Gorenjska gravelucija

Ne, tretji Gravelution ni bil sprehod po parku. Poleg tega je občasno tako letelo, da sem verjetno marsikaj zgrešil. Nič hudega, z veseljem se bom po isti trasi zapeljal še enkrat, spet z gravel kolesom, čeprav bi se mnogi strinjali, da je na določenih odsekih gorsko kolo primernejše prevozno sredstvo. Tomaž Kučan pravi, da bi mu bilo z gorskim kolesom malo dolgčas, ampak ta človek ima za seboj Cape Epic, s svojim gravlerskim kladivom pa se vozi po resnih trailih.

Kohabitacija gravlerjev in gorskih kolesarejv

Malo me je mikalo, da bi se na štart spravil kar od doma, ampak če je že bil prostor v vozilu, ki pušča ogljično sled, je bilo pravzaprav vseeno z ekološkega vidika, z mojega pa precej pametneje pustiti se peljati. Zadnji dan, ko nisem kolesaril, je bil 30. marec, pred menoj je bil torej 69. zaporedni dan na kolesu. Morda sem videti še kar fit, ni pa bilo prave svežine. Zato bi mi počasen tempo ustrezal.

In začelo se je kar se da sproščeno. Ko so razglasili štart in so se ljudje odpeljali, sem se še lep čas zapletal s tipkovnico, saj mi ob objavi za zgodbo na Instagramu ni uspelo napisati #gravelutionracing, strašne težave sem imel z zaporedjem samoglasnikov. Toliko o svežini …

Potem za telefon nisem imel več prav dosti časa.

Ko smo zavili na makadam, je tempo na blagem vzponu kar hitro narasel, na spustu pa je že šlo malo počez – videl sem, da je oddrsavala široka gorska guma pred menoj, kaj šele moja 38-milimetrska, napolnjena tako, kot sem si mislil, da bo najbolje: preveč, za vsak slučaj, da ne bi bilo defekta. Potem pogledaš naokoli in ugotoviš, da je v skupini več gorskih koles kot gravelerskih specialk … spomnim se, kako smo šli na živce udeležencem Dolske runde, ko smo tja prišli z gorskimi kolesi … in držali kot profesorji. No, takrat so bila krmila precej ožja, zdaj pa se jih drži … no, kot bika za roge.

Ko prvič zapeče

Zdaj že vemo: ponekod je gravel najlepši … ob avtocesti. Vzdolž A2 smo se zapeljali, ko smo splezali iz soteske Dobruše. Sledila je prva orientacijska napaka – nekaj nas je zgrešilo odprtino v odbojni ograji ob stari Gorenjki. Kdor je bil pameten, je zlezel s kolesa in ograjo preplezal. A ne jaz, ki sem optimist samo takrat, ko ni treba. Vseeno sem plezal, ampak šele sto metrov naprej, potem pa lovil kot zmešan, da me ne bi predolgo čakali. Pa so me čakali. Pravi ekipni kolegi! Čutil sem se ljubljenega.

Makadam se nadaljuje med avtocesto in letališčem v Lescah, pravzaprav se gre okoli letališča, potem pa na staro cesarsko cesto, ki je nekoč vodila mimo vasi pod Stolom. Tam je letelo – nisem vedel, da je prijatelj ostal zadaj, zato za naslednjič predlagam radijske zveze. Z Blažem sva počela, kar počneva najraje: uživala na makadamu. In zares uživava, ko leti čez 40 kilometrov na uro. Ne želim, da bi to izpadlo kot samohvala, ker ni. Prvič, to se zgodi redko. In drugič, noge so me hudičevo pekle, fant je pa žgal, kot bi ne prišel že iz Ljubljane.

Zapeče drugič

V Završnici je bilo vedno lepo dirkati z gorskimi kolesi, nikoli pa nisem dirkal do Valvasorjevega doma. Pravzaprav sem tja gor verjetno kolesaril sploh prvič. Lep klanec, bolj strm, kot sem bil pričakoval, in tudi nisem pričakoval, da bomo tik pred planinskim domom zavili levo. Prav tam je bilo tudi konec s pogovornim tempom. Gregor se je odločil za ekshibicijo svoje razkošne moči. Razkazoval se je dolgo in letel čez tiste kamne kot da smo na asfaltu, odpadel sem in nadaljeval z užitkom.

Tik pred Potoško planino se odvije desno, na grozljiv spust, kjer je Cinelli ječal od vsega hudega, tako da o počitku ni bilo ne duha ne sluha. Na koncu spusta sem na desni opazil bajto, a nisem prepoznal Valvasorjevega doma, čeprav ga sicer poznam zelo dobro. Sem se pa razveselil Blaža in pri prvi pašni ograji še Gregorja, ki je telefoniral tako sproščeno, da je mojo samozavest zakopal še malo globlje.

Do Zabreške planine je na precej slabem terenu še nekaj ramp, spet smo zlezli nad 1200 metrov in se pripeljali v nekakšen alpski raj, do katerega je vodilo sto metrov krasne zelene preproge.

Lepo je kolesariti po zlikanih notranjskih cestah, a tam se pravzaprav ne zgodi nič. Cesta in gozd. Prideš na Mokrc in razgleda je tam prav toliko, kot tristo metrov niže. Nič. Uživaš v niču. Ampak po svoje pogrešaš hribe in alpski zrak. In studenčnico, ki priteče na Zabreški planini kar iz pipe.

Čez pašnike

Ne trdim, da niso po svoje lepe tiste položne in zlikane ceste z blagimi ovinki, kjer sploh ni treba obrabljati zavornih oblog. Ampak na takih spustih se hitro prepustim meditaciji, kar sicer ni pametno, ko leti prehitro. Ne, dajte mi zaguljene spuste! Dobrih 600 metrov takega spusta. Škoda, da sem pogledal smrti v oči, pa ne po lastni krivdi. Težko razumem, kako lahko tisti smešno ozek električni avtomobilček zavzame tri četrtine relativno široke ceste. Blaža sem spodaj celo vprašal, če sem bil nemara jaz na sredini ceste, ampak, ne, peljal sem se pravilno. Ah, ja …

Matej in Mitja sta imela nekaj sreče, da smo v Završnici izmenjali še par besed z dobrim, starim Figarom. Kaj vem kje sta se celo večnost ukvarjala z defektom, potem pa očitno gnala tisti svoji gorski kolesi, da je bilo veselje, in tako smo lahko nadaljevali skupaj. Občasno v olimpijskem tempu, ob A2 nazaj na jug, potem pa desno in po enoslednici nad Savo Dolinko v Zasip. Po vzponu na Sv. Katarino smo prišli na najmanj gravlerski, a v bistvu najlepši odsek z razgledom na Blejski grad.

Nisem štel kolikokrat smo skočili s koles in jih prenesli čez neprijetno visoke pragove vrat pašnih ograj, ampak bilo je tolikokrat, da sem kar dobro natreniral tehniko sestopanja in skakanja na bicikel. Gravler, ki se zagrizeno oklepa cestnih čevljev in pedal, je klel, ampak govedu je bilo malo mar.

Gozdna poslastica

Vrnili smo se v Zasip in se zapeljali celo na Bled, potem pa po krasnih, tekočih enoslednicah in nekaj makadamskih odsekih mimo Šobca. Savo Bohinjko smo prečkali le malo preden se sreča z Dolinko. Potem pa naravnost – pravzaprav strmo navkreber – v središče mesteca, ki je dalo ime tretjemu Gravelutionu.

Še zdaj ne vem ali smo ga tik pred ciljem polomili ali si je organizator nalašč zamislil brutalen zaključek, ki bi na dirki povzročil masaker med vodilnimi – če bi seveda zadeli pravo pot. Če ne, bi bilo zabavno, ko bi tekmeci tik pred ciljem razpravljali o orientacijskih izzivih, kot da so na izletu.

Tam smo rinili čez gozd, ki je spominjal na pragozd, tako da sem se na piknik pripeljal opraskanih nog, kot da bi se bil po podrasti valjal brez odejice, poleg tega pa nas je očitno vse pobožalo neko ščavje, ki je povzročilo grozno srbečico.

Skratka, prava gravlerska pustolovščina, in še v poltekmovalnem tempu! S tristo metri vzpona več kot sem bil pričakoval, ko sem si na Zabreški planini rekel, da smo ven iz najhujšega. Tokrat bom pohvalil Mitjo Drinovca, ki je držal dober tempo s polnovzmetencem in perverzno širokimi plašči, ob tem pa preživel defekt in se v cilj vrnil z napero manj, kot jih je imel na štartu.

Ne le mešanega mesa in vsega, kar sodi zraven, doma sem pojedel še vse ostalo, kar mi je prišlo pred nos. In sedemdeseti dan nisem šel na kolo.

Obljubim, da bom enkrat štartal v flanelasti srajci. Nisem pa prepričan, da mi bo, kljub sproščeni noši, uspelo ostati pameten in dejansko voziti v udobnem tempu.