Vštric z Emo Pirš

Doma so gledali Tour de France, še preden je to postalo v Sloveniji kul. Oče, ki je treniral biatlon, s specialko pa se je vozil poleti in šel nekajkrat tudi na maraton Franja, resno pa je začel kolesariti tudi brat. Ne glede na to pa ni nikoli razmišljala o tem, da bi lahko kolesarila s specialko tudi sama. A prej ali slej se je moralo zgoditi.

Kako je mogoče, da ti nikoli ni prišlo na kraj pameti, da bi lahko kolesarila?

Ne vem ali je bilo to res v moji podzavesti, ampak na kolesu nisem opazila nobene ženske in nekako pri meni sploh ni prišlo do klika, da lahko ženske vozijo specialko. Sestra je sicer imela aluminijasto cestno kolo, a je očitno ni pritegnilo, saj se je nanj v kotu nabiral prah. Na to specialko sem se usedla avgusta leta 2018, potem ko sem slišala fante, ki so se pogovarjali, da je kolesarjenje kul. In od takrat noro uživam.

Povej kako si prvič prevozila sto kilometrov – kako si presegla mejnik, ki skrbi večino začetnikov.

Prvo stotko sem prekolesarila s Slovenskimi specialkarkami. Takrat sem dvomila, da bom sploh zmogla prekolesariti sto kilometrov. Do tedaj sem jih prevozila največ 60, a mi je ati rekel, naj kar grem. Res moram pohvaliti organizatorko Marjetko Conradi, ki poskrbi, da za začetnice daljša vožnja ni težka. Takrat smo kolesarile do Bleda in nazaj in cela izkušnja je bila zelo pozitivna.

Marjetka zna umiriti skupino, da ni divjanja.

Ja, v skupini je bila tudi Mateja Meško, odlična amaterska kolesarka, ki se zna voziti s fanti noro hitro, tam pa je vozila umirjeno, 25 kilometrov na uro.

Seveda, dober kolesar se zna voziti počasi. Sicer si prostovoljna gasilka v PGD Dol pri Ljubljani. Je dobra gasilka tudi dobra športnica?

To gre z roko v roki.

Udeležuješ se tekov na stolpnice – ne v kratkih hlačkah in tekaških copatih, temveč v kompletni gasilski opremi. Kaj vsebuje in koliko tehta?

Dvajset kilogramov, morda celo kakšen kilogram več. Nosimo izolirni aparat, obleko, čelado, rokavice, podkapo in škornje.

Je prišlo že tako daleč, da lahko za ta tekmovanja kupiš posebno, ultralahko opremo?

Izolirni aparat ni več jeklen, kot nekoč, tako da je lažji. Z jeklenko bi bila oprema še pet kilogramov težja. Ampak to je zdaj del standardne opreme. Sicer imajo nekateri gasilci tudi boljše, nekoliko tanjše čevlje, jaz pa grem kar v običajni intervencijski opremi.

Letos ni bilo tekem, ampak lani, skoraj točno leto dni nazaj, si zmagala v Zagrebu. 666 stopnic se sliši hudičevo veliko, ampak preseneča tudi, da si v slabih osmih minutah pritekla gor minuto in 20 sekund hitreje kot druga najboljša.

Vsako leto hočem biti boljša. Ne vem kaj imam med vzpenjanjem v glavi, ampak vem, da po 200 stopnicah glava ne deluje več in samo še hodim. Moja taktika je ponavadi taka, da takoj na začetku, ko imam še veliko moči, poskusim preskočiti po dve stopnici, morda tudi malo teči, potem pa – če rečem po kolesarsko – skušam samo še držati kadenco.

Kako treniraš?

Ponavadi na stolpu na Rašici. Vsako leto – razen letos – pa smo se odpeljali v Maribor na Kalvarijo, ki je bolj na odprtem in tudi stopnice so v redu. Ponavadi gremo v opremi gor dvakrat in imamo dovolj.

Za trening verjetno ni nujno veliko teči. Po mojih izkušnjah so peš navkreber zelo dobri tudi kolesarji, ne glede na to, da ne tečejo veliko.

Lahko bi rekla tako. Odkar vozim kolo, sem na teh tekih vsako leto boljša, mogoče tudi zato, ker na kolesu naredim vsako leto več kilometrov in prevozim več klancev.

Žensko kolesarstvo je še vedno precej zapostavljeno. Človek bi si mislil, da je podobno tudi v gasilstvu, pa vendar ste ženske močno prisotne.

Ja … kako bi pa bilo brez ženske roke (smeh)? Gasilci nas po eni strani cenijo, ampak še vedno je podobno, kot že od nekdaj: zelo smo prisotne na veselicah, ko se kuha in streže. Pri akcijah, kot so teki po stopnicah pa … še dobro, da imam prijateljico, Urško, ki teče z menoj in je res gajstna – jaz sem mogoče v primerjavi z njo malo bolj mila –, tako da vse to uredi ona.

Na koncu koncev je tako, da si moramo ženske same izboriti položaj.

Kaj pa intervencije?

Enkrat sem bila na manjši intervenciji, ko je nekomu zgorel vrt. Opravila sem tečaj za uporabo IDA, to je izolirni dihalni aparat, ampak take intervencije se vseeno dodelijo moškim oziroma tistim, ki so bolj prisotni v društvu.

Mojca pravi, da si na spustih neustrašna. Navsezadnje to pričakujemo od gasilcev in gasilk. Je tako na vseh področjih?

Ne vem, če res.

Česa se pa bojiš?

Česa se bojim … ne vem … tudi vožnje v skupini pri visokih hitrostih me ni strah. Pravzaprav sem na kolesu včasih še preveč pogumna in ko pride avto izza ovinka, si mislim, da bi šla lahko počasneje.

Ne vem kaj me žene, da grem tako hitro. Saj ne dirkamo, lahko bi šla počasneje. Tudi segmenti na spustih mi nič ne pomenijo, pomembno je, da si hiter navkreber.

Ampak dejstvo je, da se usedeš na štango in te ne držijo.

Ne, na štango se ne usedem. Sem pa malo bolj gibčna, lahko se dobro zložim in se res uležem na kolo, kolikor je mogoče. Poskušala sem tudi sedeti pod sedežem, ampak ne vem, če je to ravno za na internet.

Predvsem ni za na cesto.

Ja, ni za na odprto cesto. To naj počno profesionalci.

Kako hitro si šla najhitreje?

Kaj pa vem, kakšnih 85 kilometrov na uro. Nisem najbolj drobna in to se kar pozna.

Kako daleč gre tvoje navdušenje nad kolesarstvom? Bi lahko rekla, da je kolesarjenje del tvojega življenjskega sloga?

Trenutno me v življenju res najbolj navdušuje kolesarstvo.

Praviš, da že od nekdaj spremljaš tudi tekmovalno kolesarstvo. Torej že od takrat, ko sploh še ni bilo kul. Kako izvohaš žensko dirkanje?

Ženske sem začela spremljati v zadnjem času. Ko sem na valjih, poiščem kakšno žensko dirko na Youtubu, tam je posnetkov malo morje, po televiziji pa žal ne. Sicer pa gledam vse velike dirke pa tudi na primer Dirko po Hrvaški. Kadar je kolesarstvo, prižgem televizijo in če nimam časa gledati, se dogajanje vrti v ozadju.

Zanimivo se mi zdi, da ti nikoli ni prišlo na misel, da bi kolesarila, ker si pač ženska. To pravzaprav slišim prvič. Je to precej razširjena miselnost?

Seveda sem se peljala do trgovine in še malo naokrog, če mi je bilo dolgčas. Nikoli pa mi ni prišlo na misel, da bi se oblekla v kolesarska oblačila in šla na kolo.

Vsekakor bi se moralo žensko kolesarstvo bolj oglaševati. KD Slovenske specialkarke je dober klub, ampak mogoče je v rekreaciji še vedno premalo društev, ki bi se ukvarjala z ženskim kolesarstvom.

Lahko pri popularizaciji ženske računajo na moške ali je podobno kot pri gasilskih tekih po stopnicah in si morate svoj prostor izboriti same? Resnici na ljubo moški nikoli nismo bili v pomoč. Saj veš: moški kolesarijo iz enakega razloga, kot lovijo ribe: da pobegnejo od žensk.

V moški družbi gre na moč in takoj se začne skupina rangirati. Ženske smo tudi tekmovalne, ampak se mogoče znamo bolje držati navodil in smo bolj strpne.

Bi rekla, da nismo dovolj nežni?

(smeh). Ko ste v skupini, sigurno niste. Sicer pa na rundah z moškimi uživam, četudi trpim – vsaj do klanca. Ko gremo na rundo, fantje sicer vedno rečejo, da bomo šli malo bolj lahkotno, ampak ko pridemo do prve kapelice, števec že kaže 45 kilometrov na uro. In ko se na koncu ustavimo na pivu, pravijo, da saj si šla dobro, imamo hudo povprečno hitrost.

Stari prdci z bolj konservativnim pogledom na ta šport gledamo zviška na e-športna tekmovanja in vsaj jaz se skušam držati tudi čim dlje od Zwifta. Pripadaš mlajši generaciji in vidim, da si tudi na Zwiftu. Ti je všeč?

Ja, imam valje in letos sem preizkušala Zwift. Dobro se da načrtovati treninge in opažam, da se lažje vozim po planu – mogoče tudi zato, ker na zaslonu vidim podatke o moči bolje, kot na števcu. Všeč mi je tudi, da si dajemo všečke. Dejansko pa nimam nobenih pripomb na Zwift, ni stvari, ki mi ne bi bila všeč.

Kako dolgo najdlje vzdržiš na valjih?

Sem tudi že dve uri.

Absolutno razumem, da pozimi ne gre brez valjev, če hočeš obdržati solidno formo. Pa lahko dejansko uživaš?

Ko sem šla na Zwift, sem doma vedno rekla, da grem igrat igrico.

Kako hudo mora biti zunaj, da greš na Zwift?

Če mi zmanjka časa, mi zdaj, ko je hitro tema, ne preostane drugega. Ob koncih tedna, ko imam čas, pa grem tudi v slabem vremenu raje ven, teč po gozdu, kot da bi zapravila soboto na valjih.