(Z)mešana štafeta

Med letoma 2012 in 2018 so svetovna prvenstva simpatično popestrile vožnje na čas komercialnih ekip, a ko so to disciplino umaknili, ljubitelji kolesarstva niso zares žalovali. Po eni strani je bil krog favoriziranih ekip preozek, po drugi strani pa ekipnim dirkam ni naklonjen niti sam ustroj kolesarstva. V tem športu je skoraj nemogoče razviti navijaško pripadnost ekipi. Ljudem je bilo vseeno katera ekipa zmaga. Da je le zraven kakšen naš. Od mešane štafete smo pravzaprav pričakovali velč.

Svetovno prvenstvo … lokalno

Veliko smo pričakovali tudi zato, ker žensko kolesarstvo krvavo potrebuje več medijske pozornosti. Očitno so pri Mednarodni kolesarski zvezi videli rešitev v tekmovalnem formatu, ki združi ženske in moške na isti dirki. Tako naj bi ženske vsaj enkrat spremljali tudi tisti, ki jim zmanjka časa, potem ko 63 dni na leto spremljajo tritedenske dirke pa cel kup krajših etapnih dirk in še klasike …

A že na evropskem prvenstvu se je pokazalo, da rešitev ni tako preprosta. Nastopilo je vsega osem reprezentanc in če je bila boljša polovica solidno zapolnjena z zvezdnicami, to težko trdimo za moško polovico. Na startu sploh ni bilo Španije. Velike Britanije. Švice. Avstrije. In tudi Slovenije.

Potem se je zgodilo svetovno prvenstvo. A ob pogledu na startno listo bi utegnili misliti, da je šlo spet za evropsko prvenstvo. Prijavljenih je bilo deset reprezentanc. Samo evropskih. A tokrat brez češke, slovaške in ruske. Enajsto ekipo je dodala kar Mednarodna kolesarska zveza, sestavili so jo iz mladih kolesark in kolesarjev, ki delujejo v okviru Svetovnega kolesarskega centra UCI.

Sloveniji je dobro kazalo do petka, ko je udeležbo odpovedal Primož Roglič. Morda je kdo privzdignil obrv, glede na to, da je bil na startu Tony Martin, ki jo je v padcu na Vuelti skupil neprimerno bolj. A Roglič ni bil edini vrhunski kronometrist, ki bo dirkal v sredo, ni pa ga bilo v nedeljo. Za Belgijo, na primer, niso nastopili niti Victor Campenaerts niti Remco Evenepoel niti Yves Lampaert. V ženski polovici nastopajočih je bila zasedba boljša, a nekatere zvezdnice, ki računajo na visoke uvrstitve v posamičnem kronometru, so vseeno manjkale.

Interesi velikih

Ko nerga Patrick Lefevere, to nekaj pomeni. Jasno je dal vedeti, da mora Elia Viviani pred nedeljsko štafetno tekmo najprej opraviti službene obveznosti na Dirki po Slovaški. Tako je po sobotni zmagi na Slovaškem Viviani odpotoval na dolgo pot v Yorkshire. Za italijansko reprezentanco v kronometru je tako dirkal sprinter … motivacijo je verjetno našel v edinstveni priložnosti, da osvoji medaljo skupaj z zaročenko Eleno Cecchini.

Patrick Lefevere je namignil, da bi bilo najbolje, če bi ekipe World Toura svojim kolesarjem udeležbo prepovedale. Tudi ženske ekipe World Toura? To bi bila seveda norost. Kakorkoli, z Lefeverom se je strinjal tudi Rogličev šef, Richard Plugge.

Tako se lahko upravičeno sprašujemo o interesu komercialnih ekip. Te imajo nesporen interes, da v njihovih vrstah dirkajo državni, evropski in svetovni prvaki. V pelotonu so bolje vidni in tudi sicer se okoli njih vrti več medijskega cirkusa. Svetovni prvaki v mešani štafeti pa so mavrično majico oblekli v nedeljo prvič in zadnjič. In to za ceno tveganja padca ter utrujenosti pred posamičnimi kronometri, ki bodo na sporedu v torek (mlajši člani in ženske) in sredo (člani).

Interesi komercialnih ekip pa seveda sovpadajo z interesi tekmovalcev. Sicer bi za Belgijo dirkali Campenaerts, Evenepoel in Lampaert. Na koncu je kolesarstvo še vedno … individualni šport. Bosta Bauke Mollema in Amy Pieters – evropska in svetovna prvaka! – naslednje leto podpisala boljši pogodbi? Ne. Dirkala sta za čast.

Nazadnje pa še o interesu medijev. Prenosa dirke nismo videli niti na slovenski nacionalni televiziji niti na Eurosportu, ki se oglašuje kot dom kolesarstva. Eurosport Player je sicer prikazoval prenos, a brez komentarja, čeprav sta Carlton Kirby in Sean Kelly svoje delo očitno opravljala. Njun komentar smo lahko spremljali ob enem od spletnih prenosov.

Kaj smo videli?

Vas je tekma navdušila? Težko bi rekel, da dirka ni bila zanimiva. Je bila pa nenavadna. Večina štafet v cilj ni prišla v popolni zasedbi, a to bi morali pričakovati. Razlika v kakovosti znotraj samih štafet je bila očitna. Zaradi kratkih izmen počitka skoraj ni, poleg tega so letos mnogi prvič dirkali skupaj. Slaba uigranost je bila še bolj opazna zaradi zahtevne trase. Večina štafet je dajala vtis, da kolesarke in kolesarji drug drugega lovijo, namesto da bi sodelovali. Na trenutke sem imel občutek, da gledam rekreativce med izrojeno skupno vožnjo, eno tistih, ko začnemo slej ko prej drug drugemu skakati do vsake krajevne table.

Zaradi tega je marsikdo dobil vtis, da ne gleda najboljših kolesark in kolesarjev na svetu. Toda razlike na koncu vseeno niso bile tako velike, kot je marsikdo pričakoval. Tudi sicer je format dirkanja dobro zamišljen, pravila precej razumljiva, gledalce pa je moral navdušiti tudi ekipni duh.

Uspeh discipline je tako odvisen predvsem od pripravljenosti ekip, da reprezentancam posodijo najboljše. Nihče si ne želi gledati svetovnega prvenstva brez najhitrejših. Zaradi tega hočeš nočeš uspehi zvodenijo. Že res, da se je noro spraševati kaj bi bilo, če bi nastopili tudi najboljši na svetu. Toda na svetovnem prvenstvu pričakujemo najboljše. Pika.

Če bo Davidu Lappartientu uspelo prepričati Mednarodni olimpijski komite, da mešane štafete uvrsti v program olimpijskih iger leta 2024, bo to seveda dobro za kolesarstvo. Težko pa bo rešilo neugoden položaj ženskega cestnega kolesarstva znotraj panoge. Koledar dirk je čedalje bolj natrpan – zdaj še z novo disciplino – in skozi leto enostavno zmanjka časa in prostora za to, da bi bile medijsko korektno pokrite tudi ženske dirke.