Mokrc, razkošje dolgčasa

Tako kot Krim in še danes Ljubljanski vrh nad Vrhniko, je bil tudi Mokrc za časa Jugoslavije vojaško območje, vrh pa za javnost nedostopen. Skozi te odročne gozdove sicer potekata evropska pešpot E-6 ter pot kurirjev in vezistov, a ne čez vrh Mokrca. Greben med Iškim vintgarjem na zahodu in dolino Želimeljščice na vzhodu je prepreden z gozdnimi cestami, kjer skoraj ni prometa. Pod Mokrcem se pride na Krvavo Peč s severne strani in zlahka se zgodi, da od Iga ne boste srečali žive duše. Okoli Mokrca je bilo najbolj živahno med drugo svetovno vojno, ko je bil vrtačast in gozdnat svet idealen za partizansko oporišče. Gozdovi nad Kureščkom so bili tako tudi prizorišče bojev z italijansko vojsko.

Tisočak nad Igom

Gor sem šel prejšnji teden šele prvič v življenju. Zaželel sem si hitrejše vožnje, ampak ker je od Iga do vrha več kot 700 metrov višinske razlike, se mi ni zdelo pametno, da bi šel na polno vso pot. In sem si razdelil izziv na … no, recimo jim intervali. Takim taktikam se izogibam, a priznam, da je bilo zabavno. Pet minut hitro, tri minute malo počasneje. Šest intervalov torej, s tem da je bil zadnji daljši, pač do vrha.

Teren za to sicer ni najprimernejši. Klanec je dolg kar 13 kilometrov in precej enakomeren, tako da je občasno letelo krepko čez 30 kilometrov na uro. Ker je okolica v svojem dolgčasu tako lepa, divjanje niti ni smiselno in odločen sem bil, da se po isti trasi čim prej vrnem v bolj romantičnem tempu.

Mokrc ali Mokrec?

Na območju medveda veselo zapojte

Ljubljančani imamo srečo uživati na barju vsak dan, če hočemo, in smo ga že nekako vajeni, pot na Ig pa postane formalnost, ki vzame čez naravni rezervat Iški morost tri četrt ure. A v resnici je krasno doživetje že drvenje čez vetrovne goličave, kjer z nekaj sreče tudi sredi dne srečamo srnjad.

Klanec se začne po asfaltirani cesti, ki vodi na Golo in proti Kureščku, a po dobrem kilometru se zavije desno na gozdno pot. To so gotovo najbolj divji predeli v bližnji okolici Ljubljane. Po mojem prvem izletu so mi trije znanci povedali, da tam res niso srečali žive duše, a jim je pot prekrižal medved. Prejšnjikrat ni šlo, ker mi je zmanjkovalo sape, tokrat pa sem od časa do časa zapel. In zoprno naključje je bilo, da se mi je po glavi že cel dan motalo slaboumno besedilo štance iz devetdesetih. Jasno, da so se medvedi potuhnili in tudi če je bil kje kakšen človek, se je verjetno pred takšnim manijakom verjetno raje skril v grmičevje.

I'm a blond bimbo girl in a fantasy world
Dress me up, make it tight, I'm your dolly

Vso pot ni omembe ali fotografije vrednih objektov … samo cesta in zelenje okoli nje. No, in še skulptura treh osebkov, ki sem jih imel enkrat januarja za svete tri kralje – srednji ima nekakšno krono – a so verjetno medvedi, kar sklepam po bosih tacah.

Ne tako zelo sam

V prvem večjem križišču se držimo desno, levo bi prišli v Škrilje, vas pod Golim. V drugem križišču tudi desno, po cesti, ki se nadaljuje s 180-stopinjskim ovinkom. Tam smo že 700 metrov visoko in kmalu pridemo na čistino, s katere se na desni lepo vidi Krim.

You're my doll, rock'n'roll, feel the glamour in pink
Kiss me here, touch me there, hanky panky

Hanky panky! Bog …

Kakih 900 metrov visoko zavijemo prvič ostro levo, naravnost bi prišli na Krvavo peč.

Make me walk, make me talk, do whatever you please
I can act like a star, I can beg on my knees

V zadnjem delu se vzpnemo po malce bolj zanemarjenem kolovozu. »Fajn,« sem si pokimal. Dvakrat na Mokrcu, obakrat brez srečanja s človekom. Ampak na zadnjem ovinku … sem ugotovil, da smo na vrhu trije. Možakarja sta se gor pripeljala kar z motorjema. »Kaj pa vidva tukaj?« Nič, malo sta prišla gor. Spraševal sem se, ali sta me slišala.

Come on, Barbie, let's go party!

Ni pa res, da na vrhu ni ničesar. Na kamne so položili hloda, ki služita kot klopci ali stojalo kolesa.

Okoli Kureščka

Dolg spust nazaj do Iga bi bil odličen. Podlaga je malo bolj izzivalna samo v zgornjem delu, potem pa je makadam brezhiben.

Ker mi gredo izleti tja-in-nazaj na živce, pa sem vseeno skočil na drugo stran in v Želimlje, čeprav je spust iz Rogatca po mnogih kriterijih grozen in je morda res bolj primeren za širše plašče. Ampak do tja je še kar dolga in nič manj kot krasna pot.

Še vedno me vsakič znova preseneča mreža cest, ki jih je v teh odročnih krajih, tako se zdi, celo več kot po vaseh. Križišče petih prometnic? To je možno samo v gozdu. Brez navigacije bi bilo gravlanje … no, čisto prava avantura.

Na hitrem spustu se za kratek čas gozd toliko razredči, da se odpre razgled na Zapotok in Visoko …

… in seveda na Kurešček ter celo Turjaški grad v ozadju.

Potem si sledijo štiri serpentine. Na prvi bi lahko skrenil desno in se vzpel na Krvavo Peč.

Ko pridemo do glavne, asfaltirane ceste, ki se na Kurešček vzpenja z Iga, smo šele na polovici spusta. Sam si najraje pot nekoliko podaljšam s spustom do Golega, kjer se zavije ostro desno, na makadam, kjer je nekoč menda vodila glavna cesta do Kureščka. Cesta se počasi napenja, a vzpona je za vsega dobrih 40 metrov, izteče pa se prav v križišču, kjer bi šel lahko naravnost na Kurešček.

Ampak tam se gre levo in v Rogatec po poldrugem kilometru asfaltirane ceste, ves čas kar hitro navzdol. V vasi pa previdno, kajti v desnem, popolnoma nepreglednem ovinku, boste zelo verjetno leteli ven, ne glede na hitrost. Splača se preživeti, kajti za ovinkom se odpre pogled, ob katerem zaigra gravlersko srce.

V križišču štirih cest nadaljujemo po najožji in začne se adrenalinska veselica Če jo tam klatite navkreber, vam ne bo lahko, a šele na spustu se boste zavedeli, da je strma, ozka cesta z nepredvidljivimi ovinki in še neugodnimi odvodnimi kanali res grozljiva. Ko se podlaga nekoliko izboljša, sledijo še tri serpentine, in že ste v želimeljski dolini.

Uživajte v dolgčasu

Veter je bil ugoden in čakala me je samo še pot čez barje. Pred kratkim me je na cesti, kjer smo pred dvajsetimi leti tekli med telovadbo na tri kilometre, presenetil svež asfalt. Kratek makadamski odsek tako odpade, je pa tudi res, da se niso potrudili asfaltirati do konca. Ko zavijemo desno in prečkamo Želimeljščico, imamo sicer dve možnosti: naravnost ob potoku po komaj opaznem kolovozu ali pač po glavni cesti skozi dolino – običajno se odločim za slednjo.

Na Pijavi Gorici pa levo in čez barje domov po najkrajši poti. Tudi meni, ki sem teh koncev vajen, se milo stori, ko se z barja vračam v prestolnico ob sončnem zahodu. Povrhu vsega tokrat z vetrom v hrbet in po ravno prav vlažnem makadamu, da je guma dobro prijela, ni pa škropilo spod koles.

To so dnevi, ko si rečem, da nekaj delam prav. Sprašujejo me, kako mi vendar ni dolgčas, ko ure in ure monotono gonim po pokrajini, ki je pravzaprav, bodimo pošteni, skrajno dolgočasna. No, sam mislim, da je razkošje tudi sposobnost uživati v dolgčasu. Tiste vrste dolgčasu, ko čas pravzaprav dobro porabimo.