Imola 2020: Favoriti na cestni dirki

Razplet ženske dirke je bil predvidljiv, a vseeno smo videli atraktivno dirkanje in odlična uspeha Eugenije Bujak (14.) in Urše Pintar (17.). Mimogrede, bili sta, boljši, kot lani v Yorkshiru Tadej Pogačar. Kakorkoli, moška dirka zna biti precej bolj kaotična, od Slovencev pa pričakujemo še več.

Ali sploh kdo manjka?

Trasa svetovnega prvenstva v Švici bi bila z dolgim klancem precej bolj simpatična za slovenski okus. A po svoje je zabava za navijače boljša na terenu, kjer imajo grimpeurji, puncheurji in rouleurji bolj izenačene možnosti. Sploh če se lahko vmeša tudi kak lahek šprinter. V edinem prostem koncu tedna med Tourom in Girom ter belgijskimi klasikami je štartna lista vrhunska, seznam favoritov pa dolg.

Nekateri vseeno manjkajo. Odkar je leta 2007 prvič nastopil med mladinci, prvič ne bo Petra Sagana. Bržkone ne toliko zaradi zahtevne proge s 5000 metri višinske razlike, kot zato, ker mora po slabem Touru imeti nekaj vsaj od Gira. Po zlomu pogačice v prvi etapi Toura manjkata Philippe Gilbert in zaradi še hujših poškodb tudi Remco Evenepoel, a je belgijska reprezentanca že brez njiju strašna pošast. Nastopu se je odpovedal Mathieu van der Poel, ki bo vse stavil na belgijske klasike in Pariz–Roubaix. Ne bo niti aktualnega svetovnega prvaka Madsa Pedersena, ker je zanj dirka vendarle pretežka, Danci pa upajo na že drugo mavrično majico zapored.

Omenja se sicer možnosti šprinterjev, ki so sposobni preleteti klance, med njimi sta na primer Luka Mezgec ali John Degenkolb. Vendar trasa z 28 strmimi vzponi preveč spominja na Liege–Bastogne–Liege, da bi lahko ob takšni štartni listi realno verjeli v dovolj počasno dirko. Resne reprezentance bodo imele verjetno veliko opraviti s tem, da se znebijo Wouta van Aerta, ki je strah in trepet vseh, pa tudi najbolj varna stava. In če se želijo znebiti tega stroja, bo moralo iti zelo, zelo hitro. In to bi koristilo našima dvema. Oglejmo si favorite posameznih reprezentanc!

Slovenija

Čas je za zmago, ali pa po 19 letih vsaj dobro uvrstitev na enodnevni klasiki, potem ko je bil leta 2001 Andrej Hauptman v Lizboni tretji. Naj so bili Slovenci še tako uspešni na etapnih dirkah, na svetovnih prvenstvih reprezentance nikoli niso jemali preveč resno. Letos ne more biti več tako, saj dirkata najboljša kolesarja na svetu, med osmerico pa izven World Toura dirka samo izkušeni Jani Brajkovič – zmagovalec Dirke po Dofineji leta 2010, ki še vedno drži najboljšo slovensko uvrstitev na velikih enodnevnih dirkah. V Lombardiji je bil leta 2008 drugi.

Tolažiti se s tem, da Tadej Pogačar in Primož Roglič na enodnevnih dirkah nista tako uspešna, kot na etapnih, bi bilo slabo. Zmagovalec Toura zaradi neverjetnih regeneracijskih sposobnosti res zablesti predvsem na dan, ko so ostali napol mrtvi, potem pa naslednji dan zablesti še enkrat. Ampak lani je na dirki, ki nikakor ni bila po njegovem okusu, prav on reševal slovensko čast. Letos omenja, da bi bil sanjski razplet, če bi mavrično majico oblekel Roglič. To bi gotovo pomirilo slovensko javnost, ki iz težko razumljivih razlogov privošči zmago na Touru enemu Slovencu bolj kot drugemu.

In z Rogličem je vsekakor treba resno računati, to vedo vsi. Lani je jeseni zmagal na Giru dell’Emilia in Tre Valli Varesine, kjer je dajal vtis, da vozi z eno nogo. Bil je prvi favorit za Dirko po Lombardiji, a se mu je zgodil fenomen totalnega favorita in je dirkal sam proti vsem. Tokrat ne bo tako hudo, saj ima ob sebi še enega velikega favorita in s tem se lahko pohvalijo redke reprezentance.

Sloveniji bo ustrezala zahtevna, hitra dirka. Selektor Andrej Hauptman je napovedal, da bodo skušali dirkati neopazno. Običajno se zgodi, da svetovnega prvaka ne vidimo cel dan, vse do odločilne poteze. Po drugi strani pa bo težko biti neopazen na ozkih cestah, kjer bodo vsi skušali biti v ospredju.

Belgija

Verjetno najstrašnejša reprezentanca v Imoli, morda celo močnejša od ženske nizozemske vrste. Na zmago bi ob vrhunski formi in za njihove specialnosti ugodnem razpletu računalo vsaj šest mož. Jasper Stuyven, če bi bila dirka dovolj počasna. Oliver Naesen in predvsem Greg van Avermaet sta specialista za klasike. Še bolj je za tako traso primeren Tiesj Benoot, ki je odlično dirkal na Touru. Tim Wellens zna zmagovati nekoliko bolj potihem, a njegova forma je trenutno pod vprašajem, potem ko je moral odpovedati Tour zaradi poškodb ob padcu med treningom za motorjem. Nikogar od teh mož ne bodo smele druge reprezentance pustiti daleč, to pa gre na roko njihovemu najboljšemu.

Wout van Aert je letos vsaj tako dober, kot je bil lani Julian Alaphilippe. Videti je, da mu nič ne more do živega – razen morda Sagan v svoji najslabši izvedbi. Napovedovalo se je celo možnost, da odnese letos domov obe mavrični majici, a je bil na kronometru šele drugi. Kako se ga znebiti? Najbrž samo z brutalnim tempom na vzponih, tako močnim, da ne bi mogel ujeti do cilja. Ampak, kdo se bo žrtvoval? Verjetno bo potrebno ekipno delo, za klance ima najboljšo reprezentanco Kolumbija, toda skupaj bo moralo bržkone stopiti več reprezentanc. Letos se mu lahko zgodi vloga totalnega favorita.

Francija

Julian Alaphilippe si je lani postavil tako visoke standarde, da gotovo ne more biti zadovoljen z eno samo zmago na Touru, tremi rumenimi majicami ter kupčkom uvrstitev med peterico. Pred klasikami v Valoniji bi ga primerno potolažila mavrična majica. Ko je na Touru izgubil vse možnosti za branjenje majice po francosko – kot njegov selektor Thomas Voeckler leta 2011 in kot on sam lani –, je dirkal kot norec. Na zmago je šel, ko ni več mogel zmagati. Takrat smo morda spregledali, da je pravzaprav treniral. Za svetovno prvenstvo.

S formo, kakršno je kazal v Franciji, ne bi imel resnih možnosti na svetovnem prvenstvu. Če jo je dvignil in bo lahko po eksplozivnem skoku zadržal hitrost, pa ga bodo težko ujeli. Francoska reprezentanca bo ena tistih reprezentanc, ki bo skušala z vrsto vrhunskih plezalcev narediti dirko težko in se znebiti tistega nadležnega Belgijca, ki je Loulouju pokvaril Milano–San Remo. Vprašanje pri tem je, kako se bo znebil vrhunskih klancarjev – njegov brutalen skok je težko pokriti, a do cilja vodi 12-kilometrski kronometer. Vsekakor pa lahko atraktivni Alaphilippe priredi pravo veselico na dirkališču.

Danska

Jakob Fuglsang je z leti čedalje boljši in v tej sezoni resno računa na rožnato majico, čeprav je bil na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja zanič. Na Dirki po Poljski ga je premagal samo Evenepoel, vendar se zdi, da je Danec na enodnevnih dirkah celo boljši. Po seriji uvrstitev med prve tri je lani osvojil prvi spomenik na Liege–Bastogne–Liege, letos pa še drugega v Lombardiji. Resda v manj ostri konkurenci, saj je bila tretjina World Toura na Dirki po Dofineji. Fuglsang bo edini kapetan v ekipi, ki pa lahko morda računa tudi na vsestranskega Michaela Valgrena – lani je bil v Yorkshiru šesti. Dodajte možnost dežja in hladnega vremena, pa imajo Danci takoj kakšen odstotek več možnosti.

Nizozemska

V odsotnosti van der Poela je kapetan Tom Dumoulin. Za njim sta dober Tour in porazen kronometer na svetovnem prvenstvu, kjer je bil šele 10. Po dirki je javnost tolažil z izjavami, da vožnja na čas ne odraža forme za cestno dirko, kar je seveda res. Vendar je res tudi, da na enodnevnih dirkah nikoli ni blestel – z izjemo svetovnega prvenstva v Innsbrucku. Tam je bil kljub peklensko strmemu klancu četrti. Vsekakor mu bo v interesu hitra, a ne preveč poskočna dirka. Ob dobri dnevni formi bo skušal ostati do konca blizu eksplozivnim kolesarjem in popraviti škodo do cilja. Kjer se bo na koncu ob zanj ugodnem razpletu soočil z bolj eksplozivnimi kolesarji. Zoprno.

Italija

Italijani so brez mavrične majice na cestni dirki že enajst let. Pritiska jih je z zmago na kronometru razbremenil Filippo Ganna, na cestni dirki pa bodo dirkali z močno in raznoliko ekipo. Kandidata za dobro uvrstitev sta Diego Ulissi in Vincenzo Nibali. Morski pes pred Girom ne kaže najboljše forme, zato bodo bolj verjetno računali na Ulissija. Za njim je letos cel kup uvrstitev med prve tri, na Dirki po Luksemburgu je prejšnji teden celo zmagal. Res pa je letos bolj malo nastopal na dirkah World Toura.

Kolumbija

Zmaga Kolumbijca bi bila presenečenje, saj bi se zgodilo prvič. Ampak njihova postava je izvrstna, za vrhunsko uvrstitev pa si bodo želeli težko dirko. Pazite, kateri kolesarji so med osmerico: Esteban Chaves, Sergio Higuita, Miguel Angel Lopez, Daniel Martinez, Rigoberto Uran. Težko se je odločiti, kdo med njimi ima največ možnosti, vendar zanje velja podobno, kot za Slovence: dobri so na etapnih in manj dobri na enodnevnih dirkah. S to razliko, da je Chaves leta 2016 zmagal na Dirki po Lombardiji, Rigoberto Uran pa ima zmagi na Dirki po Piemontu (2012) in Milano–Torinu (2017).

Vsi so dirkali na Touru. Najbolj spočit je Higuita, ki je po padcu odstopil v 15. etapi. Martinez in Lopez sta zmagala etapi. Uran je dobro dirkal na začetku in slabše proti koncu. Chaves ni pokazal nič, a se je že marsikdaj čudežno pojavil v ospredju, ko smo ga že odpisali. Predstavljam si jih, da proti koncu na vzponih složno pikajo kot ose in razredčijo skupino, potem pa preživeli upa na medaljo.

Nemčija

Maximilian Schachmann je prišel na Tour samo dva tedna po zlomu ključnice, a je vozil odlično in se v 13. etapi pripeljal na tretje mesto. Dirka po Franciji je bila verjetno odlična priprava na prvenstvo. Na enodnevnih klasikah sploh ni slab: na Liege–Bastigne–Liege je bil lani tretji ter letos tretji na Stradah Bianche in sedmi na nesrečni Dirki po Lombardiji.

Ne vem pa kaj si misliti o nemški reprezentanci, ki vključuje vrsto solidnih kolesarjev, a ne za klance. Najbolj bo Schachmannu v pomoč Simon Geschke ostali pa lahko računajo na dober vlak, če pride v cilj glavnina. Kar se seveda ne bo zgodilo.

Španija

Močna ekipa osmih hribolazcev bo računala na 40-letnika. Alejandro Valverde je daleč od bleščečih let svoje bogate kariere. Zadnjo, že 127. zmago je dosegel 30. avgusta lani. Na Touru je bil precej neopazen, a ne zanič. Na koncu je končal na 12. mestu, do kronometra pa je bil na robu deseterice. Prej ali slej si mora človek priznati, da je prestar za resno dirkanje, vendar Valverdeja ne gre povsem odpisati.

Glede na to, da rad trenira na cesti, je bil verjetno zaradi karantene precej bolj prizadet kot drugi in morda enostavno potrebuje dirke. Pri 39 letih je lani konec sezone italijanske enodnevne klasike kar trikrat končal na drugem mestu – tudi Dirko po Lombardiji. Če je zmagoval pri 39, je lahko dober tudi pri 40.

Avstralija

Richie Porte je na Touru v vlogi sokapetana in skritega favorita dirkal bolje kot kadarkoli – oziroma ni imel toliko smole, kot v preteklih letih. Specifičen je v tem, da ne dirka na enodnevnih klasikah. Nihče ne ve, kako se znajde, ko je treba pohoditi po 240 kilometrih. Doslej je nastopil na petih spomenikih. Štirikrat ni prišel do konca. Leta 2016 pa je na Liege–Bastogne–Liege zaostal skoraj šest minut.

Bolj varno bi bilo staviti na Michaela Matthewsa, a samo, če bi vedeli, da dirka ne bo prehitra. Vedno je med petimi favoriti za zmago na Milano–San Remu … ampak, ko preverimo njegove rezultate, ugotovimo, da je bil leta 2017 na Liege–Bastogne–Liege četrti! Na svetovnih prvenstvih pa je bil že drugi, tretji in četrti.

Poljska

Nastopili bodo s precej šibko šestčlansko reprezentanco – a med njimi bo tudi svetovni prvak iz leta 2014, Michal Kwiatkowski. Dlakocepci mu bodo edino zmago na Touru očitali, ker mu jo je Richard Carapaz podaril, a takrat bi Poljak težko izgubil, četudi bi dirkala. Vsekakor je v izvrstni formi, za njim je 25 nasopov na spomenikih, zmaga in tretje mesto na Milano–San Remu in dve tretji mesti na Liege–Bastogne–Liege. Dirkati bo moral potihem in se zanašati na druge reprezentance, v zaključku pa se lahko zgodi marsikaj.

Švica

Mladi Marc Hirschi bo poveljeval izkušeni peterici pomočnikov, ki nikakor ne bi mogli računati na zmago, zato bodo radi pomagali. Leta 2018 je postal svetovni prvak med mlajšimi člani na težki dirki v Innsbrucku, letos pa se je na Touru izkazal z borbenostjo, neustrašnostjo, nepopustljivostjo ter tretjim, drugim in prvim mestom v etapah. Morda ne bo zmagal, morda ne bo med prvimi tremi, gotovo pa bo poskušal začiniti dirko.

Kanada

Svetla točka štiričlanske kanadske reprezentance je Michael Woods. Težko se je odločiti ali je boljši na etapnih ai enodnevnih dirkah, vendar pa je to mož, ki je bil na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku pred dvema letoma tretji, na Liege–Bastogne–Liege pa drugi.

Na Pariz–Nici si je letos zlomil stegnenico, zato po novem začetku sezone razumljivo ni bil najboljši. Tour je izpustil, potem pa odlično dirkal na Tirreno–Adriaticu, tako da je prišel v Imolo opogumljen z zmago v tretji etapi. Še eden, ki bo skušal dirkati kot duh, upajoč na to, da bodo delo zanj opravili v drugih ekipah.