Tekmuj z močnejšimi, pomagaj šibkejšim

Pogosto slišim, da si nekdo na upa na kolo v družbi, »ker je preslab«. Po svoje to razumem. Ko pademo mimo kakega kolesarja z dvakratnikom ali trikratnikom njegove hitrosti, se sprašujem, kaj si mislijo o nas. Bržkone, da smo dopingirani. Brez dvoma pa so prepričani, da s takimi nimajo kaj iskati v isti grupi. A to je res le deloma.

Nasmešek na obrazu? Tudi on trpi kot žival.

Običajno večina vozi precej počasi, res pa je, da vidijo samo tiste, ki jim pridejo nasproti ali jih prehitevajo. To verjetno pri marsikomu vzbudi vtis malovrednosti, sploh če nekdo pade mimo tako hitro, da veter obrne čelado.

Ampak: skoraj vsak, ki vas prehiti s trikratnikom hitrosti, najverjetneje trpi, četudi vas nasmehom pozdravi in na splošno daje vtis, da je na nedeljski passeggiati. Sem pa tja utegne kdo to držo napačno razumeti kot nadutost. Ne, ne. Videz nonšalance ima smisel: skrivanje napora je na dirkah eden od pogojev za uspeh, med rekreacijo pa temelj za to, da je videti kolesar kolikor toliko dobro.

Še danes me žre

Prijetno dekle v zgodnjih dvajsetih. Na štango je pripela torbico, v kateri je imela robčke in podobno navlako, kot pritiče dami. Okoli nje je stalo pet parov kitastih nog. Nekje je morala izvedeti za druženje kolesarjev, ki so vsak četrtek naredili osmico skozi vasi zahodno od Ljubljane. A očitno ji nihče ni povedal, da gre za druženje brez pridevnika prijetno.

Za nas je bila ena izmed nas. Petim mačom v lajkri ni bilo mar za njene ženske čare. To je možno samo v kolesarski družbi. Enakost med spoloma v vsej svoji popolnosti.

Eden je imel nove feltne, drugi je končno zamenjal zadnjo kaseto, tretji je v nedeljo na neki vaški dirki bežal dvajset kilometrov. Potem je bila ura štiri. Klak-klak, se je zaslišalo šestkrat, ko smo zapeli šprinterice v pedale in potem je komunikacija potekala samo še z dlanmi in komolcem leve roke.

Mislim, da ni držala niti do prvega križišča. In šele pri tistme križišču se zares pohodi.

To me žre še danes. Dobro, nepisano pravilo te runde je bilo, da ni ravno panoramska in da se počasnejših ne čaka, pa vendar je vse skupaj izpadlo kot skrajno primitiven prikaz premoči. Nikoli več je nisem videl. Upam, da ni izgubila veselja do tega športa.

Kolesarjenje je plemenit šport. Bodite kavalirji.

Mrcvarjenje do onemoglosti je lahko čisto simpatično, če se s kolegi dogovorimo, da ga bomo pač tiščali. Ali če se sicer dogovorimo, da bomo šli počasi, a že vnaprej vemo, da se to ne bo zgodilo, ker se ne more zgoditi, ker se še nikoli ni. Vendar pa mi znanci in še pogosteje znanke redno poročajo o prenapetežih, ki razkošje svoje moči najraje razkazujejo v nikoli izzvanih in običajno tudi nenapovedanih spopadih proti mnogo šibkejšim.

Kolesarska tekma je plemenit spopad. Tekmecem zadajamo bolečino s tem, da jo najprej zadamo samim sebi. Razkazovanje premoči tistim, ki so očitno šibkejši, pa je zavržno dejanje. Podobno, kot udarec v glavo od zadaj. Če se kdo na tak način postavlja pred žensko, pa bi ga morali obravnavati zaradi spolnega nasilja. In, kot slišim, je spolno nasilje te vrste menda bolj razširjeno, kot si mislite.

Povabil jo je na rundo in jo v dveh urah razmontiral do zadnjega vijaka, ob tem pa vso pot pametoval o optimalni kadenci in razlagal, da vendar obrača samo dvesto vatov in ne dvesto petdeset, kot običajno.

Kdo so dobri kolesarji?

To niso dobri kolesarji. Dobri kolesarji razumejo ta šport v duhu solidarnosti. Močnejši gonijo spredaj, šibkejši v zavetrju in tako oboji pridejo na isti cilj. Ko sokolesar zariba, mu vedno ponudimo zadnjo svojo energijsko ploščico. Ko defektira, mu pomagamo pumpati. Če ga zebe, mu ponudimo anorak. Če trpi, popustimo.

Dober kolesar se zna voziti tudi počasi. Sploh, če ima ob sebi šibkejše. Dober kolesar pred njimi ne napenja mišic. Nikoli ni za pol feltne spredaj. Če že pobegne na klancu, to napove in potem na vrhu ne daje z zehanjem ali razlaganjem, da ga zebe, vedeti, da ste zanič. Dober kolesar je samozavesten kolesar, ki raje izgublja proti boljšim, kot zmaguje proti očitno šibkejšim.