Dirka po Lombardiji Mollemi, Roglič žrtev svojih lastnih uspehov.

Bauke Mollema sezono rešil na zadnji dirki. Favoriti pregoreli. Primož Roglič zaključil sezono na sedmem mest in na prvem mestu lestvice UCI in World Tour.

Seznam favoritov je bil dolg, kot se za spomenike spodobi: Jakob Fuglsang (Astana), Vincenzo Nibali (Bahrain Merida), Philippe Gilbert (Deceuninck Quickstep), Michael Woods in potencialno Sergio Higuita (EF Education First), Adam Yates (Mitchelton Scott), Alejandro Valverde, (Movistar), Egan Bernal (Ineos), Dan Martin (UAE Emirates) … Trije so že zmagali v Lombardiji, Nibali in Gilbert po dvakrat, peterica je vedela, kako se zmaga na spomeniku. A uvodne jesenske italijanske dirke so kljub pisanemu šopku zmagovalcev napovedovale, da bo ključno premagati Primoža Rogliča, ki je oktobra zmagal na svojih prvih enodnevnih dirkah – v Bologni in Vareseju je pokazal, da ima prestavo več.

Domačin prvi pri znameniti kapeli

Osemčlanska ubežna skupina se je izoblikovala že po desetih kilometrih. Bežali so Fausto Masnada (Androni Sidermec), Davide Ballerini (Astana), Enrico Barbin (Bardiani CSF), Cesare Benedetti (Bora Hansgrohe), Remi Cavagna (Deceuninck Quickstep), Marco Marcato (UAE Emirates) Petr Rikunov (Gazprom Rusvelo) in Toms Skujiņš (Trek Segafredo). Zaostanek je pod nadzorom ohranjala Jumbo Visma, kasneje pa so pomagali tudi kolesarji Ineosa in EF Education First. A pravo dirkanje se začne na vzponu Madona del Ghisallo, kjer se je ubežna skupina hitro razbila.

Čast prvega, ki ga pozdravijo znameniti zvonovi kapelice Marijinega prikazanja, si je izboril Masnada, ki se je otresel Cavagne in nazadnje še Škujinsa. Latvijec ni bil zadovoljen, da je šel Italijan po svoje, a za Masnado, ki prihaja iz Bergama, je bil očitno glavni cilj, da pride prvi na Madono dell Ghisalo. V nadaljevanju sta s Škujinsom sicer nadaljevala skupaj. Iz skupine favoritov je na skočil Bob Jungels, a na brutalnih strminah vzpona Colma di Sormano, kjer je lani napadel Primož Roglič, so ga že ujeli.

Pravi trenutek je izbral Nizozemec

Odločilen je bil vzpon na Civiglio, ki sta ga v ospredju začela Tim Wellens (Loto Soudal) in Emanuel Buchmann (Bora Hansgrohe). Na vznožju je Vincenzo Nibali povozil bidon in ostal v skupini, a bil je slabo pozicioniran in očitno tudi preslabo pripravljen, saj je odpadel, ko je tempo navil Ruben Fernandez Plaza (Movistar).

Prva sta v močno razredčeni skupini napadla Woods in David Gaudu (Groupama FDJ), skok je pokril Bernal, za njima pa je pospešil Valverde. Tokrat je za napadalcem skočil Roglič in ko je takoj za tem navil Bauke Mollema (Trek Segafredo), nihče ni imel moči, da bi zašil luknjo. Najbolj aktiven je bil Pierre Latour (AG2R La Mondiale), ki je poskusil z več pospeševanji, in je prečkal vrh Civiglia 16 sekund za Mollemo in 10 sekund pred Rogličem, Valverdejem, Fuglsangom, Bernalom, Gaudujem, Woodsom, Jackom Haigom (Mitchelton Scott) in Enricom Masom (Deceuninck QuickStep).

Mollema se je spustil kot da ga preganja hudič in na ravnini je iz skupine skočil Roglič. Marsikdo si je mislil, da je edini, ki lahko ujame Nizozemca, a enostavno ni šlo. Še več, Woods, Fuglsang, Bernal in Valverde so ga ujeli in na vrhu San Ferma della Battaglia je imel Mollema dobrih 20 sekund prednosti in odprto pot do zmage. Ostali so se borili za drugo in tretje mesto, najbolj aktiven je bil Valverde, ki je v sprintu premagal Bernala. Roglič je prišel v cilj na sedmem mestu.

Roglič na očeh favoritov

Res je, da smo pričakovali Rogličevo zmago, a vedeli smo tudi, da bo zaradi zapletenega zaključka prekleto težko. Na Dirki po Emiliji in na Tre Valli Varesine je odločal zaključek, Dirka po Lombardiji pa je bolj zapletena. Tekmeci so vedeli, da ne smejo čakati. Na vzponu na Civiglio je bil odločilen tretji napad, ki ga je Bauke Mollema izvedel v pravem trenutku, potem ko je Roglič izstrelil naboj v lovu na Valverdeja.

Morda Nizozemca niso jemali dovolj resno, a njegovi zmagi ne moremo očitati ničesar. Razen zmag v ekipnih štafetah na evropskem in svetovnem prvenstvu letos ni pokazal veliko. Po četrtem (Lombardija), petem (Velika nagrada Bruna Beghellija) in sedmem (Milano–Torino) mestu bi ga morali jemati bolj resno. Bauke Mollema je napadalen in pogumen kolesar, ki je na impresiven način zmagal že leta 2016 na Klasiki San Sebastian. Zdaj je rešil sezono, ko mu je grozilo, da bo prvič po letu 2012 ostal brez posamične zmage. Po slabi sezoni za moštvo Trek Segafredo mu je morda dala krila tudi zmaga Madsa Pedersena na svetovnem prvenstvu. Do svetovnega prvenstva ni imela ameriška ekipa v žepu le dve zmagi v World Touru – zdaj ima svetovnega prvaka in zmago na spomeniku.

Favoriti so imeli na očeh Rogliča, ki je bil – tako kot na Dirki po Italiji – žrtev lastnih uspehov. Tega se je zavedal: »Mislim, da so dirkali zato, da bi mi preprečili zmago. Poskušal sam, a očitno bo zdaj vedno tako. To je zame nekaj novega, a te izkušnje mi bodo pomagale v prihodnje.« Ni prvi, ki se sooča s temi izzivi. Dogaja pa se samo najboljšim. Zadnja leta na ta način na spomladanskih klasikah dirkajo proti Petru Saganu in včasih zaradi takšne taktike prihaja do presenečenj. Etapne dirke so s tega vidika nekoliko bolj preproste, saj Roglič temelje postavi na kronometrih in nadaljuje v gorah v vlogi zasledovalca, ki predvsem brani prednost in ob tem išče svojo priložnost. Klasike so precej bolj zapletene … in prav zaradi tega so tudi privlačne.

Primož Roglič nesporno najboljši na svetu

»Če se ekipa odloči, da te bo poslala na določeno dirko, ne moreš veliko narediti, ampak v glavnini poslušaš šale, kako fantje ližejo mize in pijejo iz vsake vodne pipe, ki jo vidijo, samo da bi zboleli.« je avtor knjige Anonimni kolesar zapisal o Dirki po Gvangšiju. Kar nekaj ekip in kolesarjev je dalo vedeti, da je sezona na drugi oktobrski vikend praktično končana in na Kitajskem bodo dirkali zato, ker morajo.

Prvi mesti Rogliča na lestvicah UCI in v skupnem seštevku World Toura nista ogroženi. Slovenija ima najboljšega kolesarja na svetu. Tadej Pogačar je trenutno 14.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.