Pod črto svetovnega prvenstva v Imoli

Svetovna prvenstva pogosto posežejo s presenečenji, a tokrat v skrajšani in zgoščeni sezoni ni bilo tako. Slovenska reprezentanca je ostala brez medalje, a pomembno je, da je delovala kot resna in dobro opazna ekipa, razveseljuje pa tudi vzpon žensk.

Leta 2001 je bilo slovensko kolesarstvo še v bronasti dobi. Tako ali drugače. V tistih časih so najboljše reprezentance dirkale z dvanajstčlanskimi ekipami, slovenska pa s četvorko Andrej Hauptman, Gorazd Štangelj, Martin Derganc in Tadej Valjavec. Po koncu svetovnega prvenstva, ko smo zaradi upravičeno visokih apetitov že nekaj let vedno malo razočarani, si vsakič znova rečem: »Hempi je bil res hud!« To, da je Rogličevo šesto mesto šele četrta najboljša slovenska uvrstitev na cestnih dirkah, ne pomeni, da je bila letošnja reprezentanca slaba: obratno! Odlično so dirkali! In odlično so dirkale.

Svetovno prvenstvo se spodobi gledati od štarta do cilja

A običajno se prve štiri ure ne zgodi. Bežijo kolesarji brez vsakih možnosti – izjema je bilo na primer lansko prvenstvo –, resne reperezentance z lahkoto nadzirajo njihovo prednost, bodočih zmagovalcev pa praviloma ne opazimo. Tokrat je bilo enako in niti tempo ni bil videti oster do treh krogov pred koncem, ko se je začela borba za pozicije že daleč od vzpona na Mazzolano. Na lepem so bili spredaj najboljši in Francozi so na Gallisterni, ko so bili pred njimi še celi štirje vzponi, naredili to, kar se je pričakovalo od reprezentance s specialisti za vzpone. V tisto strmino so tako rekoč šprintali.

Pravzaprav je bilo presenetljivo, da je ostalo v skupini relativno veliko kolesarjev. Reprezentance so razpadle, ampak Belgijci so bili tako rekoč v enem kosu in so navsezadnje prevzeli nadzor nad dirko v zadnjih dveh krogih. 50 kilometrov pred ciljem je bilo med približno 60 kolesarji v glavnini še vedno šest Belgijcev, spredaj pa so garali Tiesj Benoot, Tim Wellens in Greg van Avermaet.

Edini, ki je pomislil na napad, je bil Tadej Pogačar

In to samo 15 kilometrov potem, ko je moral zamenjati kolo. Luka Mezgec je bil še vedno med elito in zadnje džule energije je porabil za to, da je pripeljal Pogačarja v ospredje. Potem se je na strmini Gallisterne začel šov zmagovalca Toura. »Hitro so dali genitalije na tnalo,« sem pomislil. Ampak, ko beži zmagovalec Toura, ki je na podoben način pobegnil že v 20. etapi Vuelte in letos v 8. etapi na Dirki po Franciji, je možno prav vse. Tudi zmaga iz 42 kilometrov dolgega bega.

Nihče ni bil tako nor, da bi šel zraven, in prav mogoče je, da niti ni mogel, tudi če bi hotel. Belgijci bi lahko izgubili živce, a jih niso. Pogačar je do vrha pridelal komaj 10 sekund prednosti in glede na to, da je skupino vodil Tiesj Benoot, je bilo očitno, da je po Touru preutrujen. A svoje delo je opravil, kot se spodobi. Ker na svetovnem prvenstvu ni radijskih zvez, je lahko tak napad še bolj učinkovit, a težava je bila v tem, da so ga na odprtem dirkališču ves čas videli in so si lahko tudi privoščili večji zaostanek, ki je segel do 25 sekund. Ostale reprezentance pa je vendarle prisilil v garanje, medtem ko je lahko Primož Roglič samo čakal. Občutek sem imel, da je čakal celo preveč, saj je zdrsnil že daleč nazaj, ampak ko se je začelo zares, je bil že na mestu.

Tom Dumoulin je verjetno napadel bolj iz obupa kot z resnimi nameni, da zmaga, je pa prvi ujel Pogačarja. Belgijci so se še dobro držali, ampak persona non grata van Aert je bil v seriji napadov prepuščen samemu sebi. Damiano Caruso je na Mazzolanu pripravil teren Vincenzu Nibaliju, ki je s seboj potegnil Mikela Lando, Rigoberta Urana in van Aerta. Na poti do Gallisterne je zavladal manjši kaos, ampak Belgijci so imeli v skupini 30 še vedno vajeti v rokah z Benootom in van Avermaetom.

Van Aert proti svetu

Odločilen udarec je pravzaprav zadal Marc Hirschi. Šele takrat je odpadel izjemni Michael Matthews, van Aert pa je ostal sam sredi sovražno nastrojene druščine: Michal Kwiatkowski, Marc Hirschi, Jakob Fuglsang, Primož Roglič in Julian Alaphilippe. Verjetno je van Aert vedel, kaj ga čaka. Verjetno je tudi pričakoval, da bo skočil Alaphilippe, ki je deloval neverjetno potrpežljivo. Napadel je enkrat, ampak takrat je tekmece privil v svojem lanskem slogu.

Že vso sezono je nemogoče slediti njegovim napadom, a mu je do včeraj vedno zmanjkalo moči. Tokrat je lahko privijal do cilja. Na roko mu je šlo, da so zasledovalci dobro vedeli, da v nobenem primeru ne bodo zmagali. Če bi van Aertu pomagali ujeti, bi jih premagal v šprintu. In jih je, kljub temu, da je opravil do cilja največ dela.

Belgijski mediji težko požro, da je van Aert na Touru žrtoval zeleno majico za pomoč Slovencu, ki na koncu ni osvojil rumene majice, zato Rogliču očitajo, da ni pomagal klubskemu kolegu. Bi mu moral? Niti ne. V Imoli nista bila klubska kolega. Drugo vprašanje pa je, ali bi sploh zmogel. Očitno je bilo, da ne. Če ne bi bil uničen, bi verjetno delal predvsem na tem, da zmaga na dirki, tako pa je bil na koncu vesel, da je prišel na šesto mesto.

Francoz prvič po 23 letih

Alaphilippe je začel sezono pod pričakovanji, a kljub temu je bil v Imoli poleg van Aerta glavni favorit. Zmagal je s potrpežljivostjo, a tudi zahvaljujoč vrhunski ekipi, ki se je kazala le takrat, ko je bilo nujno. Izkazal se je predvsem Guillaume Martin, ki je pripeljal kapetana na pozicijo v najboljšem trenutku.

Če je imel Mads Pedersen smolo, da je oblekel mavrično pred najbolj bedno kolesarsko pomladjo po drugi svetovni vojni, ima Alaphilippe srečo, da jo bo z nekaj sreče nosil na precej več dirkah, kot je to običajno. Verjetno ni človeka v kolesarskem svetu, ki mu majice ne bi privoščil. Zabavljač njegovega kova jo bo znal nositi, ko se spodobi. In zabavljač je na drugačen, vsaj za moj okus bolj všečen način, kot pobalinski Peter Sagan.

Van Aert je razočaran, kot se posodbi za pravega šampiona: dve srebrni medalji razume kot napol prazen kozarec. Navsezadnje se je govorilo o tem, da lahko vzame dve zlati. Zmage enostavno ni imel v nogah, vendar pa je tudi res, da je bil v enaki vlogi kot lani Primož Roglič na Dirki po Lombardiji. Ali kot Peter Sagan v svojih najboljših sezonah. Glede na to se je znašel odlično. Marc Hirschi si je bron prislužil, ko je prvi prilil bencin na ogenj, potem pa je uspešno opravil z neugodnim Kwiatkowskim. Najboljši med tistimi, ki niso dirkali na Touru, je bil Jakob Fuglsang na 5. mestu., drugi pa Michael Matthews na 7. Oba odhajata na Giru in oba sta glavna favorita za rožnato in ciklamno majico.

Bliža se dan …

Čas je, da se v Sloveniji vedemo, kot se spodobi za narod z najboljšima svetovnima prvakoma, in naglas priznamo, da fantje domov niso prinesli tistega, po kar so prišli. To pa ni kritika. Prvi in drugi na Touru sta dirkala neprimerno bolj utrujena od ostalih, ki so o svetovnem prvenstvu razmišljali že v Franciji.

Tadej Pogačar je res napadel prezgodaj, vendar bi lahko ob drugačnem razpletu danes pametovali, da je skočil prepozno. Letos so fantje dirkali, kot se spodobi za favorizirano reprezentanco. Prepad med zmago in šestim mestom je sicer na klasičnih enodnevnih dirkah take vrste ogromen, ampak počasi nabirajo izkušnje, predvsem pa samozavest, da lahko Slovenec prej ali slej zmaga tudi na taki preizkušnji. Ne nujno na svetovnem prvenstvu, čeprav bi bilo to seveda precej bolj odmevno v slovenski javnosti, ki še ni vajena spremljati spomenikov.

Novi kralj kronometra?

V kronometru ni bilo večjih presenečenj, morda še najbolj to, da Rohan Dennis ni zmogel više od petega mesta, Victor Campenaerts ne više od osmega, Tom Dumoulin pa je bil šele deseti. Imenitno je dirkal Kasper Asgreen na šestem mestu, predvsem pa Geraint Thomas na četrtem.

Na njegovem prvem kronometru za svetovno prvenstvo se mu je zgodila banalna neumnost: pozabili so mu namestiti števec, nadomestni pa ni bil OK. To mu je morda koristilo v odlični prvi polovici, ne pa v drugi, ko je popustil in zgrešil bron za osem sekund. Seveda so se takoj spet pojavili očitku Davu Brailsfordu, ker Valižana ni uvrstil v ekipo za Tour – ampak zdaj je Thomas brez dvoma med glavnimi kandidati na rožnato majico na Giru, ki ga letos sestavljajo kar trije kronometri. Lahko obleče rožnato majico že po prvi etapi, ki bo vožnja na čas?

Morda, ampak na Giru bo dirkal tudi njegov klubski kolega Filippo Ganna (Italija). Na domačih tleh je svetovni rekorder v zasledovanju na velodromu odpeljal kronometer dovolj dobro, da so ga senzacij željni mediji že okronali za novega kralja te discipline. Folklora športnega žurnalizma so pač napovedi o naslednikih tega ali onega. Merckx ima tako po novem že dva naslednika: Remca Evenepoela in še Pogačarja.

Za Ganno se špekulira, da bi lahko presegel tri zaporedne naslove svetovnih prvakov Michaela Rogersa in Tonyja Martina. Ne da bi zmagi gledali v zobe, je treba priznati, da je bil kronometer nenavadno kratek, močnemu Italijanu pa je bržkone koristil tudi veter. Precej varno pa je nanj staviti v prvi etapi Gira, kjer lahko pričakujemo kak hitrostni rekord – v le 15 kilometrih se namreč trasa po kratkem vzponu spusti za skoraj 300 metrov!

Jan Tratnik je bil razočaran, vir njegovih težav pa je bil tisti ležeči policaj pri merjenju vmesnega časa na polovici proge, kjer je hudo trpelo tudi podvozje spremljevalnih vozil. Dobro, da je s polomljenim krmilom sploh prišel do konca, glede na to, da je v cilj letelo čez 60 kilometrov na uro.

Anna van der Breggen, prva epizoda

Chloe Dygart je bila kot aktualna svetovna prvakinja med glavnimi favoritinjami za vožnjo na čas, a nihče ni vedel, s kakšno močjo lahko obrača. Mavrične majice ni na dirkah oblekla niti enkrat in PCS letos ni zabeležil nastopa na cesti, zato je bil izjemen vmesni čas vendalre manjše presenečenje. Anna van der Breggen je zmagala, a je dobro vedela, da na cesti ni bila najmočnejša. Je pa bila tista, ki ni padla. Ne vem zakaj skoraj nihče ne izgovori naglas, da je v tistem ovinku Chloe Dygart tvegala veliko, preveč, ko je slonela na podaljških.

Anni van der Breggen je torej uspelo to, kar ni Woutu van Aertu: po Jeannie Longo leta 1995 je prva oblekla obe mavrični majici. Vsaj drugo precej pričakovano. Ženske dirke so vedno atraktivne, a po lanskem osupljivem pobegu Annemiek van Vleuten je bilo letos cestna dirka dolgočasno predvidljiva, čeprav seveda ne dolgočasna.

Popolna premoč Nizozemk

Nizozemska samozavest je za opazovalce že skoraj moteča, a glede na vrhunsko ekipo tudi logična. V begu so bile odlične kolesarke, razlika pa še 60 kilometrov pred ciljem več kot dve minuti. Nizozemke pa potrpežljivo, kot bi stale v vrsti pred upravno enoto. Vendarle bi bilo noro, če bi lovile same, saj so imele svoje interese tudi druge reprezentance.

No, na koncu so selekcijo naredile same, in to temeljito, za vsak slučaj pa še daleč pred ciljem, že v predzadnjem krogu. Že Anna van der Breggen je razredčila skupino na okoli 30 preživelih in med njimi je ostalo kar šest Nizozemk. Do Galllisterne je privijala Marianne Vos, potem je na vzponu skupino razbila Annemiek van Vleuten, dokler ni zmagovalne poteze s protinapadom potegnila Anna van der Breggen. 40 kilometrov pred ciljem.

Videti je bilo, da ji želi Annemiek van Vleuten slediti, a ni šlo, tako da se je navsezadnje postavila za preživelimi in samo čakala, medtem ko je njena kolegica v ospredju prednost še povečevala. Tako van Vleutnovi ni bilo treba čakati čisto do cilja. Ko je imela njena kolegica že neulovljivo prednost, se je po nekaj poskusih napadov otresla vseh, razen Elise Longo Borghini ter z njo opravila v ne najbolj čistem šprintu. Italijanka je prihajala v cilj spredaj, a je na desni strani pustila Nizozemki preveč prostora. Položaj je skušala zadržati s komolčenjem, a je van Vleutnova prišla mimo in nihče se zaradi tega ni pritoževal.

In da je bila mera polna, je na koncu v šprintu za četrto mesto zmagala Marianne Vos.

Bere se, kot da ostalih ni bilo. Pa so bile in vsekakor ne gre omalovaževati poskusov Lizzie Deignan, ki je imela tudi solidno ekipo, in Cecilie Uttrup Ludwig, ki je na koncu spustila tudi zato, ker ji je crknila elektronika prestavnega sistema. Vsekakor pa so Nizozemke najmočnejše kot posameznice, ko vozijo skupaj, pa tako rekoč nepremagljive že od leta 2017.

Slovenke najbolje doslej

Spet se je izkazala Eugenija Bujak. Selektor Gorazd Penko je sicer njeno selitev iz glavnine med ubežnice opisal kot napako, a je po drugi strani ostala med najboljšimi, ko so te napadle klanec. Vsekakor je bil 15-kilometrski podvig impresiven, tako kot na koncu 14. mesto, ki ga je s 17. dopolnila Urša Pintar. To sta tudi najboljši slovenski uvrstitvi na svetovnih prvenstvih. Dodajmo še 13. mesto Bujakove na kronometru in vse skupaj lahko opišemo kot zelo uspešno. Res pa je, da so naše tri najboljše – Špela Kern je bila 38. – že v zrelih kolesarskih letih in da bomo vse več pričakovali od mlajših.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Simon Cirnski28. 9. 2020 ob 19:02

Kot si zapisal Matej. Slovenske predstavnice niso več mlade. In če se ne bo v klub kot je Alé BTC (kjer pač imamo nekaj več "vez", kot drugje) počrpalo vsaj kakšno perspektivno slovensko kolesarko bo težava. Kupovati kolesarke stare 35let, z imenom, ki sloni na enem rezultatu izpred 10let ni najbolje za ekipo, vsaj na dolgi rok ne. Če želimo, da je kolesarka sposobna tekmovati na najvišjem nivoju, mora vsaj nekaj sezon odpeljati na tem nivoju. Ne pa čakati do 29-30ga leta in upati, da bo pri 35 kaj pokazala. Poglej primer van der Breggen, ki tekmuje že od leta 2008. Ja 12 let. Se pravi je pri 18ih začela tekmovati zares. Na najvišjem nivoju približno 10 let sedaj. Tako se razvijejo svetovni kolesarji. No pri nas sigurno žensko kolesarstvo še ni tako razvito, kolesark je bistveno manj in se takšno kolesarstvo težko igramo. A začeti je treba nekje.

Da ne bomo samo grajali. Sem spremljal vse štiri tekmovalne dni od začetka do konca. Užitek!

Več (+1)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.