Okus dolenjskega prahu

Naveličan notranjskih gozdov in vrtač sem šel, tudi za ceno daljših asfaltiranih odsekov, preizkusit dolenjske makadamske ceste.

Kot poskusni zajec sem cel teden trpel pomanjkanje, v četrtek je bilo celo tako hudo, da sem po uri in pol obrnil in se komaj privlekel tistih petnajst kilometrov do doma. Niti na polovici prvega tedna nisem bil in ni mi bilo jasno, kako bom vzdržal do konca. Ampak v petek in soboto so bili krožniki obsežnejši in bogati z ogljikovimi hidrati, tako da sem prišel delno k sebi. V žep sem lahko spravil še banano in tri energijske ploščice, kar v teh razmerah ni tako slabo za pet ur.

Užij, kar ti ponudi pot

Na Dolenjskem nisem najbolj suveren, zato sem poiskal traso Dust Lusta Southeast iz leta 2016 in jo malo podaljšal v prvi četrtini. Verjetno sem tako prevozil več po makadamu in si otežil življenje z s še nekaj sto dodatnimi metri višinske razlike. Vseeno bi rekel, da je asfaltirana približno polovica trase.

Ampak.

Kot sem napisal v razmišljanju o gravlanju že pred časom, se svoboda začne, ko se ne izogibamo asfalta za vsako ceno, ampak enostavno sprejmemo, kar ponudi pot. Tudi če je to enoslednica. Ne strinjam se sicer z načrtnim trasiranjem gravlerskih prireditev po tehnično zahtevnih terenih, ki mnoge odvračajo od udeležbe in tako na nek način postanejo ekskluzivne dirke za dirkače. Ampak, ko se gremo peljat za zabavo, ne škodita kak sprehod čez korenine ali celo pešačenje po podrtem deblu. In čeprav je na tej trasi tudi nekaj globljega peska, grušča, sem pa tja celo kaka korenina, ni hujšega. Pravzaprav se že lep čas nisem na kolesu tako zabaval, verjetno tudi zaradi raznolike scenografije.

Z ljubljanske na litijsko stran

No, najhuje je bilo na začetku. Za ogrevanje sem mimo observatorija skočil čez Golovec in potem iz Podgrada zagrizel po Borovničevi poti ter se po znanih poteh spustil na litijsko stran. V primerjavi s prejšnjimi dnevi je bila noga dobra že v petek, zdaj pa ni bila dosti slabša, čeprav sem na rampi pred Vnajnarji spet shodil – in se za to napako kaznoval s tekom, kot da bi bil na ciklokrosu.

Prvo dozo energije iz žepa sem pognal v sistem v tisti krasni dolini ob Mali Reki, takoj po teh nekaj udobnih kilometrih me je namreč čakal vzpon na najvišjo točko dneva.

V Štangarskih Poljanah sem zagrizel na Jastrebnik, najprej po hladni dolini ob potoku, potem pa čez krasne travnike po vrhu grebena med dolinama Volčjega in Konjskega potoka.

Vzpon skozi gozd je strm, kot se za te kraje spodobi, na vrhu pa je svet razgiban, z nekaj strmimi rampami. Pričakoval sem makadam, a je cesta zgledno asfaltirana še daleč naprej. Do Obolnega, se mi zdi, je samo krajši makadamski odsek.

V kraje okoli Ivančne Gorice

Obolno je vas, zelo majhna vas. Je pa tudi vrh (776 metrov). In turistična kmetija, kamor bom šel kdaj v družbi. Družbo bom tudi gnjavil, da bomo skočili na vrh, ki je kakšnih 60 metrov više na hribu. Cesta do tja je videti v redu, a se mi ni ljubilo skreniti s poti.

Zadovoljil sem se z razgledom na Posavske hribe s ceste, ne glede na sivo vreme, ki me je spremljalo cel dan in dajalo lažen vtis, da sonce ne kuri kože. Pa jo je.

Ko se cesta prevesi navzdol, končno sledi daljši odsek makadama, ki skozi gozd pripelje na čistino in se spet malo vzpne, potem pa se cesta spusti v Leskovec. Ne vem zakaj, ampak ta vas se mi je zdela precej nenavadna. Kot prikazen, ki se pojavi sredi ničesar. Morda zato, ker sem se tja spustil iz tako odročnih koncev. Ampak pod hribom je že Višnja Gora, po cesti je do tja vsega štiri kilometre.

No, z Leskovca se kolovoz kar strmo spusti v utesnjeno dolino Stiškega potoka in to je morda najlepši del poti.

Vasica Metnaj je skoraj 150 metrov više na hribu, a nekaj poslopij s tem naslovom je tudi v dolini. Temu zaselku se reče Potok.

Res slikovit kraj, ki daje z mlinom in nekaj starimi bajtami vtis živega muzeja na prostem. Postal sem za nekaj minut in natočil vodo pri mlinu. Kljub znakom življenja pa ni bilo žive duše.

Samostanski mir

Par kilometrov naprej že preseneti samostan Stična, kjer je bilo glede na trenutne turistične razmere kar živahno, pripravljali so se še na zlato mašo nekdanjega opata tega cistercijanskega samostana.

Če je v gozdovih pod Krimom lahko edina prava atrakcija medved, pa še tega si ne želite srečati, je v teh krajih torej svet precej bolj raznolik, gravlerski izlet pa lahko postane tudi turistična izkušnja. Sam se sicer rad zadržim v bližini samostanov. Očitno sem že toliko star, da mi prija čisto poseben mir, ki vlada okoli teh ustanov. Celo kričanje otrok je nemoteče, sem ugotovil. Za kak teden bi z veseljem prišel na dopust v samostan, tudi za ceno obvezne udeležbe na jutranjih molitvah. Škodilo mi tako ali tako ne bi.

Vroče hlačke

Oba daljša klanca sta bila torej za menoj, energije je bilo po treh urah še na pretek, nekaj je je bilo še vedno zapakirane tudi v žepih, pred menoj pa je valovala blaga gričevnata pokrajina.

Mimo Ivančne Gorice, Muljave in proti Žužemberku sem kolesaril že ničkolikokrat, a ne skozi vasi Glogovica, Velike Pece, Rdeči Kal, Lučarjev Kal … Trasa je tod kar zanimiva. Veliko asfalta, a tudi kak travnat odsek, na primer tik ob dolenjski avtocesti, ki se ji priključimo za nekaj minut.

Ravnine je le kakih deset kilometrov, potem pa se začnejo kratki, na trenutke tudi ostri klančki, ki pijejo zaloge. Ni dolgčas. Če ni drugega, naletiš na dekle, ki v vročih hlačkah upravlja z viličarjem. Resničnost je včasih boljša od najperverznejših fantazij.

Na Lučarjev Kal sem se pripeljal po gozdni poti in takoj, ko sem zavil iz gozda, je presenetila cerkvica … pravzaprav kapelica Lurške Marije Božje. Premajhna za cerkvico, prevelika za kapelico.

Ljudi je malo, mir skoraj popoln. Kjer sem zapeljal na asfalt, tako rekoč ni bilo prometa. In če smo široke gume v resnici nataknili zato, da bi se ognili norcem na cestah, potem je pravzaprav vseeno, kakšna je podlaga, samo da ni norcev. In Dolenjska je po mojih izkušnjah tako ali tako zelo prijetna s tega vidika, vozniki so strpni in imajo čas voziti s prilagojeno hitrostjo.

Ob Krki

Nenadoma sem se znašel ob Krki, ki daje tam nekoliko neugleden vtis, enako kot most. Na levem bregu so Velike Lese, na desnem pa Male Lese.

Tam sem zavil ob desnem bregu navzgor, a le kratek čas po cesti.

Tudi kolovoz se potem precej zoži, nekaj je korenin, a nič resnega, potem pa se že odpre razgled na vas Krka.

Proti Grosupljemu sem šel po cesti, ki je bila še pred dvema letoma makadamska – državna cesta! – in sem jo vedno preklinjal, ko sem na ozkih plaščih rinil naokoli, bodisi čez Višnjo Goro bodisi Hočevje. Zdaj pa je na voljo samo še asfalt. Več gozdnih cest sicer skrene levo, a je videti, da so slepe. Šele na vrhu se skrene lep makadamski spust, ki pripelje pod Luče, prav tam, kjer se zavije v Žalno.

Čeprav nisem bil več svež, me je tam zagrabila raziskovalna žilica, rinil sem ne nek hrib in se potem poklapan vrnil nazaj ter nadaljeval po začrtani trasi jugovzhodnega Dust Lusta. Zamislili so si skok čez Lobček, ki res spominja na kak flandrijski vzpon.

Varčevalni način

Potem pa pod gradom Boštanj, po makadamskih obvoznicah okoli Grosupljega in čez gričke skoraj do Pijave Gorice. Sumim, da je tam še več makadamskih cesti, ki lahko popestrijo barjanska potepanja, in jih bom gotovo raziskal v naslednjih dneh.

Priznam, da je na tej točki koncentracija že popuščala, a zadnjo čokoladico sem hranil za naslednji dan. Števec kalorij je namreč kazal nenavadno in neizprosno nizko številko, ki me je navdajala z obupom. Pa nisem šel počasi, sploh ne, ampak bo že držalo, kar pravijo: telo v hudih časih varčuje za še hujše čase.

Zadnjih petnajst kilometrov čez barje je šlo vseeno hitro, pač zato, da je minilo čim prej. Kar pa ne pomeni, da kljub sili nisem maksimalno užival. In doma po okroglih petih urah aktivnosti že spet sam pri sebi potrdil ugotovitev, da so tako dolge vožnje optimalne za to, da se v preostanku dne še lotim česa pametnega in pri tem nisem kot zombi. Vseeno pa nisem imel moči za kuhanje … ampak k sreči sem imel v rokavu rezervna aduta: burger in pivo.

 

Trasa: LjubljanaGolovecPodgradVnajnarjeGabrje pri JančahDolgo BrdoŠtangarske PoljaneJastrebnikObolnoLeskovecMetnajStičnaVir pri StičniGrižeGlogovicaVelike PeceDob pri ŠentviduSela pri DobuPodborštRdeči KalMale KompoljeGrabovčecVelike LeseKrkaŽalnaLobčekMalo MlačevoBrezje pri GrosupljemHuda Polica–Gorenje Blato–Ljubljana
Razdalja: 125 km
Višinska razlika: 2200 m
STRAVA

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

Kvint22. 7. 2020 ob 21:35

Stiški potok je zagotovo najbolj zanimiva dolina za gor in dol v tem koncu. Mlin pa zmaga. So pa običajno doma, pozdravijo, a se ne zapletajo kaj v pogovor.

Za iz Krke razumem vse, ki jih je makadam na državni spravljal ob živce, da gredo zdaj po lepem asfaltu na tempo gor. Obstaja pa gravel opcija po drugem (levem) bregu iz Znojil gor pelje gozdna cesta (042517 Regljevka), ki te pripelje na državno cesto ravno na vrhu vzpona, nato po 1km greš pa na tisti spust okoli Luč.

Več (+2)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.