Revanša na Pokljuki

Kronometra, ki je zadnja leta v okviru Maratona Franja potekalo na isti trasi od Ljubljane proti Domžalam, smo se počasi že naveličali. Trasa na Pokljuki, ki smo jo šaljivo označili za drugo od treh – 13. septembra na Sviščakih organizirajo še gorsko vožnjo – državnih prvenstev v vzponu, je bila zadetek v polno.

Končno nova lokacija

Petkov popoldanski termin v Ljubljani je neugoden sam po sebi, če naj bi si ob progi želeli množice gledalcev. Ob petkih so ljudje utrujeni in ne ljubi se jim riniti v prenatrpano Ljubljano, kjer so povrhu vsega zaradi zapor v prometni konici organizatorji redno jezili lokalni živelj.

Po vsej so državna prvenstva v kronometru v istem terminu konec junija, v Sloveniji pa se je dogajalo tri tedne prej, ker je bilo to najbolj preprosto – proga je bila tako ali tako zaprta zaradi kronometra amaterjev. Po svoje je res, da profesionalci brez možnosti za medaljo v vožnji na čas ne bi nastopili niti v boljšem terminu. S pogojevanjem nastopa na cestni dirki z udeležbo na kronometru dan ali dva prej bi jih sicer na silo dobili na štart, a bi dirkali brez ambicij.

Ne glede na vse pa je žalostno, da lani na državnem prvenstvu ni bilo Primoža Rogliča. Ne, ker ne bi hotel, ampak ker ni mogel. 2. junija, pet dni pred državnim prvenstvom v kronometru, je v mukah zaključil Dirko po Italiji. Lani je na moški članski dirki tekmovalo deset kolesarjev, kar je bilo precej žalostno.

Dirko so odprli rekreativci

Letos je bilo na štartu 41 tekmovalcev, od tega šesti iz ekip World Toura – in še Italijan Alessandro De Marchi (CCC), ki je bil na koncu v odprti konkurenci deveti. Letos so razmere povsem drugačne, kolesarji izkoristijo vsako priložnost za dirkanje, medtem ko je bil po dolgi pomladanski sezoni lani marsikdo že sit dirkanja oziroma je vedel, da na ravninski progi brez konkurenčne opreme nima nobenih možnosti. S kombinacijo začetnega vzpona in zaključnega, skoraj ravninskega dela pa je dobilo možnost za dober nastop več tekmovalcev in razširil se je tudi krog favoritov.

Organizator je privabil – za te čase kar preveliko – množico navijačev na račun Vzpona na Pokljuko za rekreativce. Z rekreativnim vzponom s skupinskim štartom se dirka ni razvlekla čez cel dan, kot se je dogajalo na Franji, najboljši pa so postavili brutalno dobre čase. Žal smo pogrešali Primoža Porento, ki je še 1. aprila na Rundi napovedoval, da bo dirkal na kolesarskih vzponih, a se je tik pred začetkom dirk očitno premislil in bo raje nastopal v gorskih tekih.

Odprto pot do zmage je imel tako Andrea Calza, ki je pravzaprav vozil kronometer: odpeljal se je na štartu in prišel v cilj po 34 minutah in 6 sekundah, dve minuti pred Matejem Mercino, kar bi Italijana uvrstilo v elitni konkurenci na šesto mesto … v cilju so nekateri ocenjevali, da je njegovo kolo precej lažje kot velevajo Ucijeva pravila, danes pa slišim, da se njegov oče v svoji kolesarski trgovini med drugim ukvarja z vgrajevanjem električnih motorjev. Vrhunski čas je postavila tudi Laura Šimenc, ki je vse pramagala za dobro minuto.

Presenečenja iz tretje vrste

Morda bi bila zmaga Tadeja Pogačarja presenečenje na ravninskem kronometru, na Pokljuki pač ne. Pogačar se po državnem prvenstvu v cestni vožnji ni izgovarjal na padec, toda taka neprijetnost vsakogar stane nekaj nabojev. Tokrat je šlo vse po načrtih, tudi menjava kolesa. Na progi smo stali prav na koncu vzpona in bilo je precej očitno, da jo je UAE Emirates izvedel najhitreje. Odločitev o menjavi kolesa je bila dobra, sploh zato, ker je tik pred štartom najboljših padlo nekaj kapelj in je bil začetni del vzpona spolzek. A predpogoj je, da gre menjava po načrtih. Vedno je tvegana.

Ne gre niti spregledati, da sta Pogačar in Jan Polanc prevozila kronometer z običajnima aerodinamičnima čeladama, medtem ko je bil Roglič kronometrsko napravljen od glave do peta – in bil morda tudi zaradi tega videti hitrejši, ko je padel mimo.

Pogačar in Roglič sta vse ostale prehitela za več kot poldrugo minuto in edina presegla povprečno hitrost 30 km/h. Moj skriti favorit za bronasto medaljo je bil spet Jani Brajkovič (Adria Mobil), a ga je za dobrih šest sekund prehitel Jan Polanc (UAE Emirates). Brajkovič je za dobro minuto prehitel Domna Novaka in specialista za kronometer Jana Tratnika (oba Bahrain-Merida), kar je signal, da je res dovolj močan za dirkanje v ekipi World Toura – ne pa tudi dovolj mlad.

Največje presenečenje je pripravil Marko Pavlič (Meblojogi-Pro-Concrete) s petim mestom, ki je tako premagal štiri tekmovalce World Toura. Da moramo z ekipo Meblojogi-Pro Concrete računati resno, je pokazal tudi Kristjan Hočevar, ki je z devetim mestom v skupni konkurenci osvojil srebro med mlajšimi člani (Pogačar je tokrat oblekel dve majici državnega prvaka). Hočevar se to poletje seli v Adrio Mobil. Med mlajšimi člani je odlično pripravljenost potrdil tudi Nik Čemažar (KK Kranj), ki je po epski bitki ob koncu dolgega pobega že pobral srebrno medaljo pod Ambrožem na Krvavcu. Bil je med tistimi, ki so celo progo prevozili s kronometrsko specialko.

Dolenjska mladina pometla s konkurenco

Če je Adria Mobil ostala brez kolajne v članskih kategorijah, pa so zavzeli Slovenijo med starejšimi mladinci. Na stopničke so stopili Gal Glivar, Aljaž Colnar in Jaka Špoljar, četrti pa je bil še en adrijaš, Nino Polovič. Glivar je tudi sicer vozil odlično, zmagal je z dobro minuto prednosti, čas 36:01 pa je bil dovolj za 16. mesto v absolutni slovenski konkurenci.

Med ženskami ni bilo presenečenj. Ob odsotnosti Urše Pintar je zmagala Urška Žigart (Ale-BTC Ljubljana) in tako sta skupaj s Pogačarjem domov odpeljala tri majice. Kam zares sodi, je lahko teden dni po nenavadnem ženskem štartu v Cerkljah dokazala gorska kolesarka Blaža Pintarič (Pintatim), ki je bila z zaostankom 3 minut in 10 sekund druga, slabi dve minuti pred Urško Bravec (Ale-BTC Ljubljana).

Zaskrbljujoče je stanje v kategoriji mlajših članic, kjer je bila Lara Maretič (BTC City-Ljubljana-Scott) edina tekmovalka, prejšnji teden pa na cestnem prvenstvu ena od dveh – takrat je bila v konkurenci samo še gorska kolesarka Vita Movrin (Energijateam.com). Bolje je med mlajšimi. Štartalo je šest mlajših in devet starejših mladink, Tjaša Sušnik in Patricija Tušar (BTC City-Ljubljana-Scott) pa sta dosegli celo boljša časa kot Lara Maretič.

Kako naprej?

Kolesarska zveza Slovenije je z organizacijo prvenstev skočila skozi odprta vrata, ki pa se v skrbi pred drugim valom epidemije, kot vidimo, počasi pripirajo. Če že ne zapirajo. Maraton Alpe je postal žrtev zapletenih zahtev za dovoljenje prečkanja meje z Avstrijo, a prav danes se napoveduje še prepoved zbiranja skupin nad 50 ljudi, razen za prireditve, ki jih odobri NIJZ.

Verjetno so zaradi naraščanja števila okužb zaskrbljeni tudi v pelotonu. Posledice teniškega turnirja, ki ga je organiziral Novak Đoković, so dovolj veliko opozorilo, da lahko že ena okužba pokvari zabavo. Na kolesarskih dirkah sodeluje veliko ljudi., veliko več, kot na ekshibicijskem teniškem turnirju.

Distanco med kolesarskim mehurčkom in ostalim svetom je morda mogoče vzdrževati na odlično organiziranih dirkah, kar so navsezadnje dokazali organizatorji Pariz–Nice. Toda nazadnje dirke ni bilo mogoče izpeljati do konca. Kako pa bo za distanco poskrbljeno na nižje kategoriziranih dirkah? In kako je izven uradnih tekmovanj? Kolesarski svet je lahko zaprt v svoj mehurček med dirkami, sicer pa ne. In ena okužba med vsemi vpletenimi na dirki je lahko dovolj, da 170 kolesarjev neha dirkati za štirinajst dni. In nihče si ne želi obtičati v kakem zakotnem francoskem hotelu brez klimatskih naprav …