majico in z eno samo rdečo štartno številko Wouta Poelsa – ampak v zadnjih dveh alpskih etapah so krojili končni vrstni red in v deseterici so imeli dva kolesarja: Mikela Lando na četrtem in Damiana Carusa na desetem mestu. Ob tem moramo poudariti, da je Wout Poels, ključni mož Mikela Lande, cel Tour dirkal z zlomljenim rebrom.

Domačini spet ostali (skoraj) brez vsega

Na Touru, ki ni zapustil francoskega ozemlja, so imeli domačini kar šest ekip! Arkea-Samsic je vse stavila na Naira Quintano in prav je bilo tako, a Kolumbijcu se je po padcu vse podrlo in je bil na koncu šele 17., z več kot uro zaostanka. Cofidis je veliko pričakoval v šprintih od Vivianija in v skupni razvrstitvi od Guillauma Martina, a na koncu se lahko pohvalijo samo s tremi uvrstitvami med prve tri in 11. mestom Martina v skupnem seštevku.

Groupama-FDJ je ena tistih ekip, ki delujejo kot družina. To nam je všeč, ampak v tem poslu očitno ni dovolj, da se med večerjo objamejo in zapojejo Mi se imamo radi. Thibaut Pinot ima res smolo, a se ne morem znebiti občutka, da se sesuje bistveno prej kot piranje, med katerimi plava v pelotonu. Eden je vozil zlomljenim rebrom, drugi še ni prišel k sebi po zlomu križnice, tretji si je par dni pred Tourom zlomil ključnico, praktično polovica pelotona je bila pokrpana zaradi odrgnin. Pinot pa je imel spet obupen dan.

A.S.O./Pauline Ballet

AG2R La mondiale je rešil Nans Peters z etapno zmago, veliko pa so bili na televiziji predvsem po zaslugi Benoiuta Consefroyja, ki je do prihoda v Alpe uspešno nosil pikčasto majico, ne da bi jo resno branil. Od B&B Hotels-Vital Concept nismo pričakovali veliko, so pa očitno pričakovali precej več oni sami od Bryana Cocquarda. Tako pa se niso kaj prida potrudili niti s poskusi pobegov. Škoda. Total Direct Energie? Še eno razočaranje.

Razlika med Francozi in Slovenci je v tem, če smo malo hudobni, da prvi v zadnjih 35 letih niso zmagali na Touru. In glede na to, kdo vse bo dirkal naslednjih deset let, bodo imeli pičle možnosti tudi v prihodnosti, ne glede na tip trase, ki jo prilagajajo francoskim sposobnostim.

Kolesarstvo v času koronavirusa. Uspešno.

Dolgo nismo verjeli da je Tour sploh mogoče izpeljati. Potem nismo verjeli, da ga bodo izpeljali do konca. Ampak, zmagal je šport. Kolesarstvo na nek način odraža življenje in tokrat je med drugim pokazalo, da zaščitni ukrepi delujejo. Neprijetno je bilo objavljati fotografije zamaskiranih kolesarjev na odru za zmagovalce. Neprijetno je bilo gledati opusteli Pariz. Neprijetno je bilo kolesarjem. Ampak znotraj kolesarskega mehurčka je zbolela le peščica – in noben kolesar.

To nam mora biti v poduk. Nemogoče je živeti v mehurčku, kot so živeli kolesarji tri tedne. Vendar pa vidimo, da preventivni ukrepi delujejo. Tudi na drugih dirkah. Kolesarstvo naj bo zato zgled. Še zdaleč ni bil Tour tako zabaven, kot bi bil lahko, vendar pa je preživel. Tudi naša življenja niso tako zabavna, kot so bila. Vendar gre zdaj za to, da preživimo kot civilizirana družba.

Kolesarske sezone ni konec. Že ta teden je svetovno prvenstvo, ki bo gotovo vzbudilo tudi zanimanje slovenske javnosti. Kolesarka jesen pa tudi za tiste, ki sprmeljamo kolesarstvo že od nekdaj, še nikoli ni bila tako zanimiva. Slovenski kolesarji še niso rekli zadnje in upajmo, da bodo imeli njihovi uspehi vpliv tudi na prometno kulturo oziroma odnos do kolesarjenja na splošno.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Matej Zalar21. 9. 2020 ob 11:17

Lepi so kot slike, ampak na koncu bi bili brez Martinezove zmage bolj tako-tako :)

Več (+2)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.