Samo stari Ljubelj je pravi Ljubelj

Na Ljubelju se začne užitek šele, ko se zavije na starodavni prelaz. Ne gre drugače, kot da nastavite glavo na način za trpljenje in ugriznete v balanco. Med potjo se boste spraševali komu je prišlo na misel zgraditi tako strmo cesto.

Če boste ob kavi razglabljali o najljubših slovenskih klancih, verjetno skoraj nihče ne bo omenil Ljubelja. Vsaj do tam, kjer lahko sledimo stari cesti skozi Podljubelj, ni slab, toda široka, preveč prometna cesta pod vrhom ni primerek privlačnega gorskega prelaza. In prelaz, ki se zaključi s predorom, pravzaprav ni pravi prelaz. Tisti s širšimi plašči pa imajo alternativo – stari Ljubelj, kjer so potovali čez Karavanke že v antičnih časih pa vse do druge svetovne vojne. Če se vzpnete na vrh, boste videli zvezde in ugotovili, da je to ena najtežjih preizkušenj pri nas.

Na sever Kranjske

Na Ljubelju so bila še ne tako dolgo nazaj vrata v svet banan, margarine in kavbojk. Ta vrata je zdaj zaprl virus, zato je tokrat odpadla pot na avstrijsko stran. Toda na stari prelaz sem si želel že dolgo, zato sem se moral sprijazniti s tem, da bom pri Koči na Ljubelju obrnil in ceste ne bom izkoristil za njen osnovni namen – za pre-laz-enje.

Kar sram me je priznati, da tam gori nisem bil še nikoli. Vabili so me na sankanje, a sem se tej zabavi vedno nekako izognil, da bi gor po cesti rinil peš kar tako, me pa tudi ni mikalo. Gorsko kolo? Dobro, za zadnjih tristo višinskih metrov je to najoptimalnejše na nožni pogon gnano prevozno sredstvo, a pred tem je preveč ceste, sploh za tiste, ki radi štartamo od doma. Potem se je končno vse poklopilo. Ustrezno kolo. Dobro vreme. In odprtje občinskih meja.

Lahkoten gravel čez sever kotline

Najlaže in najhitreje bi prišel skozi, če bi šel do Ljubelja po asfaltiranih cestah in si privoščil gravlanje samo zadnje tri kilometre. Tak izlet je po mojem čisto legitimen, tudi če vozite kolo s širokimi plašči. Nihče ne pravi, da se morate puristično izogibati asfaltu. To ni bistvo gravlanja. Ampak sam počnem prav to. Blaž Debevec mi je prijazno poslal varianto poti do Tržiča, ki do Šenčurja sledi trasi prvega Gravelutiona, nazaj pa sem šel bolj na slepo, a ne brez načrta.

Bolj kot asfaltu se izogibam enoslednicam, toda krajši odseki, četudi posejani s koreninami, me ne motijo. Prvi se začne na Povodju, kjer tik pred mostom čez avtocesto zavijemo levo – pazi na lahek prenos – in nekaj sto metrov single s koreninami je kar simpatičen uvod. Do Vodic sem sledil poljskim cestam in potem zavil na romantičen odsek, ki se začne s sakralno-posvetno infrastrukturo: za servis kolesa in duše.

Cesta jugozahodno od letališča lahko služi kot definicija lahkotnega gravlanja. To je to. In še malo vlažna je bila od nočnega dežja, kar je delovalo po tednih prahu prav osvežilno.

Dežela rokovnjačev

Pred Kranjem pozdravi kulisa trgovskih centrov, potem pa sledi skozi Britof in mimo Brda nekaj več asfalta, a tudi s krajšimi kolovoznimi odseki.

Golniški klanec sem drgnil že ničkolikokrat, a tokrat sem se mu elegantno izognil skozi Udin boršt, ki ga geografi opišejo kot ledeniško teraso. V srednjem veku je bila to vojvodska posest, kasneje pa so se do sredine 19. stoletja po njem klatili rokovnjači. Cesta je krasna, res pa je, da se vmes izgubil in krajši del poteka po enoslednici. Nič slabega. En sam užitek!

Gozd je čudovit, a na Gorenjskem je še lepše na odprtem, ko se nad travniki naslikajo alpski vrhovi.

Ljubelj skozi čas

Ljubeljsko sedlo je že v rimskih časih povezovalo Emono in Virunum, glavno mesto province Norik. Pozneje so čez potovale mnoge znane osebnosti, tudi Primož Trubar, ko je bežal v protestantske dežele. Z oslom je šel čez Karavanke po stezi, že čez nekaj let pa so dogradili širšo cesto, ki so jo v naslednjih letih počasi širili. Leta 1575 so tik pod vrhom prekopali skalo in olajšali pot s 100-metrskim predorom, čez 150 let pa so ga razkopali in napravili skalni usek … vse za to, da je imel cesar Karel VI. kar najlažjo pot na Kranjsko. Tako je to, voditeljem so včasih ceste skoraj dobesedno utirali. In da se je počutil bolj ekskluzivno, so mu postavili še obeliska.
Tristo metrov pod sedlom so med drugo svetovno vojno predor zgradili ujetniki koncentracijskega taborišča Ljubelj, podružnice zloglasnega Mauthausna. Po vojni so ga razširili in leta 1963 odprli vrata za šverc malih dobrin. Zanimivo, da je o predoru na praktično isti lokaciji razmišljal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske – več kot 250 let preden so ga dejansko zgradili.
Cesta čez stari Ljubelj je za motorni promet zdaj zaprta, izjema je le septembrski Hrastov memorial, gorsko-hitrostna preizkušnja starodobnih avtomobilov in motociklov. Na Ljubelj se je na bencin dirkalo že leta 1926 in po svoje je pravi čudež kaj so zmogli avtomobili tistega časa.

V klanec

Do Tržiča je bil kar lep cikloturizem, potem pa se je začela veselica.

Popotovanje skozi Podljubelj je ob hitri cesti sicer prijetno, slednjič pa je treba zaviti na glavno cesto. Gor grede sem se spravil nanjo že pred zadnjo galerijo, a bi lahko nadaljeval in se čez most preselil na levo stran ceste. To pot sem ubral nazaj grede, a mi je bilo zaradi grobega gramoza žal.

Kmalu potem se lahko spet izognemo asfaltu z bližnjico po makadamu mimo kmetije in nazaj na asfalt se vrnemo prav pri ostankih koncentracijskega taborišča. Tam me vedno presune kip Borisa Kobeta. Pomislite, pot skozi predor nam je pravzaprav utiralo 1800 jetnikov. Štirideset jih je umrlo zaradi težkih pogojev ali pa so jih usmrtili.

33 %

Glede na to, da je meja zaprta, je bilo na Ljubelju kar živahno, še najmanj opravka so si dali policisti. Ko sem zavil desno, proti stari cesti, so me presenetila zaklenjena vrata – toda ob strani je niša, skozi katero se lahko kolesar izmuzne relativno elegantno, seveda pa mora sestopiti. In potem se začne.

S slovenske strani je 2,3 kilometre dolga cesta s 13 serpentinami v precej dobrem stanju, ampak … to ni običajna cesta. Vzpne se za 300 metrov in že povprečni naklon 13 odstotkov obljublja garanje. V resnici je še huje, saj števec lep čas kaže več kot 20 odstotkov, maksimalni naklon pa naj bi bil celo 33 odstotkov.

Po svoje mi je bilo žal, da sem v najboljši formi odkar sem leta 2006 izvedel rekreativni labodji spev in potem bicikel za par let, nezaslišano, postavil v kot. Tako sem se gor peljal relativno elegantno, vem pa, da bi se februarsko pripravljenostjo umiral. Vso pot sem uporabljal najlažji prenos 42-42, venbar je nujno voziti z glavo. Kajti, če pribije, tam resno pribije. Že fotografije razkrijejo, da vzpon ni šala.

Če vemo, da so cesto gradili pred več kot 400 leti, si lahko mislimo, za kako velik gradbeni podvig je šlo. In kako so čez tovorili robo! Znano je, da so material za obeliska na vrhu tovorili na 20 vozovih in s 187 konji. Je pa res, da sta obeliska kar visoka.

Ali potrebujete diske? Seveda jih potrebujete.

Pri koči bi bilo imenitno spiti nekaj nezdravo sladkega, a strežba tisto nedeljo še ni bila dovoljena pa tudi precej mraz je bilo … in v bistvu me je zeblo že odkar sem v Ljubljani spil kavo iz papirnatega lončka.

Če je cesta na slovenski strani pravzaprav odlična, je videti na avstrijski strani precej neobetavna.

A tudi za spust na slovensko stran je treba imeti kar dobre živce, ker hitro leti prehitro, poleg tega na cesti mrgoli pohodnikov, ki jih utegnejo kolesarji kar malo presenetiti. Srečeval sem jih že gor grede in nekaterim se je zdelo skoraj neverjetno, da bi tja kdo rinil s kolesom, ki ni … gorsko. So pa tisti, ki odrinejo na pohod v odročnejše kraje, krasni ljudje, ki šport razumejo in se radi vljudno umikajo ter celo navijajo.

Cenena malica je zakon

V Bistrici pri Tržiču sem si privoščil nezdrav sendvič ter kokakolo in gumijaste bombone. V zadnjih tednih sem se luksuza popolnjevanja zalog odvadil, saj se bencinskim črpalkam raje izogibam. S tem sem očitno sistem navadil na pomanjkanje. Dodatna cenena energija pa je zdaj učinkovala še toliko bolje. Zato tokrat ne pričakujte dramaturškega preobrata, v katerem bi opisoval muke ob tlačenju pedalov na izključno maščobne zaloge.

Je pa tudi res, da je bila pot domov mačji kašelj. Zabelil sem jo z vzponom v Brezje pri Tržiču, od koder sem se spustil v Kovor. Ni mi bilo žal.

Potem sem zavil levo, na cesto, ki na nekaterih spletnih zemljevidih sploh ne obstaja. Začne se zelo obetavno.

Nadaljuje pa tako, da z nastavitvami za suho vreme nisem zvozil.

Tu sem bil brez navigacije, zato sem se ravnal po občutku, tudi ko je ceste zmanjkalo in sem tja do Podtabora vijugal po lepo vozljivi enoslednici.

Gravlanje? Vozili se boste od smetišča do smetišča. In uživali.

Z gravlanjem je tako. Ali se vozite po čudovitih travnikih in gozdovih. Ali pa mimo smetišč, gramoznic in kamnolomov. V Vodicah sem začasni zbirni center za ločeno zbiranje odpadkov zgrešil za kakih sto metrov, drugi zbirni center je pod Udinim borštom. Pred Naklim sem zavil okoli gramoznice, se skozi krasen gozdič spustil na Okroglo, že z razgledom na Kranj …

… in potem mimo nakelskega zbirnega centra. Skratka, med lepim in grdim.

Bolj po sreči kot po načrtih sem se v Kranj pripeljal po sprehajalni poti ob Savi in pod Šmarjetno goro navalil na Kranjsko-Sorško polje.

Tudi v teh koncih se dobro gravla, je pa res, da sem se ob višku energije nekoliko silil in mimo Mavčič vijugal po poljskih cestah, nazadnje pa zgrešil bližnjico ob Savi in se znašel na Zbiljah.

V Ljubljano sem se vračal po levem bregu Save in se vrnil na desnega po viseči brvi med Vikrčami in Mednim.

Občuti zgodovino v nogah in pljučih

Mislil sem, da bom na Tržaški še ujel Savota in se domov vrnil s steblom zelene za omako v žepu, a je človek prvič v življenju svoj obrat zaprl, tako da sem nazadnje, po vsem tem trudu, jedel osiromašeno bolonjsko omako. Je pa res, da kulinarični flop ne more pokvariti tako odličnega dne.

Kolesarjenje imam rad tudi zato, ker na noben drug način ne bi mogel bolje občutiti brutalnosti zgodovinske ceste, ki jo brez vsake skromnosti opisujejo celo kot najstarejši in najstrmejši alpski prelaz.

 

Trasa: Ljubljana–Skaručna–Bukovica pri Vodicah–Vodice–Voglje–Kranj–Britof–Bobovek–Udin boršt–Tržič–Podljubelj–Koča na Ljubelju–Podljubelj–Tržič–Bistrica pri Tržiču–Kovor–Podbrezje–Okroglo–Naklo–Kranj–Jama–Zbilje–Smlednik–Spodnje Pirniče–Vikrče–Medno–Ljubljana
Razdalja: 152 km
Višinska razlika: 2100 m
STRAVA

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

fiti3811. 5. 2020 ob 07:39

Včeraj sem bil po nekoliko drugačni trasi na Starem Ljubelju. Ko sem se lotil vzpona sem imel že 1.900 višincev v nogah. Cesta je res strma, ampak v odličnem stanju, zato se da dokaj lepo peljati. Prenos 42/42 mi je omogočal ugodno kadenco. Strmina ne popušča, najhuje je nekje na sredini, kjer mi je Garmin pokazal 28,3 %. Na spustu previdno!

Več (+5)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.