Konec garanja v Alpah. Danes priprava na kronometer.

Zadnja gorska etapa je vedno nervozna, ampak Jumbo-Visma je imela dogajanja spet čvrsto pod nadzorom, Primož Roglič pa je na makadamskem odseku na planoti Glières mimogrede še enkrat pokazal, da je daleč najmočnejši. Tadej Pogačar je izgubil pikčasto majico brez boja, a ima zanjo še nekaj malega možnosti.

Odlična taktika Bahrain-McLarna

Ubežna skupina se je tokrat sestavila hitro in je na začetku štela kar 31 članov. Med njimi so bili zelena majica Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step), Matteo Trentin (CCC) in Peter Sagan (Bora- Hansgrohe), ki so v tem vrstnem redu tudi prevozili leteči cilj. Bennett ima zdaj 52 točk prednosti pred Saganom, kar je že več kot cela zmaga.

Med ubežnike si je želel še marsikdo, najbolj pa Pierre Rolland (B&B Hotels-Vital-Concept). Francoz je še lahko računal na pikčasto majico, a spredaj sta bežala Marc Hirschi (Sunweb) in Richard Carapaz (Ineos-Grenadiers). Francoska ekipa je poskušala na vse kriplje, a proti veliki skupini v ospredju niso imeli možnosti, tudi ko je na pomoč priskočil Total Direct Energie. Zakaj? Ker so spet zamudili beg. In prepozni so bili tudi, ko ga je bilo treba loviti.

Oster tempo manjših francoskih ekip je dal na razvlečenem klancu na Cromet de Roselend priložnost za selitev v prvo skupino. Iz B&B Hotels-Vital Concept je poskušal Quentin Pacher, spet se je pokazal Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step) in celo Guillaume Martin (Cofidis), ki si želi vsaj vrnitve v deseterico. Ni šlo, je pa uspelo Damianu Carusu (Bahrain-McLaren).

Tako je imel Mikel Landa na lepem v ospredju dva izvrstna pomočnika: Pello Bilbao je ujel beg takoj, Caruso pa je v impresivni vožnji sam ujel vodilne. Ker je bil Caruso z zaostankom 3:30 nevaren tudi v skupnem seštevku, je prisilil Jumbo-Vismo v močnejši tempo, kot bi si ga želeli, to pa bi olajšalo Landi tudi napad in premostitev razdalje do pomočnikov. Genialna taktika, ki pa je seveda uporabna samo, če je kapetan res močan.

Boj za pikčasto

Na prvem gorskem cilju sta Hirschi in Carapaz pokazala, da si želita pikčasto majico, uspešnejši pa je bil Švicar. Na spustu je še enkrat dokazoval neustrašnost. Iz ovinkov je prihajal toliko hitreje, da se je lahko takoj skril pod sedež, medtem ko ga je moral Carapaz vedno znova loviti.

Naslednji vzpon je v ospredju naskočila samo še peterica: Hirschi, Nicolas Edet (Cofidis), Pello Bilbao in iz Ineosa Grenadiers Carapaz ter Michal Kwiatkowski. Tudi naslednja gorska cilja je v šprintu zanesljivo dobil Hirschi – to ni bilo nenavadno, Carapaz je bil v Alpah v begu že tretji dan zapored in če že ni nosil rdeče številke najbolj borbenega kolesarja včeraj, bi mu jo morali podeliti na koncu v Parizu.

Hirschiju je dobro kazalo za pikčasto majico, a ga je polomil sam. Pravi da je padel zaradi novih gum, a Kwiatkowski je po etapi povedal, da je bil enostavno prehiter. Morda je res oboje, dejstvo pa je, da smo ob njegovih spustaških podvigih z grozo pričakovali nekaj takega, tako kot z grozo gledamo Alaphilippa in, roko na srce, tudi Rogliča. Hirschi je imel pravzaprav srečo, da si ni storil česa hudega in da ni pogrnil še enkrat, ko je skušal pri več kot 60 kilometrih na uro z udarci poravnati zavorno ročko. To je bil kar slab zgled, ne počnite tega sami … kakorkoli, vztrajal je v begu in za to so ga na koncu nagradili z rdečo številko za bojevitost.

Slavje kameradov

Carapaz je imel odprto pot do pikčaste majice in ko sta ostala sama s Kwiatkowskim, je bilo logično vprašanje, kako se bodo dogovorili glede zmage. Na zadnjem spustu sta se peljala v cilj, kot da bi bila na treningu, samo da sta imela na voljo celo cesto. Krasno ju je bilo gledati. Marsikdo je upal na spopad, ki bi ga skoraj gotovo dobil Kwiatkowski. A se niso silili, niti blefirali. Raje so skušali na vse pretege javnosti pokazati, da vlada znotraj moštva harmonija. Videti je bilo že kar preveč osladno.

Potem, ko se jim je letos prvič zares zalomilo na Touru, jih mediji pečejo na ražnju in etapna zmaga je bila nujna, pikčasta majica pa je prijetna tolažilna nagrada. V Alpah so dokazali, da so še vedno ena najmočnejših ekip in morda je bila napaka samo to, da so uporabili odličnega Carapaza za Tour, ko bi lahko s tako formo zmagal na Giru. Ampak, po bitki je lahko biti pameten. Carapaz je postal resen kandidat za kapetana na Vuelti. To vlogo bi si zaslužil, potem ko so mu pokvarili Giro in se je Bernal izkazal za nezaupanja vrednega, Chris Froome pa je mesec dni pred štartom še daleč od forme.

Kar šokantno je tudi, da Michal Kwiatkowski, svetovni prvak leta 2014, Amstel Gold Raca leta 2015, Milano–San Rema leta 2017, skupaj pa 27 dirk, sploh še nikoli ni dvignil rok na tritedenski dirki. To pove veliko o ciljni usmerjenosti ekipe, ki ji je mar samo za rumeno majico. V tem se od britanske ekipe razlikuje nizozemska Jumbo-Visma: priložnosti dajejo tudi garačem, ki si to zaslužijo. Poleg tega imajo dovolj kadrovske širine, da lahko računajo na zmage tudi na tlakovanih klasikah in v šprintih.

Ko se zapraši pod kolesi, takrat poka

Na Aravisu je bilo v glavnini še 90 kolesarjev. Delala je Jumbo-Visma, ki je nastavila oster tempo do vznožja vzpona na Glières, vsi pa smo čakali, kaj bo tokrat naredil Mikel Landa, ki je imel spredaj še vedno Carusa in Bilbaa. Naredil je, kar je moral. Napadel je že zgodaj na vzponu. Težava je bila samo v tem, da ni mogel narediti resne razlike. Odpeljal se je za 20 sekund in Wout van Aert, Tom Dumoulin, Sepp Kuss in Primož Roglič so ga imeli v vidnem polju. Ampak, Landa je vseeno uresničil načrt.

Potem ko je že prej odpadel Nairo Quintana (Arkea-Samsic), sta pogorela še Rigoberto Uran (EF) in Adam Yates (Mitchelton-Scott). Lando so ujeli, ampak škodo je naredil. Na makadamskem odseku je zaradi defekta odpadel še Richie Porte (Trek-Segafredo) in kazalo je celo, da se bo Landa prebil s sedmega na četrto mesto. V dobro tega športa sta se ob Portu znašla Tom Dumoulin in Wout van Aert, ki sta bila zainteresirana za vrnitev v skupino s šestimi najboljšimi.

Ne razumem poante makadamskih odsekov na tritedenskih dirkah, kjer se praviloma ne zgodi nič odločilnega, razen če nekdo dobi defekt, ki mu pokvari tri tedne dobrega dirkanja. Tistih 1800 metrov na vrhu bi zlahka asfaltirali in izgubili bi samo spektakularne fotografije. Na lanski Vuelti sta na makadamskem odseku padla Roglič – podrl ga je motorist – in Lopez. Smo zaradi tega gledali boljšo dirko? Kje pa! Tistih padcev niti videli nismo. Pa četudi bi jih.

Tokrat je Roglič pametno pohodil, da je prišel v ospredje. Kasneje se je izkazalo, da morda tudi zato, ker ga je tam čakala Lora. Vsekakor pa je na takih delih dobro biti spredaj. Na koncu se ni zgodilo nič pretresljivega. Wout van Aert je šprintal za tretje mesto v etapi le zato, da ni bilo treba Rogliču, če bi slučajno to padlo na pamet Pogačarju. Mikel Landa je prišel na peto mesto zahvaljujoč odlični taktiki, ki je predvčerajšnjim mnogi niso razumeli, a jo je bilo treba spremljati v luči šova in boja za čim boljšo uvrstitev v deseterici. Brez Bahrain-McLarna bi verjetno gledali dve precej bolj dolgočasni etapi, saj je Jumbo-Visma enostavno premočna, d abi kdorkoli poskušal z resnimi napadi.

Prav potihem pa se je na šesto mesto prikradel Enric Mas (Movistar), ki je včeraj dirkal v sposojeni beli majici. Kolikokrat smo ga videli v zadnjih treh tednih? Skoraj nikoli. A očitno ni naredil nobene neumnosti. Tako je mogoče priti v deseterico – deset je prav tako neopazni Alejandro Valverde (Movistar) – in z nekaj sreče tudi na šesto mesto. Ni pa mogoče zmagati dirke.

Boj za pikčasto je skoraj odločen

Pikčasta majica je zamenjala lastnika, a si Pogačar tega ne žene k srcu. Do Pariza sta še dva gorska cilja četrte kategorije, torej samo dve točki – in seveda cilj 1. kategorije v cilju kronometra na Planche des Belles Filles. Razlika med Pogačarjem in Carapazom je pičli dve točki, še pet več zaostaja Roglič. Na Planche des Belles Filles bodo podelili točke tako: 10-8-6-4-2-1.

Štopa se od začetka vzpona do cilja. Pogačarjeva težava je v tem, da mora v boju za svojo pozicijo na dirki odlično prevoziti cel kornometer, medtem ko lahko Carapaz v miru prekrižari ravnino, zamenja kolo tam, kjer mu najbolj ustreza za sam vzpon, potem pa s svojimi vrhunskimi sposobnostmi odloči vse skupaj v svoj prid. Zanimivo bo.

Kaj nas čaka v devetnajsti etapi?

Dan D za Sagana

Danes mora Sagan nujno nadoknaditi vsaj nekaj zaostanka za Bennettom. Bi lahko cel dan garala Bora-Hansgrohe? Težko, ker so fantje gotovo izmučeni, vprašanje pa je tudi, koliko še verjamejo v ugoden razplet. Normalno bi bilo, da bi šla v beg močna skupina, ki bi jo držale na varni razdalji šprinterske ekipe.

Vendar pa bodo v beg skušali tudi solidni šprinterji in specialisti za enodnevne dirke, če seveda niso uničeni po alpskih izletih: Oliver Naesen (AG2R La Mondiale), Jasper Styuven in Mads Pedersen (Trek-Segafredo), Matteo Trentin in Greg van Avermaet (CCC) … in tu je še dvojec Luka Mezgec-Daryl Impey (Mitchelton-Scott).

Alpe so preživeli vsi šprinterji razen Andreja Greipla (Israel Start-Up Nation), vprašanje pa je, v kakšnem stanju so. To bo odločilno, ko se bodo spopadli Caleb Ewan (Lotto-Soudal), Sam Bennet, Peter Sagan … v Elio Vivianija (Cofidis) ne verjame nihče več, videli pa bomo, ali bo spet dobil priložnost Wout van Aert. Osebno ne bi odpisal niti Mezgeca, ki kot lahek šprinter v gorah gotovo ni trpel kot mnogi drugi, poleg tega pa se bo lažje prevalil tudi čez današnjih 2.200 metrov višinske razlike.