Ravs pod Krvavcem za oceno deset

Ravs pod Krvavcem za oceno deset

Trasa državnega prvenstva pred zaključkom ni obetala dinamike, toda dirka je bila odlična in nagradila jo je tudi velika množica navijačev.

Gregor Lah

Lani je imel Primož Roglič (Jumbo-Visma) do 21. junija za pasom že osem zmag, od tega tri v skupnem seštevku etapnih dirk, in še dve zmagi na ekipnih kronometrih. Letos je v Cerkljah sploh prvič pripel štartno številko in v ekipi so zaradi potovalnih omejitev celo komaj našli človeka, ki je v avtu spremljal lani najboljšega kolesarja na svetu. Primož Roglič ni dirkal niti virtualno, niti na kriteriju za Pokal Tadeja Pogačarja v Komendi … V Cerklje je prišel, videl konkurenco in zmagal. Z dovolj majhno prednostjo pred Tadejem Pogačarjem (UAE Emirates), da se lahko konkurenci pred nadaljevanjem sezone tresejo hlače zaradi dveh Slovencev. In da, slovensko državno prvenstvo je letos spremljal cel svet.

Nik Čemažar junak dneva iz druge vrste

Trasa krogov, ki jo gorenjski kolesarji poznajo na pamet, je bila lepa, tudi v praksi pa se je izkazala za neselektivno. To seveda ne pomeni, da ni bilo težko: na ovinkih se naredi elastika in cesta v zadnjih kilometrih kroga je napeta, zato ni prav preprosto držati niti v glavnini. Da to ni lahko, se je pokazalo, ko so v glavnino članov v zadnjih treh krogih priključili ženske.

Pred zaključnim vzponom do Ambroža je bila tako dirka precej dolgočasna, ne pa tudi počasna: do vzpona je bila povprečna hitrost ubežnikov okoli 44 kilometrov na uro! Ko so favoriti v glavnini predvsem skrbeli za to, da niso razmetavali z energijo, je četverica ubežnikov – Nik Čemažar (KK Kranj), Matic Grošelj (Ljubljana-Gusto-Santic), Žiga Horvat (Adria Mobil) in Jan Tratnik (Bahrain-McLaren) – garala na živo in mrtvo.

To še poveča vrednost rezultata ubežnikov, ki sta preživela v ospredju do vzpona. Tratnik je bil osmi, z zaostankom 2:17 za zmagovalcem, izjemni Čemažar pa sedmi, s skoraj 40 sekund boljšim časom. In bežali so od samega začetka!

Vsega je bilo konec v štirih urah

Primož Roglič je v maniri stare kolesarske šole pred dirko tarnal, da ni v formi, kar je bržkone tudi res, toda v vrhunski formi ni verjetno nihče, saj je Kolesarska zveza Slovenije organizirala prvenstvo tako rekoč čez noč (in za to si KZS zasluži veliko pohvalo). Morda je bil v napovedih bolj zadržan tudi zato, ker je Tadej Pogačar z jurišem na Krvavec v začetku maja brez sramu razkazoval letošnji potencial. Pogačar je sicer v tretjem krogu padel – in v tem ni iskal izgovora –, ampak tudi Rogliču ni bilo lahko, saj je pač dirkal sam.

Na katerikoli drugi progi bi verjetno glavnega favorita izbirali med peterico iz Bahrain-McLarna, toda tokrat je bila trasa narejena za največja zvezdnika slovenskega kolesarstva. Morda bi bilo drugače, če bi bili progi bolj selektivni, a v Ljubljanski kotlini ni klancev, razdalja dirke pa je prilagojena majhni skupini – štartalo je 56 imen – in tudi manj konkurenčnim tekmovalcem. Vseeno je Matej Mohorič presenetil, ne toliko z bronasto medaljo, ampak z relativno majhnim zaostankom. Na 24 minut dolgem klancu je zaostal za 39 sekund – proti kolesarjema, ki sodita med peščico najboljših hribolazcev na svetu!

Precej več je od samega sebe pričakoval Jani Brajkovič (Adria Mobil), ki je kot garač med epidemijo verjetno treniral najbolj trdo od vseh. Za njim je stala cela Adria Mobil, a na koncu si bo moral Jani priznati, da bo težko konkurenčen kolesarjem največjih ekip – ne glede na to, da je pri svojih 36 še vedno v dobrih kolesarskih letih.

Tadej Pogačar je državni prvak

Najmočnejša slovenska kolesarska ekipa je tako ostala celo brez odličja tudi v konkurenci mlajših članov. Aljažu Jarcu sta sicer do brona zmanjkali dve sekundi – pred njim je prišel v cilj Jaka Primožič (KK Kranj) in tako dopolnil uspeh Nika Čemažarja.

Po pravilniku je državni prvak Tadej Pogačar, kar je po svoje logično, saj bo mlajši član še naslednje leto, a po drugi strani je nekoliko nenavadno, da je profesionalec iz ekipe najvišjega ranga v isti konkurenci kot mlajši člani lokalnega kolesarskega kluba s smešno nizkim proračunom. Tadeju Pogačarju verjetno majica ne pomeni prav veliko in verjetno dirko bolj dojema kot poraz v dvoboju s Primožem Rogličem, medtem ko je Nik Čemažar pravzaprav zmagovalec iz druge vrste. Neke vrste zmagovalec med amaterji.

Ženski kronometer

V ženski dirki je brez dvoma zmagala najmočnejša – Eugenia Bujak (Ale-BTC Ljubljana) je odpadla po tehničnih težavah –, a je po svoje nenavadno priključiti žensko dirko moški glavnini v fazi, ko se dirka razpleta in tempo samo narašča. Rezultat je bil tako odvisen predvsem od tega, koliko časa so lahko držale moško skupino. Ko je kolesarka odpadla, je vozila zelo dolg posamični kronometer, kar je bilo naporno spremljati že ob cesti.

Vemo pa, kako malo je treba, da zaostanemo za dva, tri metre: če se to na dirki zgodi v konkurenci bolj ali manj enakovrednih tekmovalk in tekmovalcev, je to mogoče priključiti. V nasprotnem primeru je hudičevo težko.

Urša Pintar (Ale-BTC Ljubljana) si je vsekakor zaslužila zmago in prvi naslov državne prvakinje, prijetno pa je presenetila Špela Kern (Lviv), ki je skupaj s Pintarjevo ostala najdlje v moškem pelotonu, potem pa sta kolesarili skupaj in si tako nabrali precejšnjo prednost pred ostalimi. Med seboj sta obračunali v zaključku vzpona.

Razlike v cilju sicer ne odražajo najbolje razmerij moči. Bronasta Urška Žigart (Ale-BTC Ljubljana) je tako zaostala že več kot devet minut, gorski kolesarki Blaža Pintarič (Pintatim) in Tanja Žakelj (Unior Devinci Factory Racing) pa že dobrih 13 oziroma slabih 17 minut.

Seveda bi si ženske zaslužile samostojno dirko, vendar jo je težko organizirati s komaj ducatom tekmovalk, kolikor jih je bilo na štartnem seznamu. Tretjina od teh je članic Ale-BTC Ljubljana (Urša Pintar, Urška Žigart, Eugenia Bujak in Urška Bravec). In dirkali sta samo dve mlajši članici, a so vseeno podelili medalji: državna prvakinja je gorska kolesarka Vita Movrin (Energijateam.com), druga je bila Lara Maretič (BTC City Ljubljana)

Kakorkoli, masaker bi se zgodil v ženski dirki v vsakem primeru.

Kako vam je kaj všeč nova majica?

Prvakinji in prvaka so letos oblekli nov dres, o katerem imam osebno mešane občutke. Pravzaprav mi je tako všeč, da bi si ga najraje kupil, če seveda ne bi bil rezerviran za tiste, ki si ga zaslužijo. Po drugi strani bi si želel več bele barve oziroma bolj poudarjene barve slovenske zastave. Bolj kot na majico državnega prvaka, me spominja na – okusno dizajniran – reprezentančni dres. Ampak, o okusih se ne razpravlja.

Zdaj strahoma pričakujemo, kako bodo priložnost za večjo prepoznavnost v skupini izkoristili v ekipah Jumbo-Visma in Ale-BTC Ljubljana. Še prej pa bomo na Pokljuki gledali državno prvenstvo v vožnji na čas. Štart so si želeli izpeljati v Zaki na Bledu, a je menda na Bledu gneča, zato se bo kronometer začel v Gorjah, brez uvodnega ravninskega dela. Proga bo dolga 15,7 kilometra, do cilja na Rudnem polju pa bodo premagali 720 metrov višinske razlike.

 

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Klemen22. 6. 2020 ob 17:38

Res je bilo odlično! Vzdušje in vtisi povsem primerljivi z največjimi dirkami. Razplet na klanec nekako po pričakovanjih, sem pa zaradi konfiguracije terena in cest pričakoval več kaosa v krogih.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.