Vštric z Maticem Vojskom

S športom je povezan že od nekdaj, v njem je deloval v organizacijskem smislu, vedno pa ga je privlačilo tudi kolesarjenje. Z gorskim in cestnim kolesom je prevozil mnoge najvišje klance v Evropi, zadnja leta pa gre najraje na dolge, nepodprte, tudi večdnevne gravlerske prireditve.
Stoneman.it je v originalni izvedbi krog po Dolomitih. Kdor sedem prelazov prevozi v enem dnevu, poleg vpisa na spletno stran prejme kipec s pozlačenim kamnom.

Stoneman.it je v originalni izvedbi krog po Dolomitih. Kdor sedem prelazov prevozi v enem dnevu, poleg vpisa na spletno stran prejme kipec s pozlačenim kamnom. osebni arhiv

Medijsko najbolj odmevajo gravlerske dirke na drugi strani luže, Američani so si konec koncev celo izmislili spomenike gravlanja. Precej bliže, na drugi strani naše zahodne meje pa se je v zadnjih letih razvila kultura netekmovalnih gravlerskih avantur, kjer skoraj nikogar ne zanima rezultat. »Tam vidiš, da nisi edini, ki razmišlja, da so pomembna doživetja, ne pa razdalje same. In še manj časi,« pravi Matija. Za njim so že znamenita Tuscany Trail in Veneto Gravel, predpremierna 161miglia, najbolj pa je bržkone lani užival na Torino–Nice Rally, 700-kilometrskem potovanju po večini neznanih alpskih cestah.

Praviš, da ne kolesariš iz egoističnih razlogov, da so pa čedalje bolj solistični. Kaj to pomeni?

Imel sem precej poškodb. Nazadnje sem si decembra lani zlomil kolk in ko so me sestavili, sem se začel po na pol skrajšani bolniški spet voziti s kolesom. Razlogi za kolesarjenje torej niso egoistični v smislu, da bi brezglavo tiščal, so pa vedno bolj solistični, ker iz časovnih in drugih razlogov malokrat iščem družbo, še manjkrat pa jo najdem.

Misliš, da je dirkanje pravzaprav egoistično početje? In tega ne mislim v negativnem smislu.

Mislil sem na egoizem v smislu porabe čase in izoliranja od družine in ožje skupnosti. To se mi zdi bolj problematično. Tudi slovenska družba postaja v veliki meri individualizirana in do tega sem skeptičen.

Giancarlo Brocci, ustanovitelj Eroice, je med najglasnejšimi, ki pravijo, da je marsikaj narobe s cestnim dirkanjem. Kaj pa je narobe z amaterskim cestnim dirkanjem?

Rekel bi, da je dirkanje za dirkače. Ima pozitivno stran, ker ljudi pritegne in jih, kot vsak šport, do določene mere spodbudi h gibanju. Skozi medije je dirkanje motor razvoja, ne zgolj v smislu tehnike, pač pa tudi v smislu vzpodbujanja zanimanja za gibanje, spoznavanje pokrajin, turizma, trgovanja z opremo, servisnih storitev idr. Všeč mi je, da tujci tudi skozi kolesarstvo spoznavajo Slovenijo.

V Sloveniji smo nagnjeni k nišnim specialnostim in obskurnim disciplinam. Če bom imenoval par športov, se bo slišalo žleht do posameznikov. Zdrav šport – izraz fizkultura mi je čisto všeč – je več kot samo dirkanje. Pri nas udeleženci tudi skupinske vožnje pogosto obravnavajo kot dirke, pa tudi opazovalci kolesarje spodbujajo z: »Daj ga, daj ga!«

Ampak zame kolesarstvo ni šport enega proti drugemu – kar dirkanje je –, ampak doživetje enega z drugim. Gre za sodelovanje, za to, da se ustaviš, ko je nekomu potrebno pomagati, .. da se na vrhu klanca počakaš, da pomagaš zamenjati zračnico.

Skratka, zame in za ljudi, ki jih poznam in nismo dirkači, je bistvo kolesarstva skupnost. Podobno velja za solo vožnje v smislu doživljanja in, recimo temu, notranjega bogatenja.

V tem smislu cestno kolesarstvo funkcionira tako, da si tekmovalci pomagajo med seboj. Ne samo znotraj ekip, ampak tudi sicer sklepajo zavezništva med različnimi ekipami.

Ampak še vedno gre za končni rezultat: kdo bo komu pomagal proti komu. Ostali se zavedajmo, da to ni bistvo. Ni vic v tem, koliko prej boš na cilju. Predvsem me zanima, kaj bo tam dobrega, zanimivega. Morda, kje si prvopristopnik. Ne pa, kje boš hitreje, kot je nekdo že bil.

Ampak težko je danes biti kjerkoli prvopristopnik.

Ah … ko greš enkrat s ceste, je tudi v Sloveniji čudo variant. Če ne drugega, smo tovrstne dimenzije odkrili v času covida-19. Samo poglej kaj vse smo prevozili, ko smo bili zaprti v občine.

Seveda, še jaz sem napisal kolumno na to temo. Kdor je imel domišljijo, je lahko naredil marsikaj.

Ja, všeč so mi te zadeve. Tudi, ko v mestih s prevoženo traso narišejo na Stravi črke in napise, pri nas z manj ulicami pa lahko geometrijske like ali like iz narave.

Po svoje mi je všeč Broccijeva zamisel o herojskem kolesarjenju – brez podpore, samozadostno, na dolgih razdaljah. Pa bi bilo to lahko zanimivo za gledalce? Oziroma kako sploh medijsko pokriti tak – tekmovalni – dogodek?

Broccijevim zamislim nisem sledil do te mere, sem pa sledil zamislim organizatorja Tuscany Traila Andree Borchija. Po mojem so te zadeve za neposreden prenos le pogojno zanimive in menim tudi, da naj kar ostanejo malo odmaknjene od spektakla za pasivne gledalce in naj ostanejo ohranjene za udeležence. Uvrščal bi jih pretežno med vzpostavljanje skupnosti. Seveda pa sem tudi jaz z občudovanjem od prve izvedbe gledal profesionalce na Colle delle Finestre, pa že kar s sočutjem deževno etapo Gira po običajno res belih cestah Toskane in druge makadamske popestritve, namenjene otežitvi cestnih dirk. To razumem kot neke vrste steeplechase. To so spektakli.

Vic herojskega kolesarjenja je v fizičnih dimenzijah, na drugi strani pa v doživetjih in skupnosti.

Dirkači Veneto Gravel zvozijo v enem zamahu, prvih nekaj v enem šusu stisne tudi TuscanyTrail s prevoženimi centri mest vred. Za prvih nekaj je to v redu, ostali pa jih imajo za neke sorte zgled, ki ne vleče neposredno, ampak jih motivira in pokaže, kje so meje. Pri ostalih gre za to, da se vsak po svoje potrudi, ne da se utrudi do belega, ampak toliko, da to še en čas občuti, predvsem pa da dobi notranje doživetje, občutke in spomine. In po možnosti nekaj znancev.

Med Tuscany Trailom z organizatorjem Andreo Borchijem

Med Tuscany Trailom z organizatorjem Andreo Borchijem

Cestno kolesarstvo torej ostane formula 1 kolesarstva, ki jo gledamo po televiziji.

Ja. Ampak doživlja preobrazbo, podobno kot alpsko smučanje. Kako šport delati čim bolj instantno, hitreje, bolj stisnjeno, s kratkimi etapami. Kako ga narediti čim bolj gledljivo in spektakularno. Pravzaprav je čudno, da ne naredijo dirke s po tremi vzporedno, ki bi se vozili gor in dol. Vsak čas bi lahko organizirali everesting, tako da bi prvih deset na svetu združili na isti dan na isti trasi in pojdite se zdaj gladiatorje! Tako se zadeve razvijejo zaradi medijev in komercialnih interesov.

Everesting, s katerim si opravil, sicer ni bil nikoli mišljen kot dirka ...

Ne vem kako je bil mišljen, definitivno sem ga jaz vzel kot avanturo, kot nekaj težko dosegljivega. V mojem primeru je tudi izrazito prijeten spomin.

Naredil si 10.000 metrov vzpona. Kje?

Na Martnici nad Rušami (med 24-urnim vzponom na Martnico, op. a.), na Pohorju, na vroč poletni dan. Tik pred štartom se je ulilo in dobro uro nas je pralo kot norce. Zadeve smo se lotili v krogu znancev, ki smo se prej spoznali na Dust Lustih.

Kdaj ste začeli? Ne zjutraj?

Kot se spodobi, ob štirih popoldne. Tako tam je. Najprej je bila prireditev mišljena za planince, ker je zraven cesta, pa smo se gor vozili še s kolesi. Ampak to ni ravna cesta, tam so ovinki. Nihče se ni spuščal 120 km/h. Jaz nisem Lachlan Morton (smeh).

V glavnem, že prej sem nad Ajdovščino za test odvozil polovico everestinga, tega sem se lotil sam. Oceniti sem želel, kako se organizirati. Večina si priskrbi spremstvo. Po treh ponovitvah – če so daljše – opaziš, da se ti na vrhu pri sicer rutinskih opravkih začnejo tresti roke in da reduciraš svoje razmišljanje na tisto, kar je ključno. Odveč postanejo opravki, kot je dotakanje v bidon. Vse je odveč.

Del everestinga so priprava, racionalnost in osredotočenost na bistveno.

V našem primeru se je po štirih urah everestinga, najprej močnega naliva in potem dežja, začela precej lepa noč Cesta je bila sicer še vlažna, ampak trije smo se vozili skupaj in se občasno pomenkovali. Ob nočnem klepetu smo nekako kolesarili do jutra in potem podaljšali toliko, da smo prišli na 10 tisoč metrov. Na to imam prav lep spomin. Skoraj kot gledati luno na morju.

Everesting se je malo izpridil. Kar je bil še pred petimi leti ultimativen dosežek, je zdaj tekma na živo in mrtvo.

Postal je spektakel, še posebej v Sloveniji. Ampak, še enkrat pravim, pravi heroji everestinga so tisti, ki so prišli gor prvi. Ne pa tisti, ki ga zdaj zdrgnejo pol ure ali pol minute hitreje.

Torej sva spet pri prvopristopnikih.

Absolutno. Avstralci so sicer objavili, da je everesting že deset let pred Malloryjevim vnukom zvozil neki Francoz. V Sloveniji sem na Stravi odprl stran Everesting Slovenija. Ne prijavijo se vsi, ki so ga zvozili, a se po drugi strani kljub jasni objavi, kaj je za članstvo pogoj, želi prijaviti precej takih, ki ga niso. Mislim, da je Matjaž Kretič, ki prihaja z goriškega konca, končal sedem everestingov.

Večkrat se hvalimo, da smo kolesarili še preden je to postalo kul, zdaj pa imamo pogosto občutek, da marsikdo kolesari samo še zaradi Strave in Instagrama. Je to pokvarilo pristno kolesarsko doživetje? In kaj sledi? Ne mislim na naše generacije, ampak na mlajše, ki šele prihajajo.

Instagram in Strava v veliki meri gradita in krepita samopodobo, ki je pravzaprav daleč od realne, po drugi strani pa še dlje od tistega, kar naj bi ljudje bili.

Človeštvo se pač spreminja. Od druge svetovne vojne je minilo skoraj osemdeset let in v Evropi in še kod je že sorazmerno dolgo mir. Kužki nosijo plaščke in čeveljčke, ne bom se niti spotikal ob prehranska kapriciranja … vlada blagostanje in ljudje imamo več prostega časa, stvari se spreminjajo v manj naravne in manj bazične oblike. Mediji seveda iščejo nove poti zanimanja in tudi ljudi to počasi preobraža. Vsakemu svoje! Nimam upanja, da bi lahko na ljudi vplival, zlasti ne na mlajše. Ampak življenje ni instantna kategorija, ki jo konzumiraš skozi medije. To spoznaš z leti. Tega te nauči zdravje in, če si količkaj dovzeten, izkušnje bližnjih in starejših.

Težava je tudi v tem, da sčasoma za objavljanje selfijev na Instagramu nisi več dovolj mlad in lep.

Potem pa druge slikaš. Jaz že dolgo ne sebe (smeh).

Ali pa začneš končno fotografirati naravo.

Ali morda aero feltne (smeh).

Torino–Nica Rally se mi zdi ultimativno kolesarsko doživetje. Kako si ga doživel ti?

Prvi del TNR-ja je kolesarjem, razen San Colombarda, ki je sicer zahteven klanec, znan. Zvozili smo tudi že prej Assietto, Col d'Izoard in Col Agnel. Glavni in najlepši del, ki me je najbolj navdušil – in kot sem kasneje videl na objavah na Stravi in Instagramu tudi druge udeležence, je nadaljevanje poti. Najlepši sta planoti Gardetta oziroma Mali Peru in Via del Sale, ki povzameta tisto, za kar gre pri tovrstnem biciklizmu: vidiš lahko marsikaj in prevoziš več, kot bi prehodil, nisi pa tak vsiljivec kot bi bila motorizirana vozila. Na Gardetto je klanca za približno dva Vršiča, ena od variant je za vzpenjanje peš in porivanje kolesa. Potem greš v kočo, do katere je tudi še nekaj vožnje, in lepo je doživeti skupni večer. Koča je na okoli 2300 metrih nadmorske višine. In najkasneje tam se dirka neha skoraj za vse in se nadaljuje v skupinicah.

Ker ugotoviš, da boš v skupnosti lažje zvozil?

Predvsem pa se na ovinkih ustavljaš in zavriskaš, tako kot drugi.

Torej priznaš, da vseeno štartaš z nekimi tekmovalnimi težnjami?

Ja, ja ... Slovenci smo pritegnjeni. Čeprav … Ker je Italijan v Torinu pri zajtrku zamočil in ga ni bilo, smo zjutraj v ihti iskali trgovino. Po vožnji z avtobusom prejšnji dan ni bilo večerje in ostati pred TNR-jem brez zajtrka, tudi ni najbolje. Kaj smo jedli pred sedmimi dnevi kolesarjenja? Hofer! Na brzino.

Haha, kaj si kupil?

Vse, kar sem lahko pojedel in sem lahko stlačil v žepe (smeh).

Nad samotnim breznom

Nad samotnim breznom Matthew Scholes

In potem ste, kolesarska klasika, posedali na pločniku pred trgovino in si basali v usta hrano?

Kaj pa! Potem fotografija na trgu in gremo. Brez štartne liste, brez uradnega štarta, brez hrupa in spremstva, deloma tudi po različnih ulicah. Po kockah in tračnicah Torina ven iz mesta. Mimo je priletelo nekaj tistih, ki imajo na kolesu samo dve torbi, za razliko od nas, ki smo imeli deset ali več kilogramov prtljage.

Prvo noč sem sicer prenočil na Finestrah. Bivak vrečo in spalko ven, pa ležat še pred bližajočim se dežjem. Zjutraj sta še v temi pripeljala mimo dva z lučmi in smo šli dalje. Zajtrkovali smo na dnu spusta, v prvi koči ob cesti, ki je bila odprta. In potem veselo na Strado dell’ Assietta. Tam je bilo nič stopinj in naletaval je sneg. Kot se je izkazalo, jo je del udeležencev v Sestriere udaril po dolinski cesti mimo Pragelata. Po čem se je to videlo? Mi smo bili blatni, oni pa samo umazani.

Na TNR so na izbiro trije odseki – če odmislimo hojo mimo zapor na gradbišču nad Sestrierom –, ki so so bolj pohodniški kot kolesarski:varianti vzponov mimo klasičnega na Izoard, spust po Stradi Cannoni in varianta vzpona na Gardetto. Teh oni najhitrejši praviloma ne opravijo in na njih, posebej na obeh vzponih, moraš kolo ponekod riniti ali celo nesti. Če izbereš težje odseke, je dirkanje čisti nesmisel, avantura pa toliko večja.

Prej ko se nastaviš, da boš na kakšnem ovinku zavriskal in se potrepljal, bolje je, ker boš imel več od doživetja.

V naši skupini, nazadnje se nas je po principu jo-jo skupaj vsake toliko – ur namreč – dobivalo blizu deset, smo zadnja dva dni vožnjo dozirali in ob lepem vremenu dvakrat prenočili na prostem; predzadnjo noč še nad dva tisoč metri in nad Nico.

Spanje na grebenu, približno 2.000 metrov nad morjem

Spanje na grebenu, približno 2.000 metrov nad morjem Matthew Scholes

Torej niste načrtovali čim hitrejšega prihoda v Nico, ampak da boste še enkrat prespali in se imeli dobro.

Tako. Tik nad obalo za Col de Brausom. Malenkost pod nami ga je žingala francoska mladina, Angleži in Kanadčani pa so potegnili ven prisrčnice in k whiskyu pogreli kavo na gorilniku.

Si bil edini Slovenec?

Kolikor vem, sva bila dva. Dobil pa sem veliko znancev, med njimi je bil Južnoafričan, katerega mama je Chrisa Froomea učila v osnovni šoli. Med njimi so bili razgledani ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami, ki prevoženo preučijo, a jih ne zanimajo toliko vati in časi, temveč tudi zgodovina in druge posebnosti prevoženih krajev in pokrajine. Z nekaterimi smo si tudi izmenjali fotografije za članke in predavanja o TNR in ostali povezani na socialnih medijih. Tako vidim, da ko gredo Angleži gravlat, in to so lahko kar dolge ture, včasih v stilu pogrnejo prtiček in imajo piknik, pa tudi razdrejo kakšno duhovito.

Matthew Scholes

Tipično angleško, torej. Kakšna je logistika? Na štart moraš priti v Torino, domov pa iz Nice.

No, dva Angleža sta logistiko poenostavila tako, da sta s kolesoma iz Nice pripeljala že na štart v Torino. Zložno čez Isolo in Col de la Lombarde, dva dni, pa si v Torinu. Tudi nekateri drugi že tja pridejo s takimi kolesi, da je jasno, da so od daleč in ogreti.

Kako si to rešil ti?

V Torino s Flixbusom, nazaj pa z vlakom.

Vozil si z Divergem?

Ja. In z desetimi kilogrami opreme, vključno s tretjim bidonom z orodjem in ob tubelessu s tremi rezervnimi zračnicami. Zelo lahko. Zobno ščetko sem prerezal na pol, kot gospod Bean, ko je šel na piknik. Detajli so pri tem pomembni.

Torino-Nice Rally je prevozil s približno 10 kilogrami opreme

Torino-Nice Rally je prevozil s približno 10 kilogrami opreme

Najhitrejši TNR prevozijo v štirih, petih dneh. Nekdo mora biti najhitrejši, ampak verjetno ga nihče ne izpostavlja.

Ne veš, kdo je najhitrejši. Nemcu, ki je zaključil prvi, sem kasneje poslal čestitko, ampak je potrdil, da je šel po sicer dovoljenih skrajšavah in ni oddelal treh odsekov, ki sem jih omenil. Mislim, da je veliko zamudil. Je pa res, da je šel naslednji teden na svetovno MTB prvenstvo v krosu, mi smo pa lahko še malo počivali in premlevali doživeto (smeh).

Nisem imun na dolge ture, a po svoje je noro, da so gravlerske prireditve – govorim o enodnevnih – tako dolge in na koncu in spet gledamo trpeče obraze, kot da je kolesarjenje pekel. Se moramo kolesarji uničiti, da smo v cilju zadovoljni sami s seboj?

No, nekaj matra mora biti zraven. Ampak naj bo tako, da huda utrujenost kmalu mine. Torej z neko mero pameti. Churchil je rekel: »Nobenih športov.« Dobro, on ni živel zdravo, ampak človeško telo neskončnih obremenitev pač ne preživi. Poglejmo na primer Merckxa ali Cipolllinija, vsakega v svojem obdobju za navijače superčloveka. Ni rečeno, da bi imela toliko težav, če ne bi dirkala. Vsi sicer občudujeo vrhunske tekmovalce, ampak večina ljudi naj bi pri kolesarjenju uživala in se imela dobro.

Verjetno se preveč osredotočamo na manjšino kolesarjev s takšnimi in drugačnimi dosežki, ampak večina kolesari brez resnih ambicij, ampak gredo preprosto na kolo, mogoče samo eno uro, na nedeljsko kosilo.

Prav je, da so opaženi hudi kolesarji, ker so motor zanimanja za medije. Vrhunskost v smislu dosežkov potegne za seboj marsikaj. Vprašanje pa je, če ni več dosegel tisti, ki je veliko izvlekel iz svojih omejenih zmožnosti, kot tisti s silnimi danostmi, časom in podporo.

Človek bi naj sicer ne deloval le za svoj užitek in za svojo korist, temveč naj bi nekaj prispeval tudi skupnosti. Prispevaš lahko na več načinov in ni nujno, da je to najboljši rezultat. Zakaj bi bilo vse samo tekma? Naj bo tekma s samim seboj.

Glede na to, da imaš za pasom najvišje prelaze in ceste v Evropi: zakaj rinemo tako visoko?

Vsak ima svoje veselje (smeh). Ko se je pojavila spletna stran salite.ch, sem si lahko ustvaril pregled višin vzponov. Govorim predvsem o cestnih vzponih. Naredil sem seznam in ko smo s takratno družbo pred skoraj dvema desetletjema nehali jadrati, smo na teden junijskega solsticija vrstoj let za en teden hodili v visoke hribe. Všeč mi je bilo, da sem med njimi zbral znance iz takratnih antagonističnih kolesarskih okolij, po enega iz Save, enega iz Roga in enega iz Krke.

Z Bogdanom Finkom pred več kot desetletjem.

Z Bogdanom Finkom pred več kot desetletjem.

Haha, sliši se kot vic o treh, ki sedijo v letalu.

Če je bilo le mogoče, smo imeli s seboj še zdravnika –z nami je bil na primer tudi dr. Marjan Koršič, ki je zdaj zdravnik pri Bahrain-McLarnu – in vsaj eden je moral znati bolje šraufati od nas ostalih, naivcev. To so bile poštene ekspedicije, čeprav so se nekateri bivši dirkači – naj se prepoznajo sami – pritoževali, da jim uničujem hitra vlakna (smeh). So pa se z leti nabrale poškodbe – sam sem imel kar nekaj operacij hrbtenice in kolena – in sem se moral začeti prilagajati tudi pri športu ter spremeniti kakšen načrt. In seveda je treba hoditi v službo, ki je le prva.

Dober vpogled imaš v kolesarsko modno industrijo. Različne znamke koles in opreme so pri nas zastopane kar dobro, drugače je z oblačili. Čedalje bolj je razširjena neposredna prodaja. Zakaj ravno pri opremi, ki jo hočemo videti v živo, potipati, pomeriti?

Da imam dober vpogled, bi težko rekel. Glede oblačil odgovore razloge gotovo najbolje poznajo prodajalci, se pa približno spoznam na poslovne modele in lahko povem, kaj pravijo nekateri potencialni dobavitelji. Ne samo, ampak tudi za to branžo velja, da smo majhen trg. Specifično v Sloveniji pa je, da je redkokje toliko prvakov sveta in članov profesionalnih ekip, kot sem jih na primer videl včeraj med vzponom na Krvavec (med ogledom državnega prvenstva, op. a.).

Malokje ljudje kupijo ali okoli ovinkov dobijo toliko tekmovalnih artiklov, da potem za ostalo ostane še manj posla. Že tako je trg majhen, potem pa še ta specifična potreba po identificiranju s šampioni.

In kako naj se potem uveljavi neka modna znamka brez napisov? Rapha je skozi čas dobila nek odziv, ampak ko nekaj postane mainstream, nekatere to tudi odvrne.

Po skupinskem padcu

Hočeš reči, da je Rapha že postala mainstream?

Precej. Potem prideš na individualizem, kar kolesarstvo v neki meri je. Govoril sem s predstavniki kar nekaj znamk in priporočil dve, tri podjetja, ki bi bila po mojih izkušnjah sposobna trženja v prostoru kot je Slovenija. Ampak običajno prevlada ocena, da naš trg za njihovo trženje, posebno s klasičnim pristopom, še ne pride na vrsto, večini se niti ne zdi smiselno vlagati v lokaliziranje ponudbe na spletu. V večini proizvajalci oblačil tudi niso posebej velika podjetja in jihovi viri so omejeni ter se malim trgom ne prilagajajo.

Sicer pa glede vprašanja po drugi strani o percepciji blagovnih znamk: kdo izmed kolesarjev pa v resnici preizkusi kolesa, ki jih navedejo kot sanjska? Intervjuvance sprašuješ, katero kolo bi imeli. Kdo pa je preizkusil tisto, kar si želi imeti? Trdim, da je tudi to manjšina.

Tudi ferarrija ni nihče preizkusil, pa si ga vsi želijo.

Ampak omogočajo preizkušanja. Prodajalci, ki delajo resno in omogočajo preizkus, veljajo za drage. Slovenci smo pa lovci na popuste. Poslušajmo oglase za karkoli, od praškov naprej. Povsod so popusti. In še: kdo je tukaj poznal Boro pred Saganom? Včeraj pa se je na Krvavec peljalo cel kup prvakov; iz katerega razloga je tisti dres boljši od katerega drugega? Slovenci imamo zaradi relativno šibke državotvorne tradicije radi zglede in da nam nekdo drug pove, kaj nam naj bo všeč.

Za trgovce pa je težavno, da morajo financirati zaloge. Obenem pa znamk višjega razreda – pustimo čase izrednega povpraševanja, kakršno je bilo zdaj med krizo – ne moreš prodajati kar iz kataloga. In za to potrebujejo znaten obratni kapital in ob opisanih razmerah posel z oblačili najverjetneje ni prida donosen.

Ampak tudi na drugih trgih se proizvajalci oblačil odločajo za neposredno prodajo.

Nekateri proizvajalci imajo stabilno politiko glede krojev in velikosti, so zanesljivi, in tako lahko kupiš brez pomerjanja. Tudi jaz se tako po občasnih korakih vstran držim svojih priljubljenih znamk.

Kako v teh časih, ko so na pohodu tudi v kolesarstvu vplivnice, resen človek v zrelih letih začne sodelovati s proizvajalcem oblačil, kot je 7mesh.

Pri meni je bilo to čisto naključje in tudi moje sodelovanje je omejeno. Na eni od velikih gravel prireditev sem spoznal njihovega šefa veleprodaje. V veliki trgovini, kjer so med drugim prodajali oblačila te znamke, ki sem jo prej poznal le iz objav v medijih, sva od strani spremljala kupce, kako se lotevajo nakupov. Med 290-kilometrsko gravel vožnjo, ki je potekala tudi čez noč, sva klepetala, to te zbliža, in povabil me je v njihov program industry pro. Tako lahko kupujem izdelke ceneje, pod zavezo, da niti mami ne bom ničesar kupil, ampak samo zase, in da tudi ne razlagam, koliko me to stane.

Podam jim kakšno mnenje in tipičen odgovor je, da ga bodo posredovali oblikovalcem. Upoštevajo ga kot mnenje enega od njihovih – pogojno rečeno – testerjev. Na primer kako na majicah in jaknah iz merino volne – ker v zadnjem času kupujem predvsem to – postaviti žepe. Za take detajle gre v mojem primeru, pa seveda kakšen komentar objavijo.

Med vzponom na Chaberton – ni ga še polovica.

Med vzponom na Chaberton – ni ga še polovica.

Za konec še vprašanje, na katero je pravilnih odgovorov toliko, kot je kolesarjev: kje je razlika med gorskim kolesarjenjem in gravlanjem?

Gorsko kolesarjenje pojmujem kot šport, pri katerem se moraš peljati tudi gor, in to zares. Ne z žičnico ali na mlinček, potem pa za mamin denar po spustu v bife.

Zame v tveganju za zdravje. Sam si ne morem več privoščiti resnih voženj gor in dol. Imel sem toliko poškodb, da sem gorsko kolo prodal, ker mi je pet let viselo v garaži, prej sem ga imel pet let za dopust na morju. Ampak Hvar brez težav prevozim z gravlom, kar pomeni, da gorskega kolesa ne potrebujem več.

Tehničnih razlik ne bi iskal. Industrija išče nove poti do kupcev, ampak uporabljajmo kolesa, kot jih mislimo, in ne pustimo se vreči na vsako novo finto. Ko se zares voziš, tudi na nepodprtih prireditvah, jemlješ kolo malo drugače kot če greš lahko ob okvari domov ali na servis. Razmišljaš, kako se boš deset dni vozil z enim bidonom orodja in z desetimi kilogrami opreme. Takrat je zelo pomembno, da zadeve funkcionirajo. Kar pomeni, vsaj kar se obročnikov tiče, stran od karbona. In raje več naper kot manj.

Edino, v kar sem se pustil prepričati, je tubeless. Od takrat nisem prebil niti enkrat. Ampak to mi morajo pripraviti drugi. Kadar sem delal sam, sem bil umazan.

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Med asfaltiranimi se kar ne morem odločiti. Visoke Alpe zaradi razgledov – ne Col de la Bonette ali Col de l’Iseran, ampak bolj samotni, manj prometni vzponi. Vzponi na Ötztaler v Avstriji, ki je na zgornjem parkirišču meter višji kot najvišji francoski klanec, pa Timmelsjoch, Kaunertal, Silvretta pa bližji cesti na Veliki Klek iz Heiligenbluta po Nockalmskih hribih, seveda klasike v Italiji in posebej Nivolet. Švica mi je posebej všeč zaradi razgledov in posebej zaradi večinoma res dobrih cestišč, a tudi ceste po Tremoli na Gotthard.
Med makadamskimi vzponi je v Sloveniji evergreen vojaška cesta do Blegoša in preko Slugove doline na Počivalo in v Kopačnico ali pa še naprej, na Ermanovec in Slajko. V tujini pa je slikovit marsikateri vzpon na TNR, zaradi višine Chaberton, a je žal treba kolo po mojih izkušnjah gor grede več kot polovico časa riniti. Zelo lep je tudi Colle del Sommeiller, ki tudi sega do 3.000 metrov.
Chaberton je visok 3.131 metrov, posejan je z vojaškimi objekti.

Chaberton je visok 3.131 metrov, posejan je z vojaškimi objekti.

Najljubši spust doma in na tujem.
V najboljšem spominu so mi poleg spustov na Kanarskih otokih, na primer Doline solza, ostali švicarski: Susten, Grimsel, Furka, Nufenen, Albula, Flüela itd. In zgornji del Bernine proti Tiranu, pa s Pordoija v Canazei, pa že omenjena v Heiligenblut. Leti pa seveda s Katschberga, s Feadaie v Malgo Ciapello, pa s Felbertauerna v Mittersil, včasih je šlo preko sto s Korenskega na avstrijsko stran. Doma mi je všeč spust z Jezerskega vrha v Železno Kaplo, tudi na slovensko stran je lep.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Že odkar je internet, razmišljam o Picu de Veleta. Tam je veliko odvisno od vremena, ker ni najbolje, če te gor premetava veter levo-desno. Transfagarsan je zelo znan vsaj od Top Geara, ampak če bi se peljal tako daleč, bi to kombiniral s kakimi drugimi avanturami. Znanci so mi pravili, da je lepo v Albaniji in v Grčiji. In absolutno vsaj še Norveška – dovolj oziroma preveč je že.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Ne pomislim več na dirkače. Z Georgeom Malloryembi šel z veseljem. In z drugimi veseljaki iz Nove Zelandije in Avstralije. Od Evropejcev pa z Willom the Cyclistom, pa z Ercolejem iz Livigna se vidiva le poredko.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Nič posebnega. Doma domače sokove, v restavracijah pa Cockto ali Almdudler. Kave ne pijem.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Najbolje jem doma, ker žena dobro kuha in se ji ni potrebno ukvarjati s »fancy foodom«. Torej načeloma raznoliko – razen nekaj mojih izbirčnosti. Odkar sem poročen, kar je že lep čas, izdatno jem tudi solato. Rad imam meso in sladkarije, sicer pa na krožniku v povezavi s športom najraje vidim testenine carbonara. In meso, kot se spodobi.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Mislim, da je šport nasploh dober. Kolesarjenje pa iz dveh razlogov. Sodi med športe, pri katerih se moraš malo potruditi, vsaj pri kolesarjenju, kot ga pojmujem jaz. To pomeni, da mora vključevati tudi vzpone, ki zahtevajo vztrajnost, potrpljenje, naprezanje. Pri čemer cilj ni primarno čas, ampak doživetje, opažanja, po možnosti še druženje – če ne v živo, kar je sicer najbolje, pa vsaj na daljavo. Seveda sodi zraven še spoznavanje krajev, ljudi, v bolj omejenem obsegu tudi kultur. S kolesom vidiš več, kot če bi samo tekel. Ker prideš dlje.
Kakšno kolo voziš?
Cestno kolo Specialized Tarmac S-Works, za gravel pa imam Specialized Diverga.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Zame to ni naštevanje znamk, ki jih poznamo s prospektov in interneta. Rekel bi, da kolo, ki bi me nosilo še lep čas. Bolj pomembno kot kako dobro je kolo, je, koliko časa se bom še lahko vozil na ta način, kot se. Zato mi zadostuje S-Works Tarmac za cesto, za gravel pa novi S-Works Diverge z nastavljivim Future Shockom.

Komentarji

Najbolj všečkan komentar

loterable30. 6. 2020 ob 10:51

Zelo zanimiv članek, lepo napisan se najbolj mi je pa vsec miselnost Matije. Poudarek na uzivanju ter v dozivljanju voznje kot take se mi zdi zelo dobra ideja, predvsem jo je pa treba izvajati tudi v praksi.

Marsikdo danes vidi samo še številke, segmente, kudose itd.. Prav je da se glede tudi na to, to počnem tudi sam. Ampak od časa do časa oziroma na skupnih vožnjah si je treba vzeti čas dvigniti glavo ter pogledati naokrog kje sploh si. To kar Matija vozi je pa verjamem cisto neka druga izkušnja. Mislim da taka miselnost pride z leti in leti izkušenj ter z veliko prevoženimi kilometri kar jih on seveda ima.

"Ampak zame kolesarstvo ni šport enega proti drugemu – kar dirkanje je –, ampak doživetje enega z drugim. Gre za sodelovanje, za to, da se ustaviš, ko je nekomu potrebno pomagati, .. da se na vrhu klanca počakaš, da pomagaš zamenjati zračnico."

To je cela poanta kolesarstva in ta stavek mi je najbolj padel v oči. Če se na nedeljeskem oz. bilokaterem skpunem giru, ni klapa sposobna počakati en drugega, pomagati nekomu da pride v skupini na cilj, in da v miru skupaj popijejo kavico/pijačo, jaz smisla v skupinski voznji ne vidim.

V nasem mini "grupettu" imamo takšne in drugačne stopnje pripravljenosti. Ampak zmeraj se počakamo in gledamo da pridemo vsi skupaj na cilj. vsak nekje stisne ampak na vrhu se zmeraj čaka in bodri ostale.

Mel sem tudi ta privilegij da sem z Matijo že vozil, upam da kmalu ponoviva kak coffe ride.


Lp, D.

Več (+2)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.