Ko zmanjka zraka

Sobota naj bi bila dan za sprostitev, ampak od tega ni bilo dopoldne ni, potem pa so si vsi želeli moje družbe in nisem mogel reči ne. Moral bi počivati doma in se potem podrejati družbenim normam, ki so veljale preden so nam odsvetovali druženje, ampak vreme je bilo preveč lepo, da bi se zadovoljil s čevapčiči in pivom. Ampak začne se z zračno tlačilko.

Pumpa

Na cestnem kolesu ni debate, s seboj imam vedno CO₂-bombico, zračno tlačilko pa le za vsak slučaj. Ta zračna tlačilka je smešno majhna in smešno preprosta. Dolga je 14 centimetrov in je funkcionalna samo dokler je skrita v žepu. Prizor kolesarja, ki pumpa ob cesti z majhno tlačilko, je smešen že sam po sebi, kaj šele, če ima premajhno orodje.

Kadar sem šel gravlat, pa bombice nisem jemal s seboj in sem situacijo ob neljubih dogodkih reševal počasi, po starem. »Zalar, zakaj nimaš sistema brez zračnice,« me sprašujejo z veliko več energije kot je imam jaz za odgovarjanje. Kakorkoli, ko zamenjam zračnico, si počasi privoščim pumpanje ob zvokih ptičjega petja. Šele od incidenta pri Velikih Laščah vzamem običajno s seboj tudi bombico … ampak v soboto je nisem.

Za to niti nisem imel dobrega razloga. Globoko v predalu sem namreč prejšnji večer našel pozabljeno malo tlačilko – ki sploh ni tako majhna – z izvlečno roko in navojno glavo. Vtaknil sem jo v žep in se odpeljal izkoristit dve prosti uri. V želji po čim boljšem izkoristku sem si privoščil nekaj objestnosti, ki se je po elegantnem skoku končala s pristankom na kamnu, ta pa s kačjim ugrizom.

Drek

Ampak defekt ni bil krona slabega dne. Med snemanjem obročnika sem položaj dojemal resignirano. Potem sem se lotil snemanja plašča. Na roke. Med prsti sem začutil material nenavadne teksture in si prvi trenutek rekel, da to ne more biti to. Previdno sem vdihnil zrak in ugotovil, da je točno to. Pasji iztrebek, ki sem ga bil očitno povozil tik pred defektom.

Za delno sanacijo onesnaženja sem porabil dober liter vode.

Potem je vse potekalo gladko. Pumpa se je izkazala za krasen izdelek. Srečnež, ki jo ima, ne potrebuje ogljikovega dioksida.

Pumpa

Hitro sem bil zadovoljen s pritiskom in zadovoljno odvil glavo z ventilčka … ampak v bistvu nisem odvil glave, ampak sem odvil ventilček. Potem, ko imaš pokvarjeno dopoldne in se ne veseliš niti popoldneva, čas za sprostitev pa se začne z defektom, pasjim iztrebkom in težavo pri rutinskem opravilu, je težko ohranjati mirno kri, a je nekako šlo. Poskusil sem še drugič.

Neuspešno.

Poloteval se me je obup. Poskusil sem tretjič.

Rad bi rekel, da sem bil videti po tretjem neuspešnem poskusu kot mladinec iz Kolumbije, ki je lani na svetovnem prvenstvu ostal ob cesti brez pomoči. Vendar nisem jokal, temveč sem na robu Savelj v frustracijah dodobra prestrašil sprehajalko z zverinskim rjovenjem.

Navodila

Potem se je našel radovedni avtohtoni prebivalec, ki je skušal najprej izvedeti ceno takšnega kolesa, kakšna je to specialka, da se lahko z njo vozim po makadamu, koliko prestav ima … in podobno, kar vas vedno sprašujejo ljudje, ki nimajo pojma o kolesarjenju in kolesih. Je pa skušal biti tudi koristen. Skoči da lahko domov po neko tlačilko, s katero je sicer nazadnje tlačil pred petnajstimi leti, a se mu zdi, da bi šlo. Da je to tista tlačilka »s cevjo, ki jo moraš pritiskati dol«.

Moj bog, kako je bil prijazen. In kako mi je šel na živce. Slednjič sem se mu zlagal, da sem težavo rešil.

In ko sem se ga vendarle znebil, mi ni preostalo drugega, kot da jo zares rešim. Uspelo mi je kar elegantno, torej brez plevela, ki ga v najhujših primerih ljudje tlačijo v plašč namesto zraka. Zračnico sem napolnil, pustil glavo privito na ventil in tlačilko zagozdil med napere. Vzdržalo je slabih deset kilometrov do doma.

Seveda me je bilo precej sram, a potem sem od treh kolegov izvedel, da je to pri tlačilkah te vrste povsem običajno. Eden privije ventilček s kleščami, drugi ga zalepi z loktajtom, torej lepilom za varovanje navojev.

Tako menda piše v navodilih za tlačilko – navodilih za tlačilko! Zračne tlačilke imajo navodila.

Bi moral navodila brati in to vedeti? Seveda. So navodila brali in to vedeli oni trije? Seveda ne. Naučili so se v naravi. Ko se je zgodilo meni, se jim je zdelo smešno. Ko se je zgodilo njim, pa niti ne. Je pa res, da verjetno prej niso povozili pasjega iztrebka.

Zdaj veste!