Ne reševanje sezone. Reševanje športa.

Vsako izjavo, vsak tvit in vsak trening na Zwiftu napihujejo novičarski portali v novice, ki jim dodajajo ene in iste špekulacije o odpovedih, prestavitvah in novih prestavitvah … in novih predstavitvah dirk. Kdor želi biti dobro obveščen, se tega naveliča prej kot kolesarjenja po srednje majhni občini. Novice pravzaprav niso bile novice. Ker to niso mogle biti. Brez informacij ni novic. Mednarodna kolesarska zveza pa je dala oprijemljive informacije šele včeraj.

Brez Toura ni kolesarstva

Mnoge športne zveze so boleče odločitve o odpovedih tekmovanj sprejele bistveno prej, a odpovedi si kolesarstvo zaradi okostenelega in zastarelega poslovnega modela privošči mnogo težje. Vse plače v tem športu temeljijo skoraj izključno na medijski izpostavljenosti, in to v velikem deležu na medijski izpostavljenosti na nečem tako zastarelem, kot je televizija. Ali, če smo natančnejši: preživetje velikih ekip je odvisno od televizijske izpostavljenosti na Dirki po Franciji.

Ta poslovni model – pri katerem strokovnjaki učinek izpostavljenosti merijo relativno uspešno – je res zastarel, vendar tudi kroji način dirkanja, kot ga poznamo danes. Zaradi televizijskih prenosov se v 200 kilometrov dolge bege samomorilsko podajajo kolesarji, ki nimajo nobene možnosti za zmago. Pred napredno informacijsko tehnologijo in radijskimi zvezami se je lahko zgodilo, da so zmagovali favoriti z dolgimi pobegi. Zdaj to samo izjemoma uspe samo izjemnim kolesarjem.

Športne ekipe v drugih športih služijo denar s prirejanjem tekmovanj na domačih stadionih, prodajo piva in rekvizitov. V kolesarstvu tega ni. Zakaj ekipe ne služijo vsaj s prodajo rekvizitov, pa ni povsem jasno. Dres kolesarske ekipe lahko kupite v športni trgovini in z njim postanete brezplačni oglasni pano za sponzorje ekipe, ki pa od tega nima prav nič. Nekaj malega zaslužijo le kolesarji s preprodajo opreme, ki je ne potrebujejo. In letos bodo očitno potrebovali malo opreme. In je več prodali. Kar je dobro, saj so jim ekipe zmanjšale plače.

Najkrajša sezona bo trajala najdlje

Skratka, zaradi koncepta kolesarstva kot takšnega, je bilo nujno rešiti Tour, ki bo na enaki trasi kot je bilo predvideno, potekal od 29. avgusta do 20. septembra. Torej v terminu, ko sicer gledamo Vuelto. Kolesarska sezona naj bi se po novem začela 1. julija – zelo optimistično –, dirke svetovne serije šele 1. avgusta – kar je tudi zelo optimistično. Toda kolesarskemu svetu, katerega preživetje visi na nitki, ostane samo optimizem.

Za dokončno oblikovanje koledarja – tudi za tekmovanja drugih disciplin – si je Uci pustil čas do 15. maja. A zdaj je vsaj jasno, da bodo vse prilagodili terminu Toura, kar je pravzaprav še en pokazatelj, katera dirka je največja. V predvidenem terminu ostaja le svetovno prvenstvo (20. do 27. september). Mnogi so kritizirali odločitev, da ga ne bodo skrajšali v dobro drugih dirk. Trenutno v oči bode, da kronometer za člane terminsko sovpada s parado na Elizejskih poljanah.

Državna prvenstva naj bi organizirali teden dni pred Tourom, torej 22. in 23. avgusta – bomo končno videli slovensko državno prvenstvo v kronometru v enakem terminu kot v drugih državah? In kdaj bo evropsko prvenstvo v Trentu? Septembra, potekalo bo kar med Dirko po Franciji.

Pred Tourom bomo gotovo videli kakšno pripravljalno dirko, direktor ASO Christian Prudhomme je tako omenjal Dirko po Dofineji, ki pa naj bi jo skrajšali. Vuelta in Giro naj bi bila po svetovnem prvenstvu, kako bo z nadomestnimi termini za spomenike, se še ne ve. Vemo pa, da se bo sezona zavlekla še v november, torej lahko pričakujemo, da jih bodo krojile ostre vremenske razmere, kar je sicer značilnost teh dirk.

Več vprašanj kot odgovorov

Vseeno se ne morem izogniti občutku, da kolesarstvo še kar funkcionira v svojem mehurčku. Za zdaj ni jasno niti, kako bo s prehajanjem državnih meja celo znotraj Evropske unije, kaj šele širše. In kako bo potekal promet med državami. Ne le kolesarje in člane ekip, na dirke bo treba spraviti tudi vse, ki so z njimi tako ali drugače povezani. Teh je nekaj tisoč, govori se o številki 4.500.

Še več vprašanj pa je povezanih z razvojem pandemije oziroma z ukrepi. Imunolog dr. Alojz Ihan je na primer za 24 ur napovedal, da normalnega življenja ne moremo pričakovati do jeseni naslednje leto. A za MMC RTV Slovenija je dr. Ihan spregovoril tudi o normalizaciji javnih prireditev: »Seveda ne verjamem, da bomo do avgusta že prišli do rockovskih koncertov, kakršni so bili nekoč, ampak sem pa prepričan, da bomo prišli do inovativnih rešitev, kako izvesti rockovske koncerte po novem, ko moramo računati na virus.«

Dirka po Franciji za zaprtimi vrati? Tudi o tem se je govorilo in mnenja so bila seveda različna. Kako trdno je mogoče zapreti vrata? Jih bodo tudi zapahnili in še zaklenili? Za vzor so ponudili dirko Pariz–Nica, ki pa se je nekatere ekipe sploh niso udeležile, Bahrain-Mclaren in še nekateri kolesarji pa so jo predčasno zapustili.

Recept za katastrofo?

Devi Sridhar s katedre za svetovno javno zdravje na Univerzi v Edinburgu je včeraj izpostavila, da bo virus ostal z nami in da bomo morali biti pazljivi, da se spet nepričakovano ne razširi. »Tisoči ljudi z vsega sveta, zbrani skupaj, ki se gibajo naokoli, od mesta do mesta, v tem okolju bi lahko uspeval virus – to bi bil lahko recept za katastrofo,« je povedala.

Za celo karavano bi morali po njenem mnenju odrediti 14-dnevno ali celo tritedensko karanteno pred štartom dirke. Omenila je tudi možnost vsakodnevnega testiranja vseh udeleženih, kar pa bi bilo drago in neučinkovito, zato predlaga, da bi Tour enostavno odpovedali.

Vroča jesen

Precej pesimističen zaključek, kajne? Navsezadnje bo Tour odvisen od odločitev francoske vlade. A vlijmo v ta koktajl merico optimizma: kolesarji morajo imeti perspektivo in datumsko določene cilje, to pa jim lahko da samo jasno določen datum.

Žurnalistična besedna zveza vroča jesen je res nagnusno izrabljena, a v tem primeru najbolje opiše prihodnost, ki bo sledila v najboljšem primeru. Če uspe, lahko pričakujemo eno najbolj nenavadnih sezon tudi v strogo tekmovalnem smislu. Težko bo namreč izpeljati optimalne priprave in sestaviti optimalne ekipe.

Časa za pripravo je sicer dovolj, toda možnosti so omejene, predvsem pa neenake. Tadej Pogačar in Primož Roglič lahko za zdaj trenirata skoraj brez omejitev, kar pa še ne velja za španske, italijanske in francoske kolesarje. Temeljito bodo morali v ekipah razmisliti tudi o planu treninga, ki je doslej vključeval ekipne priprave na višini, zdaj pa so možnosti za to omejene oziroma pičle.

Velik izziv pa je tudi strnjen program. V treh mesecih naj bi izpeljali tri tritedenske dirke, na katerih nastopi po osem kolesarjev, ekipe World Toura pa imajo v svojih vrstah od 27 do 31 kolesarjev. To se načeloma izide, seveda ob predpostavki, da bodo lahko kolesarji nemoteno potovali po svetu. V Združenih državah Amerike je na primer stanje nepredvidljivo.

29. avgust je verjetno zadnja možnost, da se sezono sploh izpelje. Če to ne bo šlo, si bo treba za prihodnost izmisliti nekaj drugega. Morda bo koronavirus sprožilec za preoblikovanje kolesarstva, kot ga poznamo, v bolj vzdržen ekonomski model. Res pa je, da imajo težave v vseh visoko profesionaliziranih športih.