Vse vasi ljubljanske občine

Da imamo v ljubljanski občini več gasilskih domov kakor naselij, je po svoje zanimivo in pove tudi nekaj o tem, kako se je mesto širilo. Šiška je danes sestavni del širšega mestnega središča, a pred prvo svetovno vojno sta bili Zgornja in Spodnja Šiška samostojni občini – vsaka seveda s svojimi gasilci. Šentvid, na primer, pa je bil samostojno naselje še do leta 1974!

Najprej na barje

Nekatere vasi so precej od rok, do Ravnega Brda sploh ni asfaltirane ceste in makadam je slab, zato sem šel na pot z gravel kolesom. Izbral sem smer urinega kazalca in si najtežji del prihranil za sladko drugo polovico. Bolje to, sem si mislil, kot da bi moral prav na koncu lesti na Toško Čelo.

Uvodni del se je zdel precej nesmiseln. Črna vas in Lipe so precej od rok in ker čez Ljubljanico še ni pametnega mostu, se je treba vračati po isti poti. A dobra novica je, da naj bi most vodovodnega sistema Brest počasi uredili za pešce in kolesarje ter tako Črno vas povezali z Rakovo Jelšo. Čez obstoječi vodovodni most smo nekoč sicer že prehajali na divje, morda je bilo celo prepovedano.

Zanimivo je, da niti Črna vas niti Lipe niso označene s krajevno tablo, ampak je na koncu Lip in pred mejo z občino Brezovica enostavno tabla, ki označuje konec mesta Ljubljana. Na to doslej nisem bil pozoren, a vem, da je nekoč takšna tabla stala že nekje na Ižanski cesti. No, mesto se širi in Črna vas nekako izgublja vaški značaj, Lipe pa ga še ohranjajo.

Na romarsko pot

Prejšnji teden me je dobro razpoloženje zapustilo že pod Toškim Čelom, tokrat pa se je zdelo vse skupaj precej bolj smiselno, gor sem skoraj priletel in se spustil v Pržan skozi labirint gozdnih steza. Za gravlanje niso idealne, a so kar zabavne in še samozavest se stopnjuje, ko na 38-milimetrskih gumah letiš mimo gorskih koles. In res ni dneva, ko se ne bi srečal s kakšnim novim makadamskim sektorjem. Tokrat v Pržanu.

Tako sem se vrnil v Ljubljano in se zapeljal skozi Gunclje, ki se mesta tako rekoč držijo, a so vseeno samostojno naselje. Kdor skrene skozi staro jedro, ne bo zgrešil 400 let stare Rajšpove hiše.

Pot skozi Dvor in Stanežiče je običajno nebodijetreba na poti proti Gorenjski ali nazaj, a tokrat je bila del doživetja. Vedno sem se čudil prenočiščem v Stanežičah, prav nasproti cerkve sv. Jakoba. No, šele zdaj sem ugotovil, da mimo vodi Jakobova pot.

Občinska meja z Medvodami je pod Medanskim hribom in tako sem v Mednem odvil pri gasilcih desno in čez Celovško do imenitno urejene železniške postaje.

Do pokopališča z najlepšim razgledom

Šele drugi makadamski sektor na poti me je pripeljal na Brod in potem sem skozi Zgornje, Srednje in Spodnje Gameljne odkljukal tri nove vasi.

No, vmes sem iz Srednjih Gameljn skočil na Rašico, še eno tistih vasi, ki prišleka v središču pozdravijo z razgaljenim ekološkim otokom, ki pravi, poglejte, mi ločujemo, tako pridno, da nam za estetiko ni nič mar.

Ko sta bila za menoj oba gorska cilja, sem se spustil na Ježico in se ob Savi hitro zapeljal na vzhodni, bolj podeželski konec občine. Vstop v dolino potoka Besnice je precej neugleden, skozi ozek in nizek prehod pod železnico ter mimo tovarne Arbo, kjer so izdelovali gorilni špirit, olja in barve že sredi 19. stoletja – in ni videti, da bi se do danes kaj bistveno spremenilo.

V Podgradu sem bil točno na polovici poti, a prava veselica se je šele začenjala. Omeniti moram, da sem bil na kolesu 25. dan zapored in da sem ga ob vseh koncih tedna gnal brez usmiljenja do telesa, tako da se še zdaleč nisem počutil sveže. V Besnici nisem natočil vode, iz čistega oportunizma, zato da bi šel na Janče čim lažji …

Od doline sem se poslovil v Zgornji Besnici in se na Vnajnarje zagnal po neprizanesljivi makadamski cesti. Vas nima pravega središča, domačije so razložene po vsem pobočju. Bolj strnjene so Gabrje, kjer sem se nekaj časa dajal z elektrificiranim kolesarjem, preden sem mimo zlovešče table za 20-odstotni naklon dospel na Janče, najvišji vrh občine. Tam sem si vodo privoščil na pokopališču z najlepšim razgledom v občini.

V ljubljanskih rovtah

Spust v Tuji Grm in potem ostro levo na cesto z brezhibnim asfaltom, a s precej peska. Naklon je nor in sploh nočem vedeti kako je bilo tam voziti, preden so potegnili asfalt. Vsekakor ne priporočam, da se pod tem klancem znajdete s polpriklopnikom. Pravzaprav ne razumem, kako bi se s takim vozilom na tej točki znašli ne glede na smer, iz katere bi prišli.

Z Dolgega Brda se je najbolje spustiti v Gozd-Reko, ki pa je že v občini Šmartno pri Litiji, zato sem na koncu asfalta zavil ostro desno in na vas pogledal še od daleč.

Po dobrih sto metrih višinske razlike navzgor, najprej kar strmo po makadamu, se spustimo v Volavlje in potem nadaljujejo v Prežganje, središče tega dela ljubljanskih hribov z gostilno, gasilskim domom, župnijsko cerkvijo in osnovno šolo. Mimogrede, tokrat pod Jančami ni bilo para z mercedesom, je pa pod soncem na Prežganju bral mož, ki tam uživa vse dni. Lepo ga je vsakič znova srečati.

Pod Prežganjem sem se držal malo bolj tesno, tako da sem na seznamu odkljukal še Malo Trebeljevo in potem Veliko Trebeljevo, preden sem se zagnal na drugo stran doline. Mali Vrh pri Prežganju velja za Beverly Hills teh rovt, zvečer je razsvetljen, nekaj objektov je res imenitnih, navduši pa predvsem razgled.

Na Malem Vrhu se priključimo Kostanjevi poti, ki se čez Javor spusti v Sostro, in je tudi del 41. etape Slovenske turnokolesarske poti. Tu postane bolj napeto, sploh potem, ko je v nogah že nekaj ur.

Označena pot se izogne Ravnemu Brdu, kamor vodi skoraj neopazna in precej zaraščena vlaka, ki jo mimogrede zgrešimo.

Pribit, zbit

Na Javorju je bilo najhujše za menoj, a nikakor nisem podcenjeval preostanka poti s petimi daljšimi klanci in po slabih, gravlanja skoraj nevrednih terenih. Na Velikem Lipoglavu sem bil pravzaprav šele prvič. Makadamski vzpon iz Podlipoglava je lahko kar neprijeten, a še huje se je tam spustiti – cesta je v dobršnem delu nadležno narebrena in ko sem se par dni kasneje tam spuščal, mi je krmilo kar trgalo iz rok.

Vasica je lepa in imeniten je tudi razgled na sosednji Mali Lipoglav, kamor bi se lahko precej udobno pripeljal skoraj po ravnem.

A vmes so še Selo pri Pancah in Pance, tako da sem se najprej spustil nazaj v dolino, nekoliko zgrešil pravo pot in poskakoval po zaraščenih gozdnih stezah, preden sem se vrnil nazaj na kolovoz. Cesta, ki se je naslikala na drugi strani, je delovala precej zlovešče.

In pribilo me je kot žebelj v krsto. Tako me je pribilo, da sem shodil. Res pa je, da cesti med Selom pri Pancah in Pancami težko rečemo cesta. Peš sem šel. Malo više je bilo bolje, toda ob Križanem sem še enkrat postal in si ob pogledu na Jezusa Kristusa rekel, da bi bilo lahko še precej huje.

Dom je blizu, a hkrati daleč

Pance so kolesarska romarska točka, z Javorja se tja spusti tudi STKP. Zares lepi kraji, v katere grem večkrat s stisnjenimi zobmi kakor s pristnim nasmehom na obrazu. Mislim, da v tamkajšnjem bifeju še nikoli nisem spil niti kave niti piva, a enkrat so mi rešili življenje s pristnim domačim sendvičem, kakršnega ni mogoče dobiti nikjer več. Tudi tokrat bi mi prav prišel, a so bili letni vrtovi še zaprti.

Po pravici povem, da sem imel po šestih urah, odkar sem doma spil kavo, že vsega dovolj. Dom je bil vabljivo blizu, a naredil naj bi še nekaj ovinkov. Še devet naselij je bilo pred menoj. In trije klanci. To je hudič teh občinskih tur. Če po štirih urah zaribaš dve uri od doma, ne gre drugače, kot da stisneš zobe – ali se ponižaš s klicem na pomoč. Če se to zgodi pol ure do doma, pa se začneš spraševati ali ne bi bilo bolje kar z lokacije naročiti pico in se podvizati domov po najkrajši poti.

Zadnji zaklenjeni konec tedna

Ampak, ne, toliko še imam spoštovanja do samega sebe, da sem se čez Mali Lipoglav prikotalil v Repče in celo zagrizel navkreber v Brezje pri Lipoglavu. Lahko bi šel tudi po dolini, a se spodobi zapeljati v središče vasi. Dol sem šel po razdrapani vlaki, ki bi jo pred nekaj urami prenesel kavalirsko, tako pa sem jo samo preklinjal.

Potem v Šentpavel, spet po neprizanesljivem klancu.

In v Podlipoglav, skozi Sadinjo vas in Podmolnik na zadnji gorski cilj … do Pečarja, a z druge, manj znane strani: čez Češnjico in Zagradišče ter nekaj časa po krasnem makadamu.

In to je bilo to. Ko sem pot načrtoval, me je precej grizlo, da večidel poteka po asfaltiranih cestah. A nazadnje se je izkazalo, da me je kar dobro pretreslo. Če bi šel še enkrat – pa ne bom šel –, bi vseeno izbral obratno smer urnega kazalca.

Zadnji zaklenjeni konec tedna je bil to. Recimo, da je kolesarjenje za nas kar nujna dejavnost, ki pač zahteva tudi prehajanje občin. Odgovorno, seveda. In po pameti. Zavedam se, da nisem ravno zgled nekoga, ki je pameten.