Gor in dol po Mali gori

Dobrepolje in Suho Krajino loči od Ribniškega in Kočevskega polja gozdnato pogorje Mala gora, ki na makadamske poti vabi gravlanja željne športnike že če se bežno ozró na zemljevid. Z izhodiščem v Velikih Laščah, Ribnici ali Kočevju je izlet dolg dobrih 60 kilometrov, a sem šel iz Ljubljane, tja grede čez Krvavo Peč in nazaj čez Turjak.

Nevarna motivacija

Prvič sem stal že na vsem ljubljanskim kolesarjem znanem križišču oziroma srečevališču Jurčkova–Ižanka. Zbranim gospodom, ki so tisto nedeljo precej neambiciozno zakrožili po Barju, sem zaupal svoje načrte. Vprašali so me, če imam naslednji dan dopust. Njihove pomisleke sem razumel. Plan vožnje je pokazal, da naj bi se v dobrih 140 kilometrih skobacal čez 2700 višinskih metrov. A niti tako resni podatki me niso spodbudili, da bi od doma speljal prej kot ob enajstih dopoldne.

Obelodanjenje takega načrta kolesarski druščini, ki se kot vsaka dobra kolesarska druščina napaja z opravljanjem, je po svoje motivirajoče, po drugi strani pa nevarno. Motivirajoče zato, ker potem ne smeš odnehati, nevarno pa zato, ker ne odnehaš, čeprav bi moral.

Z najdaljšim vzponom sem opravil takoj na začetku in tokrat sem na poti od Iga do Krvave Peči zares užival, se večkrat ustavil in posedel ob razgledu na Iški vintgar, ura pa je neusmiljeno tekla.

Panoramski tempo

Doma me je najbolj zaposlovalo vprašanje kako se je najbolje spustiti proti Velikim Laščam in zdaj težko verjamem, da je mogoča slikovitejša pot. Do Sela sem teren poznal, makadam se vmes postavi pokonci, potem pa se cesta nekoliko spusti do krišišča, kjer sem že večkrat zavil levo in se spustil do reke Iške. Tokrat sem šel naprej in presenečen ugotovil, da je vas že za ovinkom in tam se guma spet dotakne asfalta. V lepo urejeni vasi ima nekdo nekaj občutka za umetnost.

Cesta se nekaj časa vije po planoti, potem pa se strmo spusti in še bolj strmo vzpne čez Podsmreko, rojstni kraj Josipa Stritarja. Vasi nekoliko bolj severno, v Mišji dolini, poznam dobro, v teh koncih pa sem bil prvič in jih bom gotovo kdaj prevozil tudi s cestno specialko, asfalt je namreč odličen.

Do Velikih Lašč sem se zaradi pogostih panoramskih postankov, vlačil skoraj dve uri in pol. Tam je tudi edina prava priložnost za okrepčilo. V nadaljevanju poti se sicer vozimo blizu Ribnice, a je mesto nekoliko od rok, kakšnih sto metrov niže.

Cesta seje smrt, železnica pa neuporabna

Najnevarnejši del poti se imenuje cesta smrti, a k sreči traja le slaba dva kilometra, če levo zavijete na makadamsko, neoznačeno cesto, in še malo dlje, če zavijete levo pri smerokazu za Dolenje Retje. Jaz sem oba odcepa zgrešil in se po glavni cesti Ljubljana–Kočevje peljal še do nadvoza nad železnico.

To je železnica, ki bi močno razbremenila cesto in izboljšala bilanco smrtnih nesreč, a ne funkcionira. No, od lani deluje tovorni promet. Traso železnice Grosuplje–Kočevje so določili leta 1887, jo čez pet let začeli graditi in jo po dobrem letu dni odprli. Leta 1970 so promet ukinili. 49 kilometrov dolgo progo, ki so jo zgradili v slabih dveh letih, so začeli prenavljati leta 2008 in po dvanajstih letih naj bi potniški promet letos vendarle stekel. Naj bi.

Športni duh v gozdovih nad Ribnico

Tam se začne vzpon na Malo goro. Vrh Stene Sv. Ane (964 m) je menda kar obiskan, a vseeno me je presenetilo čedno število pohodnikov. V bistvu obilica športnikov vseh vrst. Ne le kolesarstvo po zaslugi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, od Tima Gajserja naprej je popularno tudi preganjanje z motokros motorji. Motoriste – in rekreativnega dirkača s štirikolesnikom – sem srečal že pod Krvavo Pečjo, še tri pa v tišini gozdov nad Ribnico.

Vzpon se konča tik pod Grmado, v tem delu se med debli lepo vidi Kompolje na Dobrepolju. Pozneje se cesta izvije iz gozda in pripelje na asfalt. Spusti se za slabih 150 metrov, preden sem zavil ostro levo, spet na makadam.

Še več športnikov!

Romantika ne traja večno

Potem se ne dogaja nič posebnega. Klasičen gravlerski dolgčas, ki nam je tako všeč. Vzpon skozi gozd. In spust skozi gozd. Na levi je vrh Sten Sv. Ane, na desni pa Prdec. O, da, Prdec. Med drevesi se vidi Ribniško dolino, pravi šok pa je pogled na deponijo oziroma zbirni center. Kjer naj bi počivala les in karton, je sama plastika. Malo bolj levo pa še baročno velik kup … česa drugega kot nagrobnih sveč. To je svet, v katerem živimo.

In potem je spet vzpon skozi gozd. Ampak položen, komaj odstotek ali dva, tako da je letelo zgledno hitro, sploh zato, ker sme imel veter v hrbet. Vse kolesarje – z izjemo Barjanov – sem srečal tu.

Zadnji kilometer je precej bolj strm, tudi cesta je tam zanič, preden se prevesi navzdol in proti Mali Gori, vasi na cesti med Kočevjem in Dvorom pri Žužemberku. No, in tedaj sem bil najdlje od doma. Ne prav svež. Ni bilo več romantike, nekako je bilo treba priti domov pred temo.

Spoštuj neznane terene, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!

Ta del poti, do Velikih Lašč je slabih trideset kilometrov, sem grobo podcenil. Na višinskem diagramu je videti, da se po daljšem vzponu cesta več ali manj spušča. A na terenu se je izkazalo, da vmesne vzpetine niso nedolžne. In da jih ni malo. Pa še zazeblo je, temperatura se je spustila do dveh stopinj. Sredi dne se mi je zdelo dobro, da sem šel končno ven brez galoš. A marca ni šale.

Nemogoče pa se je pritoževati nad razgledom proti Suhi krajini. Proti Velikim Laščam sem se vračal le streljaj vzhodneje kot sem malo prej potoval proti jugovzhodu in nekajkrat bi lahko zavil levo ter se vrnil na že znano cesto. Lahko pa bi se spustil desno in na Dobrepolje ter si olajšal zadeve. Ampak, ko bi to videli sledilci na Stravi, bi se slejkoprej našel nekdo, ki bi me opomnil, da bi šlo tudi po hribih.

V Velike Lašče sem se spustil po simpatični, ozki cesti, ki se je iztekla pri železniški progi. Prav tisti, ki, kot ste prebrali, praktično ne obratuje. A prehod je prepovedan, čeprav so celo urejene nekakšne stopnice in se cesta na drugi strani nadaljuje. Konformisti naj se zato više držijo desno in se po širši makadamski cesti spustijo v Predstruge na Dobrepolju.

Defekt ob nepravem času na nepravem kraju in v nepravi družbi

V Velikih Laščah sem izračunal, da bom pred mrakom gotovo prišel do Pijave Gorice, od koder se bom v Ljubljano peljal po obskurnih, neprometnih barjanskih cestah. Ko sem se skozi gozd začel vzpenjati proti Ponikvam, pa se je začelo zadnje kolo zibati. In da je bila mera polna, se je to zgodilo ravno pred skupino možakarjev, s katerimi sredi gozda ne želim imeti opravka. Zavil sem lahko še za ovinek, dlje pa nisem prišel.

Vajeno sem se lotil dela. Os, dol. Kolo, dol. Plašč, dol.

Potem sta prišla možakarja, s katerima si sredi gozda ne želim imeti opravka.

Mi je počila guma? Potrebujem pomoč? Imam denar? Koliko denarja imam? Lahko pomagata, ampak bi rada videla denar. Enemu sem moral iz rok izpuliti obročnik. Drugi je že segal po bidonih. Okoli ovinka je prišel še en možakar, s katerim si sredi gozda ne želim imeti opravka. In za njim je prišel še četrti. Lahko me peljejo, če jim plačam sto evrov. Denar lahko dvignem tudi na bankomatu. Bodo šli po kombi.

Ob tem skrajno neprijetnem dogodku sem se spomnil na možakarja, ki je v ljubljanski beznici pred časom užival v predstavah slačipunc. Potem je nekako pristal v avtomobilu sumljivih tipov, s katerimi si ni želel imeti opravka. Celo noč so ga pretepali in vozili po Dolenjski, on pa je zanje dvigoval denar, zadnji obrok, preden so ga vrgli iz avta, je dvignil kar na banki.

V takih primerih človek še bolj ceni bombice z ogljikovim dioksidom.

Navijamo za vlak

Običajno bi zračnico zamenjal v petih minutah, zaradi ponujene pomoči pa je trajalo še enkrat toliko. In na lepem se je zares mudilo. A izkazalo se je, da je od Ponikev naprej ves čas asfalt, edini klanec do Gradeža pri Turjaku pa se je izkazal za precej nedolžnega. Vračal sem se čez Turjak in po Želimeljski dolini, doma sem bil, ko se je že stemnilo.

Blaž pravi, da bi moral dopisati, naj ljudje tega ne počno sami. A, kot že rečeno, tura ni posebej težka, če se je lotite na Velikolaškem ali Ribniškem … če bo kmalu res začel voziti vlak, pa bi se nazaj grede lahko nanj vkrcali v Velikih Laščah in prihranili dobrih trideset kilometrov nazaj grede. Upanje umre zadnje, sploh zaradi suma, da bo pot s kolesom hitrejša kot z vlakom.