Na Krvavec … in na Zvoh

Zabava se začne na Krvavcu šele pri zapornici na planini Jezerca. Od tam gremo do koder noge nesejo. Dosti više kot na Zvoh z gravlerjem v Sloveniji ne pridemo. S kolesom na Zvoh? Je to mogoče?

Težko bi rekli, da je vzpon na Krvavec do planine Jezerca zabaven. Kaj šele lep. Že začne se brutalno, s strmino, kjer je poleti pasje vroče. Od Stiške vasi naprej je sicer lepo, tudi razgledno, na Ambrožu se da prijetno okrepčati in počiti, potem pa se trpljenje nadaljuje do … parkirišča. Cilj je na parkirišču. Ničesar drugega ni, če se gor privlečemo s cestnim kolesom. In odkar nam je Tadej Pogačar pokazal kako se pelje, imam še en razlog manj za to, da bi rinil gor s cestno specialko. Z malo širšimi plašči pa se pride malo dlje.

Noge so kisle že na začetku

Izbral sem pot, ki se začne nad Poženikom in vodi do Šenturške Gore, potem sem po asfaltu nadaljeval proti Svetemu Lenartu, a odvil levo, najprej po makadamski cesti, potem po slabem kolovozu in nazadnje po nekaj nevoznih odsekih do Ambroža pod Krvavcem. Na Stravi se najde segment Poženik–Ambrož – in v oklepaju je zapisano MTB.

Od Ambroža naprej sem šel po bolj preprosti poti. Do zgornje postaje kabinske žičnice ni težav, tam smo že 1450 metrov nad morjem. Tudi do Plaže se kolesari kar zgledno, potem pa postane cesta precej neprizanesljiva. Z močnimi nogami se pride še vsaj do Doma na Krvavcu, potem pa postane vse skupaj nekoliko nesmiselno, celo pohodniško obarvano.

Sezona krompirja

To je bil prvi dan štirinajstdnevnega obdobja s 75-odstotnim energijskim primanjkljajem. Začel sem poln elana, navsezadnje sem se prejšnji dan dobro najedel in si zjutraj privoščil kašo. Ampak, tiste hidrate sem pospravil že čez dan. Kosilo je bilo že preveč uborno za tak podvig, žepi pa prazni.

Proti hribom sem se podal po poteh prvega Gravelutiona, med Povodjem in Skaručno malo tudi po gozdni potki, potem pa večinoma po krasnih poljskih cestah in s kratkimi izleti skozi gozdiče. Krvavec je grozil že od daleč.

Na poljskih cestah je bilo prometa, kolikor ga ne pomnim. Ljudje delajo na poljih, sem si mislil, jaz se pa zafrkavam.

Pred Cerkljami so strojno pobirali krompir. Odkar sem to nekajkrat počel na kmetih ročno, mi ni jasno, kako je mogoče s to poljščino zaslužiti, ko pa kilogram stane pol evra. Zdaj pa sem videl, da so količine krompirja kar impresivne. Čeprav je delo še vedno trdo, se najbrž nabere tudi nekaj denarja.

Rampe nad Poženikom

Poženik je lično urejena vasica skozi katero se po ozki vijugavi cesti iz kotline končno zavije v hribe. Ko zapustimo hiše in se zapeljemo ob gozdu, na levi preseneti dvorec, o katerem se mi ni ljubilo izvedeti prav veliko. Glede na novodobne gradbene standarde in objekte, ki so si podobni kot jajce jajcu, bi rekel, da vendarle ima svojstven žmoht.

Začne se makadam in kmalu je na desni kapelica, za katero takoj zavijemo desno. Tam se je smiselno priporočiti božji previdnosti. Kar sledi, je namreč kot pot v pekel, samo da gre v nasprotju s splošnimi predstavami tistih, ki niso nikoli resno kolesarili, strmo navkreber. Že na pokaže števec, bog pomagaj, tudi krepko čez 30-odstotni naklon, potem pa se postavi pot pokonci še dvakrat.

Vmes je še ena kapelica. Če se niste prekrižali spodaj, se boste pa tam, ampak samo v mislih, ker je nemogoče spustiti krmilo. Teren je grob, nič posebnega za gorska kolesa sicer, za prenos 42-42 in 38-milimetrske plašče pač. Pohodniki tam korakajo s palicami.

Na kratko se odpre na desni razgled, lepo je, ampak pot mi je zalival obraz v treh potokih, noge so pekle še preden sem bil na pol poti do Krvavca, in za krasote te dežele mi je bilo malo mar. Do Šenturške Gore je okrogla dva kilometra, povprečen naklon je samo 12 odstotkov, ampak kjer se zravna, je smiselno malo počiti.

Neprevozni gozdovi

Da je svet vendarle lep, sem se spet zavedel šele tik pod vasjo, kjer se naredi lepa cesta, ki naredi do prve hiše dve prav čedni vijugi, razgled pa tudi ni slab. Naj povem, da sem bil na tem klancu tokrat drugič – in da sem si prvič obljubil, da ne grem nikoli več. Vsaj ne letos. Ampak tokrat sem se prvič ustavil šele pred vasjo.

Tam se človek za nekaj časa spočije in tudi ko zavije levo proti Svetemu Lenartu in se začne vzpon, ni tako hudo. To je daljši asfaltiran odsek, kasneje pa pridemo na romantično cesto, ki najprej vijuga navzgor prav počasi …

Potem pa je romantike konec. V gozdu se postavi teren nekajkrat pokonci, podlaga je neprijetna in kdor ima za seboj vzpon iz Poženika, to čuti v nogah bolj, kot bi bilo zdravo. Da je bila mera polna, sem moral še čez odsek, kjer so široke in globoke sledi dokazovale , da sem na poligonu motoristov. Ni šlo drugače, kot da sem z najbolj svetlečimi čevlji v tem delu vesolja mirno zakorakal v blato in se celo grizel, ker nisem privil v podplat priloženih kramponov. Malo više se svet spet odpre, nekaj časa se kolesari kar po travi, na levi pa lahko občudujemo Mekinje in Veliko planino.

Čez smučišče

Pred Ambrožem mi je nekaj krvi spila še zadnja rampa, potem pa je nadaljevanje po cesti do Jezerc tako rekoč sprehod. Noge so bile tam že precej prazne, bidona pa tudi. Vzpon je prav položen še do zgornje postaje kabinske žičnice, potem pa smo že na smučišču. Tam pa ni več lahko. Smučišča so narejena za smučarje in gravitacijske kolesarje, manj pa za tiste, ki rinemo navzgor.

 

Na Krvavcu pasejo že 1300 let

Prvo sedežnico so na Krvavcu postavili leta 1958, a živahno je bilo že več stoletij prej. Prvi pastirji naj bi na pobočjih pod Velikim Zvohom pasli že v 8. stoletju. Sredi prejšnjega stoletja je planšarstvo zamrlo skupaj z vzponom intenzivne živinoreje, a v zadnjih letih so se krave vrnile.
Na zlate planšarske čase spominja tudi Plečnikova kapela Marije Snežne, ki je ne moremo zgrešiti na poti od Doma na Krvavcu proti oddajniku.

Po vodo sem skočil na Plaži in za liter plačal toliko, kot v teh težkih mesecih na slovenskih bencinskih črpalkah stanejo štirje litri nafte. Okoli 1500 metrov visoko in slabih 400 metrov pod ciljem bi dal tudi več.

Vzpon do Zvoha iz Poženika je verjetno najdaljši tako rekoč neprekinjeni klanec v Sloveniji. Na to sem malo pozabil. Začne se na slabih 400 metrih, konča pa na dobrih 1950. Skratka, več kot 1550 metrov ves čas navzgor. In ne po gladkem terenu.

Nad Domom na Krvavcu (1684 m) bo marsikdo začutil vpliv višine. Ciljni vzpon se vidi že od daleč.

Najstrmejši klanec v Sloveniji

Videz običajno vara, vendar ne tukaj. Tlakovana pot na Zvoh je dolga vsega 500 metrov, a se vzpne za 140 metrov – povprečni naklon je torej 28 odstotkov. Najhitreje ga je prevozil mladi gorski kolesar Ambrož Vovk – 5 minut in 30 sekund.

To, da sem si sploh predstavljal, da bom prišel do vrha te stene, je po svoje bizarno. Optimizem sem črpal iz dejstva, da sem enkrat že zvozil, in to takrat, ko pot sploh ni bila tlakovana. Ampak, imel sem lažje prenose in širše gume, spretnejši sem bil in kakšnih pet kilogramov lažji ter v taki formi, da sem lahko pod Zvoh prišel tako rekoč spočit. Tokrat pa sem bil mrtev že na plaži. Kot kaže Strava, sem sto metrov zvozil, potem pa je zaleta zmanjkalo. Iz gole trme sem rinil do vrha, sicer z vmesnim poskusom, da bi se vseeno peljal, kar mi je par deset metrov celo uspevalo.

Gor je bilo hladno in oblaki so se nabirali na kup, tako da sem se kar hitro pobral. No, ne tako hitro. Niti spust ni enostaven, ob tako razkošnem občutenju utrujenosti mi pa tudi ni bilo do vratolomne hitrosti, ki jo je treba nekako vzdržati, ko s tlakovcev zapeljemo na grušč.

Do Plaže spust ne nudi gravlerjem nobenega posebnega užitka, prej nažene strah v kosti.

Potem sem pa zavil na tlakovano progo za gorske gokarte in nekako sem prepričan, da je z gravel kolesom še zabavneje.

Domov neatraktivno

V kotlino sem se vrnil po konvencionalni cesti. Načrtoval sem sicer ovinek skozi Stiško vas in potem spust v dolino Reke, ampak nisem našel prave ceste oziroma je ta preveč neugodna. Sem pa lahko pri krasni domačiji brezplačno natočil vodo.

Skratka, v Grad sem se spustil po asfaltu in ker me je počasi lovil mrak, nazaj grede nisem eksperimentiral po poljskih cestah, ampak sledil asfaltu do doma. Brez slabe vesti. Ni bilo lahko popoldne. Morda sem Krvavec nekoliko podcenil, češ, od Jezerc je do vrha samo še 500 metrov vzpona. Ampak strmine so tiste, ki delujejo uničujoče, saj je treba nekaj odsekov prevoziti na polno. Vsega skupaj sem bil zdoma dobrih pet ur.

Kdor ne začne v Ljubljani, ampak denimo v Vodicah ali kar v Cerkljah, sicer ne bo prevozil veliko, a si lahko vseeno obeta, da bo prišel domov kisel kot mleko s planin. Kdor nima samodestruktivnih teženj, se bo verjetno do Jezerc raje zapeljal kar po cesti … razen, če si želi prave gravlerske avanture, in ga ne moti, da je treba sem ter tja sestopiti in kak kos poti najverjetneje kar prehoditi.

 

Trasa: Ljubljana–Skaručna–Polje pri Vodicah–Bukovica pri Vodicah–Nasovče–Lahovče–Vopovlje–Zgornji Brnik–Poženik–Šenturška Gora–Planina Jezerca–Zvoh–Planina Jezerca–Ambrož pod Krvavcem–Škrjančevo–Grad–Cerklje na Gorenjskem–Vodice–Skaručna–Ljubljana
Razdalja: 95 km
Višinska razlika: 1700 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.