Pomlad brez dirk. Za profesionalci se kadi na Stravi.

Kaj je najbolj spremenilo kolesarstvo v zadnjih dvajsetih letih? Strava in Instagram. Zaradi družbenih omrežij živimo drugače in drugače tudi kolesarimo oziroma dojemamo kolesarstvo. Kar se ni zgodilo na Stravi, se preprosto ni zgodilo. Vrhunskega dosežka si ne morete več preprosto izmisliti, ampak si ga morate priboriti … ali prigoljufati, seveda. Morda mislite, da ste hitri kot blisk … in potem pride na Krvavec Tadej Pogačar.

Ko pride Roglič na Krvavec v vrhunski formi

Med vsemi družbenimi omrežji se mi zdi Strava najbolj simpatična. Facebook daje vtis, da se imamo bolje, kot v resnici, na Twitterju izpademo pametnejši in na Instagramu lepši … Strava pa razgali vso bedo in blišč.

Potruditi se je treba. Potruditi se biti hiter, vzdržljiv ali vsaj inovativen pri ubiranju trase (razvila se je celo nova umetnostna smer, Strava Art). Seveda pa je tudi Strava samo vzporedni svet, ki skrije več kakor razkrije.

Med mnogimi stvarmi, ki jih običajno zakrije, so dejanske sposobnosti profesionalnih kolesarjev. Na Stravi so vedno nekje pri vrhu, a ne nujno prvi. To mnoge nadobudneže navdaja z upanjem, da so se sposobni s trdim delom in nekaj sreče pridružiti karavani najboljših. Osebno menim, da je bil v tem prepričanju nekoliko naiven tudi Primož Roglič, a je bil predan bolj kakor naiven in po svoje tudi nor, tako da je kot redka izjema potrdil pravilo.

8. marca je lani na Krvavec priletel v času 34:28, potem ko so bili za njim Črnivec z obeh strani, vzpon čez Šenturško Goro iz Kamnika in vzpon do spodnje postaje krvavške žičnice. Skratka, ko je napadel Krvavec, je bilo za njim okoli 2000 višinskih metrov. Tisti 8. marec se je zgodil nekaj dni po zmagi na Dirki po Združenih arabskih emiratih in nekaj dni pred Dirko od Tirenskega do Jadranskega morja, kjer je spet zmagal.

»Uh oh! Izgubil si KOM.«

Prvo letošnjo majsko nedeljo pa je Rogliču pokvarilo obvestilo, da je njegov KOM padel. Kot čivkajo že vrabci, mu je Tadej Pogačar snel krono za 49 sekund. Cel dan sem bil na kolesu in ko sem se vrnil, sem videl, da so mi to oznanili štirje različni prijatelji. Ta Pogačarjeva eskapada je navdušila ljudstvo bolj kot vse pretekle virtualne dirke, ki se jih sicer Pogačarjeva ekipa ne udeležuje. Pogačar je sceno raje razbil na cesti.

V Siolovem intervjuju je to komentiral tipično kolesarsko: »Zadnjič sem se šel peljat na ta konec.« A na Rundi smo njegovo vožnjo ljubiteljsko analizirali in glede na podatke, ki so na voljo, ter način, kako se je tega izleta lotil, se nam dozdeva, da je dobro vedel, kaj počne.

Tadej Pogačar je pač hotel tisti KOM. In si ga je vzel. Na tako neusmiljen način, da se lahko kar nehamo štopati.

Kot kaže, ni prav dosti počival niti na vmesnem spustu, kjer je dosegel maksimalno hitrost skoraj 70 kilometrov na uro. Na 11,5 kilometra dolgem vzponu z 960 metri višinske razlike in 8-odstotnim povprečnim naklonom pa se je povprečno peljal … 20,6 kilometrov na uro, dobrih 33 minut vozil s povprečno močjo 391 vatov in se vzpenjal s hitrostjo 1716 metrov na uro. Kar pomeni, da bi prišel na Vršič iz Kranjske Gore krepko pod pol ure.

Ko je profesionalcem dolgčas

Če bi šla na Krvavec cestna dirka – ne gorski kronometer –, verjetno ne bi tako letelo. Po drugi strani pa fant – kot je povedal tudi za Siol – ni v tekmovalni formi. Ne vem, če je kdo v karanteni preživel še več dni kot on. Ima rezervo. In kar se tiče Krvavca, ima rezervo tudi Primož Roglič. Na svetu ni boljših kolesarjev od njiju, so kvečjemu enako dobri.

Če bi se med njima na Krvavcu vzpostavilo rivalstvo za goli prestiž, bi bilo to, tudi medijsko, mnogo bolj zanimivo kot vse ostalo, kar se trenutno dogaja na cestni sceni. Seveda pa se profesionalci bolj kot amaterji zavedajo, da basanje na polno na neke klance, čeprav veljajo za kultne, nima nobenega smisla. Za to običajno enostavno nimajo časa. No, zdaj ga imajo. Dolgčas jim je, pogrešajo tekmovalni tempo … in pač bašejo.