Vzporedni kolesarski svetovi

Vprašanje o prelomni spremembi, ki je v zadnjih desetih, morda dvajsetih letih temeljito spremenila kolesarstvo, ni namenjeno iskanju odgovora, ampak odprtju debate, ki se nikoli ne konča. Vzmetenje na gorskih kolesih? Diski na specialkah? Elektronske prestave? Električna kolesa? Karbon? Ali vrnitev jekla? 12-stopenjski prestavni sistemi? Ali sistemi 1X? Plašči brez zračnic? Vrhunski materiali oblačil? Vrnitev volne merino? Dolge nogavice? Radijske zveze na dirkah? Ukinjanje radijskih zvez? Politična korektnost, ki se izraža z zmagovalnim odrom brez hostes? Morda vzpon ženskega kolesarstva? Sky oziroma Ineos? Prevlada lobijev iz anglosaksonskega sveta?

Pozabite na to! Poznam dokončni odgovor. Pravzaprav dva.

Strava.

In Instagram.

S straniščne školjke v virtualni svet

Že pred dvajsetimi in verjetno tudi pred petdesetimi leti smo uživali brez moderne šare, ki sicer olajša življenje, a bistvo kolesarjenja ostaja enako. Kljub elektroniki, naprednim materialom in lepšim oblačilom še vedno gonimo za užitek, za denar ali za vsakodnevne poti od točke A do točke B. Toda v zadnjih desetih letih se lahko kažemo tudi tistim, ki nas ne vidijo na cesti. To je temeljito spremenilo, ne le dojemanje tega športa, ampak tudi šport sam.

Strava je z nami od leta 2009, Instagram pa od leta 2010. Uspešno sem se jima izogibal. Instagramu tri leta, Stravi celo osem let, a sem jo začel resno uporabljati šele lani.

Resna uporaba Strave pomeni, da doma, ko pridem s kolesa, še pred prhanjem, kakšnih deset minut objavljam fotografije na Instagram ter se ukvarjam s poimenovanjem in urejanjem voženj na svojem profilu.

V vsakem trenutku tega početja se počutim butasto. Tradicionalno se namreč v svet povezujem, sedeč na straniščni školjki, oblečen v nogavčke in spodnjo majico, a brez hlač. No, včasih se objavljanja lotim kasneje, na sprehodu s psico. Takrat sem eden tistih, ki na veliko razočaranje ubogih živali med hojo po parku bolščijo v telefon. Želela si je čim boljšega vodnika … dobila je kolesarja.

#cyclinglegs

Marsikdo pa se družabnoomrežnih opravil brez sramu loti kar ob skupni analizi vožnje v bifeju. To je po svoje normalno. Pogovor steče lažje in analiza je natančnejša, če imamo pred seboj številke s Strave. A začne se že prej. Ne mislim samo na odmore za kavo, ki so odlična priložnost za fotografiranje kave z mlekom, ki se z vzorcem rožice na peni hvali v družbi tortice, čelade in kolesarskih rokavic. Že vožnja sama se lahko sprevrže v eno samo poziranje. Najraje imamo skupinske selfije. Končni izdelki so fotografije z ogromno glavo v enem kotu in eno ali več majhnimi glavami v drugem delu kadra.

Dodatne možnosti pa so se odprle z zgodbami, ki jih je Instagram predstavil leta 2016 – uspešno sem se jim izogibal vse do leta 2017. Mnogi tvegamo življenje za desetsekundni tresoč video, s katerim skušamo v prvem delu posnetka dokazati, da drvimo 50 kilometrov na uro, v drugem delu pokažemo kolega, ki reže veter, vsemu temu pa dodamo gif, ki predstavlja čuha-puhanje parne lokomotive.

Na Instagram niso imuni niti profesionalni kolesarji, ki pa imajo to prednost, da dejansko živijo zanimiva življenja. Zdaj lahko slehernik spremlja njihov vsakdan. Zelo priljubljene so njihove zgodbe z ekipnih avtobusov. Šest kolesarjev bolšči v pametni telefon, sedmi pa jih snema.

Na splošno bi si upal trditi, da pride Instagram bolj prav samo še bodibilderjem, edinim športnikom, ki imajo pred postavljanjem lastnih teles v središče svojega športnega udejstvovanja še manj predsodkov kot kolesarji.

Vtipkajte na Instagramu ključnik #cyclinglegs. No, vidite?

Strava osmišljuje

Bi plačali 60 evrov letno – cena vključuje 37-odstotni popust – za dodatne funkcije aplikacije na pametnem telefonu? Seveda bi. Ampak samo za Stravo. In za Zwift, ki je še dražji. In plačati smo pripravljeni, čeprav je Strava pravzaprav grozna aplikacija. Iskanje segmentov je zapleteno, hiter pregled voženj skoraj nemogoč, raziskovanje novih poti pa tako nepraktično, da je manj zamudno celo klikanje po GoogleMaps Street View. Ste že poskusili v Stravi vnesti svoje novo kolo? To je mogoče – kolikor mi je znano – samo prek računalnika.

Med kopico drugih aplikacij je verjetno marsikatera tudi boljša, a kaj, ko je ne uporablja skoraj nihče. Deljenje voženj na platformah, ki jih uporablja le peščica, pa je nekaj podobnega kot shranjevati fotografije v album – skoraj nihče jih ne vidi in človek 21. stoletja se potemtakem vpraša v čem je sploh smisel.

Po drugi strani me preseneča, da ljudi dejansko zanima kako smo videti in kje smo kolesarili. In da to zanima tudi mene, medtem ko razne projekcije fotografij z dopustov ali utrujanje s fotografijami naraščaja smatram za najhujšo moro. Verjetno gre za to, da lahko časovnici na Instagramu in Stravi pregledujemo v intimi, medtem ko bi morali v družbi hliniti takšne in drugačne načine odobravanja.

Bajke s Strave

Instagram v resnici več skrije, kot razkrije, kar pa velja tudi za Stravo. V tem virtualnem kolesarskem svetu se z nepredstavljivo hitrostjo gibljejo bajeslovna kolesarska bitja. »Kdo je ta in ta na Stravi,« me je pred časom pobaral kolesarski kolega, ki ni mogel verjeti njegovim turam in KOM-om. Povedal sem mu, da je vse res in da je z njim vedno zabavno, a tako naporno, da komaj dobi partnerje. »Nezemeljsko,« je odgovoril kolega in dodal smeška, ki predstavlja nezemljana.

Kasneje mi je pisal nek drug kolega, ki je tega vesoljca srečal in ugotovil, da je resnična oseba: »Zdaj razumem, kaka zdefinirana noga. Ko se lahkotno pelje 47 po ravnini ob pogledu na nogo izgubiš še zadnji drobec samozavesti.«

V nasprotju s splošnimi spoznanji, da so za slabo samopodobo mladine odgovorna družabna omrežja, uporabnik Strave izgubi samozavest, šele ko ugotovi, da naziva kralja gora na večini vzpetin v okolici Ljubljane ne nosi bajeslovno bitje, ampak človek iz mesa in krvi. In z zelo malo telesne maščobe.

Zato pa, po drugi strani, ljudem odleže, če v živo ugotovijo, da so vrhunski rezultati na Stravi plod prikrojevanja pravil. Traktorji in mopedi so najboljši zavezniki teh bojevnikov, ki se morda niti ne zavedajo resnosti svojih dejanj. Bolj zavržno je morda kvečjemu fleganje rezultatov, ki so plod poštene tekme s časom, a se nekomu pač ne zdijo verjetni. To se dogaja. Vesoljcem.

Zvozite, ne zavozite!

Ne delim večinskega mnenja o zavoženosti današnje mladine, ki naj bi brez telefonov v nekaj dneh izumrla. Verjetno bi jim bilo težko. Postalo bi jim dolgčas. Začeli bi se pogovarjati in si pisati pisma. Tako kot smo to počeli mi, pa smo vseeno zavozili. Čisto zares mislim, da bi mladina, ki se je rodila po predstavitvi prvega pametnega telefona nekako preživela tudi brez Instagrama in Strave.

Kolesar ne bi.