Runda sv. Florjana
Kolesar odprtih oči na podeželju ne more spregledati gasilskih domov. Več je samo cerkva. Omejen na ljubljansko občino sem dobil noro zamisel: v enem dnevu povezati vse gasilske domove.Človek se kroženja po enih in istih trasah počasi naveliča, četudi živi v relativno veliki občini. Ugotovil sem, da lahko dajo nov smisel tematske poti. En dan sem se vozil na meje občine, a je bila tura precej dolgočasna, sploh zato, ker s cestnim kolesom nisem mogel priti do meja z vsemi občinami, ki mejijo na Ljubljano. Bolj smiselno je bilo obiskati v enem dnevu vse gasilske domove. Tako sem na svoj način počastil prostovoljno gasilstvo, ki je brez dvoma eden temeljev slovenstva.
Vedno zanesljivi
Ne samo požarna varnost oziroma varnost pred vseh vrst nesrečami, na podeželju temelji na prostovoljnem gasilstvu tudi velik del družbenega življenja. Religiozno se dogaja v cerkvah in župniščih, posvetno pa v gasilskih domovih.
Gasilci vzgajajo mlade generacije v pokončne, koristne, zanesljive može in žene. V gasilskih domovih najdejo fantje pribežališče pred norim svetom ali domačo tiranijo. Prostovoljni gasilci poskrbijo tudi za nujno infrastrukturo, recimo za tiste dolge prireditvene mize in klopi, ki jih potrebujete za piknik. Potrebujete nekaj kubikov vode? Kličite gasilce! Podiranje dreves? Gasilci! V dvoranah gasilskih domov se je praznovalo že marsikateri jubilej, pri gasilcih se dogajajo svatbe … in katera veselica je boljša od gasilske veselice?
Nekaj je jasno: na prostovoljne gasilce se lahko vedno zanesemo, pa naj gre za požare, poplave, žled, zaklenjene ključe ali zabavo.
Z miško po zemljevidu
Izvedba izleta ni bila težavna samo zato, ker sem prejšnji dan razmontiral noge na vzhodu občine, ampak že zaradi zapletene priprave. Kratka analiza je pokazala, da deluje v ljubljanski občini kar 38 prostovoljnih gasilskih društev, vključiti pa sem želel tudi Gasilsko brigado Ljubljana.
Znotraj naselja Ljubljana je kar 32 gasilskih objektov, še sedem pa v okoliških vaseh. Čakalo me je torej vijuganje po mestnih ulicah, želel pa sem si izbrati čim bolj tekočo, krožno traso brez križanja z že prevoženimi cestami. Še manj me je imelo, da bi brez smisla skakal sem ter tja ali na koga celo pozabil.
Pri načrtovanju poti sem imel verjetno še več dela kot traser dirke Po Sloveniji. Tu so semaforji. Enosmerne ulice. Makadamske ceste. In kje so pravzaprav vsi ti gasilski domovi? PGD Gunclje, Stanežiče-Dvor in Medno? Skozi te vasi se vozim že več kot dvajset let, a gasilcev še nisem opazil. Ker sem gledal, a ne videl. In kje, vraga, je Nadgorica? In kaj je Aquafilslo?
Brez informacijske tehnologije bi se verjetno z načrtovanjem ukvarjal cel osemurni delavnik, tako pa sta bili dovolj približno dve uri. Risanje poti na Strava Route Builderju je s pomočjo seznama društev in Googlovih zemljevidov spominjalo na povezovanje oštevilčenih pikic, pri čemer se pred nami izriše nekoliko preveč oglat motiv. Prvi poskus povezovanja je bil slab, drugi se je izkazal za dobrega, tretjega se pa nisem lotil, ker je šla ura že proti polnoči. Dobro je moralo biti tokrat dovolj dobro.
Zahodni del Ljubljane
Seveda sem spet štartal odločno prepozno, v času južine, a brez južine, pač pa s poznim, a obilnim zajtrkom. Za začetek sem se lotil znanih terenov. Rano otroštvo sem preživel v Zgornji Šiški,zadnjih 35 let pa na relaciji Barje-Trnovo-Vič. In vsi ti konci imajo gasilce. Seveda, saj še sto let nazaj niso bili del Ljubljane! Slišal sem za gospo, ki se je pred osemdesetimi ali devetdesetimi leti zmrdovala nad selitvijo na Kolezijo, češ da je predaleč od mesta, tako rekoč že na podeželju!
Na Rudnik sem šel kar po Dolenjski cesti, kar bi bil na normalno nedeljo poskus samomora, tako pa je bilo prav prijetno, za začetek z vetrom v hrbet. Potem na Peruzzijevo, kjer barjanskim gasilcem predseduje prijatelj in kolesar Matej Šurk. Pa mimo domače hiše v Trnovo in na Vič. Po petnajstih kilometrih sem odkljukal že četrti gasilski dom, preden sem se na Dolgem mostu zapeljal čez Kozarje, kjer impozantna zgradba z visokim stolpom daje vtis, da gre za profesionalno brigado.
Čez Brdo, kjer sem gasilski dom opazil prvič, sem se spustil do obronkov Rožnika in v Zgornjo Šiško pa po mestnih obronkih mimo doma PGD Podutik-Glince. Tod se redno vozim na Gorenjsko in v tem času je okrasitev Dolniške ceste še posebej lepa.
Kroženje čez Pržan in Dravlje pa čez blokovsko naselje na Brilejevi je bilo kar naporno in šele v Šentvidu sem se izvil iz primeža Ljubljane in se za nekaj kilometrov znebil semaforjev.
Pod Šmarno goro in Rašico
Od Guncelj do Mednega so v štirih vaseh kar tri prostovoljna gasilska društva.
Na trasi se nisem uspel izogniti nekaj makadamskim sektorjem. Na krajše sem naletel ponesreči, za odsek od Mednega do Vižmarij sem pa vedel. Makadam je lep in ga ni za več kot dva kilometra, je pa vmes tudi manjša luža.
Mimo vižmarskih in tacenskih gasilcev sem prišel v Šmartno, kjer sem na pokopališču prvič točil vodo, potem pa potegnil v Gameljne in na prvi klanec: od gameljskih do rašiških gasilcev je z biciklom le kakšnih šest minut … z električnim skirojem pa še hitreje. Neverjetno, a resnično: nisem mogel držati izletnika, ki se je po razgled podal z e-skirojem!
Vzhodni del
Po severovzhodu občine sem se zapeljal mimo nadgoriških gasilcev in po Zasavski cesti mimo Belinkine tovarne. Tam je PIGD Belinka, to je prostovoljno industrijsko gasilno društvo, kakršna delujejo predvsem v sklopu tovarn, ki so bolj izpostavljene požarni nevarnosti.
Takšen status imata tudi PIGD Papirnica Vevče in gasilci v podjetju Aquafil. Šele zvečer mi je Bor Čeh, nedvomno eden največjih poznavalcev Ljubljane, povedal za PIGD Lek, ki pa, zanimivo, ni omenjeno na spletni strani Gasilske zveze Slovenije.
Gasilci iz Podgorice in Šentjakoba delujejo v istem društvu, tako kot tudi zaloški in spodnjekašeljski na drugi strani Ljubljane.
V hribih
Ko sem našel iz labirinta sostrskih ulic, sem lahko odkljukal že 22 domov in končno se je odprl daljši raztežaj z le dvema gasilskima domovoma na 50 kilometrih. Čez Pečarja sem se prekucnil v Spodnjo Besnico, tam pa sem izbral nekoliko daljšo in napornejšo pot čez Janče in do Prežganja, kjer je edini gasilski dom od Sostrega do Malega Lipoglava. Zanimivost: v dvorani tega objekta sem pred leti prisostvoval kar dobremu punk koncertu lokalnega garažnega benda. Vem tudi, da so v tem domu organizirali jogo in bržkone še marsikaj.
PGD Prežganje
Ta del je najbolj naporen, spustiti sem se moral nazaj v dolino in potem čez Javor v Podlipoglav ter na Mali Lipoglav, kjer je dom obenem tudi avtobusna postaja.
PGD Lipoglav v Malem Lipoglavu
Nazaj v mesto
Po vrnitvi na obronke prestolnice se je spet malo zapletlo. Najprej na zahod v Bizovik, potem na vzhod v Vevče in spet na zahod v Spodnji Kašelj in Slape. Potem na sever in do PGD Zadobrova-Sneberje.
In spet na zahod, skozi strnjeno predmestje, v Šmartno ob Savi in Tomačevo pa med hipodromom in nogometnim stadionom v središče Stožic. Streljaj stran, na drugi strani Dunajske ceste, je PGD Ježica.
Lovila me je tema. Če se ustaviš pri vsakem gasilskem domu samo za minutko, že to nanese skoraj 40 minut. In tako se je precej zavleklo. Po Verovškovi sem bezljal, ko se je že mračilo. Tam sem šel torej tudi mimo Lekovih gasilcev. Prav na začetku Verovškove v precej neuglednem okolišu stoji eden bolj simpatičnih gasilskih objektov – PGD Spodnja Šiška.
Od tam pa čez mesto in na Živinozdravsko, skrito uličico med Poljanskim nasipom in Poljansko cesto, kjer so gasilci točno nasproti Cukrarne. Vhod z Živinozdravske je precej beden, a videz vara: s Poljanskega nasipa se pride na precej veliko dvorišče, v garaži pa je impozanten vozni park.
V nekdanja Javna skladišča, kjer deluje PGD Aquafil, sem naredil ovinek čez Štepanjsko naselje, kjer imajo tudi svoje gasilce … na koncu pa skočil še na Vojkovo in mimo profesionalcev Gasilske brigade Ljubljana.
Gasilci delajo
Prevozil sem okoli 160 kilometrov, od prvega do zadnjega doma pa le dobrih 150. To pomeni, da stoji gasilski dom na vsake slabe štiri kilometre! Ponekod so domovi najmarkantnejši objekti v prostoru, bodisi, ker stojijo na samem, bodisi, ker so ogromni. Spet drugi so skromno skriti, zagrajeni z okoliškimi objekti, ki so v maniri slabega okusa pogosto bolj živo rdeči od gasilskih fasad.
Marsikje si delijo gasilci prostore z drugimi društvi ali občinskimi skupnostmi in celo z gospodarskimi subjekti. V gasilskem domu v Zgornjem Kašlju je tako špecerija najboljšega soseda. V Črnučah pa je zraven doma jajcemat. In še to: gasilci delajo. Tudi na velikonočno nedeljo. Ni bolj čistega tovornjaka od gasilskega tovornjaka.
Bi turo priporočil? Niti ne. Ampak, če vam je pošastno dolgčas, je lahko to povsem dobra zamisel, če ne drugače, pa za dva ali tri dni.
Komentarji
G. Matej, hvala za poklon slovenskemu prostovljnemu gasilstvu.
Za komentiranje se prijavi
Nov uporabnik?Ustvari račun.