Gravlanje za vse
So gravlerji alternativci? Seveda. Odkrili so odlično alternativo. Gravlanja ne bom opeval kot nekaj, kar je bolje. Ampak kot nekaj, kar je vredno poskusiti.
Ko gre za tisto tipično podalpsko nezaupljivost in odpor do novosti, nisem nobena izjema. Gravlanje se mi sicer ni zdelo napačna stvar, ampak mene je težko navdušiti. Za karkoli, še posebej za novosti. Mobilni telefon sem imel med zadnjimi v razredu. Pametni mobilni telefon sem imel med zadnjimi v Evropi. Facebook sem začel uporabljati zadnji na svetu. Nisem pa bil med zadnjimi, ki so se navdušili za gravlanje.
Ali se splača?
Po svoje me racionalnost slovenskega kolesarja navdušuje. Gliha se za vsak cent. A še prej temeljito razmislimo o smislu vsega skupaj. Ali se sploh splača kupiti kolo za pet jurjev? In ali se splača kupiti še drugo kolo? In še tretje? Čemu bi torej kupili gravel specialko, če pa v garaži že visi gorsko kolo?
Razmislek je šel pogosto v smeri trditev, da v okolici ni dovolj makadamskih cest. Še posebej v okolici Ljubljane. Nisem se povsem strinjal, ampak ker nisem imel dovolj izkušenj, predvsem pa zato, ker se še nisem spoznal s tereni, sem bil raje tiho. In včasih celo kimal – to dostikrat počnem, tudi ko se ne strinjam, ker tako iz sogovornika izvlečem več.
Po svoje so imeli prav
Makadama je čedalje manj. Spomnim se rebrc na Toškem Čelu. Spust je bil za 12-letnega mulca zastrašujoč. Pa makadama na Sv. Katarino čez Osredek pri Dobrovi. Ali na Pokojišče iz Borovnice, Gornji Ig in še kam. Leta 2015, ko smo mislili, da se to ne bo zgodilo nikoli, so asfaltirali celo tistih nekaj sto metrov makadama na klancu s Pečarja v Besnico. Asfalt so položili na cesti Grosuplje–Krka in lani celo na cesti v Ambrus.
Moj bog, kako smo na 23-milimetrskih gumah preklinjali te kratke, prašne odseke! Zdaj, ko čedalje več prevozimo na 40-milimetrskih in celo širših plaščih, pa strahoma vsaka štiri leta pričakujemo podvige županov, ki se trudijo asfaltirati celo najbolj obskurne ceste, po katerih se vsak dan pelje kakih ducat avtomobilov. No, tistemu ducatu vaščanov pride prav, zato se nima smisla razburjati.
Ampak … v bistvu niso imeli prav
Seveda niso imeli prav! Nimajo prav. Makadama je kolikor hočete. Ne samo v snežniških in kočevskih gozdovih, ampak bržkone prav povsod. Tudi v Ljubljani. In ne samo na barju. Odlok o omejitvi gibanja je prišel zame kot neke vrste blagoslov. Že skoraj mesec dni se kot konformen občan vozim izključno po ozemlju MOL in večino kilometrov sem prevozil z gravel kolesom. Kakšnih tisoč, morda še več.
In veste kaj se dogaja? Povedal vam bom, kaj se dogaja.
Ne mine dan, ko ne bi prevozil novega makadamskega odseka!
Nekateri so pasje strmi, na drugih me kar malo skrbi za tehniko in kosti, včasih naletim na vlako, ki si na zemljevidu ne zasluži niti črtkane oznake … ampak vsak dan, prav vsak dan … nekaj novega. Morda samo nekaj sto metrov enoslednice do sostrske cerkve. Z enim ovinkom in eno brvjo.
Cestnega kolesa sem se naveličal prej kot v dveh tednih. Ker je v resnici precej malo cest. Na širokih gumah pa je povsem drugače. In, verjemite mi, veliko se vozim. Vsak dan se vozim.
Na širokih gumah
Ugotovil sem tudi, da graveler pravzaprav za večino ne bi smel biti šele drugo ali tretje kolo. Ne, ne! Biti bi moral prvo kolo. In seveda ne tudi zadnje.
Pravzaprav je gravel kolo edino moje kolo. Če pri hiši ni drugega, se vozim z njim. In nič mi ne manjka. Prej ali slej si bom priskrbel torbe, ne samo za potovanja, ampak zato, da bom šel lahko po nakupih. Zakaj bi se eno uro za regeneracijo gonil po ravnini na kavo, če lahko bicikel uporabim za nekaj koristnega.
Po zelenjavo v Savlje. Po jajca v Sostro. Po zajca v … kaj vem, ampak gotovo nekje v okolici Ljubljane prodajajo tudi zajce.
In še nekaj sem ugotovil. Prava svoboda se začne, ko z gravel kolesom ne iščeš bolestno kolovozov in ko se ne izogibaš več asfalta za vsako ceno. Svoboda je, ko se mirno zapelješ po trasi, kjer prevladuje asfalt. In to na širokih plaščih!
Kar seveda ne pomeni, da ne potrebujete še cestnega kolesa. Mislim na celo kolo, ne le na obročnike s cestnimi gumami, ki spremenijo gravel specialko v nekaj zelo nenavadnega in dolgega in lenobnega.
Navsezadnje, če povem po pravici – je občutek hitrosti na gladkem asfaltu nekaj najboljšega.
Komentarji
Ko bi še asfaltirali cesto od G. Iga do Rakitne, za specialkarje bi bilo idealno.
Meni je pa po eni strani všeč, da je od G. Iga do Rakitne makadam... v takem stanju cestišča je precej manj prometa in v poletni vročini narediš tisti vzpon ali dva v miru. Še to se manjka, da se cesta na G. Ig spremeni v cestni motociklistični poligon, kakršen je iz Preserja na Rakitno. Pa je moja cestna kariera motorista in kolesarja po prevoženi razdalji v razmerju približno 50 : 50.
Bi vsekakor bilo idealno, ampak za to pa res dvomim, da kdaj bo. Razen če nam bo šlo tako dobro, da ne bomo vedeli, kam z denarjem. Tista cesta nima nikakršnega vsakodnevnega pomena. Meni se načeloma tisti makedam kar dopade, dobiš občutek kot da si na Giru:) bolj me moti, da ne potem do vrha Krima slabši in za specialko nic vec ugoden.
Mislim pa tudi jaz, da je Slovenija za grevlanje idealna. Kombinacija decentralizirane poseljenosti in veliko gozdov pripomorejo k veliko gozdnim cestam in kolovozom. Filing, da ti ni potrebno iskati asfalta, se zlasti v regijah, kjer Google Street View se ni (smel) posnel cest, je verjetno res super.
Za komentiranje se prijavi
Nov uporabnik?Ustvari račun.