Ljubljanski vrh

Ljubljanski vrh

Za enega najlepših razgledov na Ljubljansko kotlino nas prikrajša vojska, a nič za to. Vzpon na ta stražni vrh je dober preizkus gravlerjeve vzdržljivosti, cel izlet pa velikodušno pokaže vse barjanske lepote. Iz žabje in ptičje perspektive.

Matej Zalar

Bil je zadnji dan pred zaostritvijo omejitev gibanja na domačo občino. Zjutraj o novem odloku nisem vedel ničesar, zaradi neodgovornih telebanov in izletniške renesanse nasploh sem jo lahko le slutil. Za daljši izlet sem imel dober izgovor. Pravzaprav sem šel v službo. Samo za vas. Kar boste prebrali, je predlog za odličen izlet za lepše čase, ko bomo spet lahko potovali v oddaljene občine. Tisto sončno nedeljo je bilo to še dovoljeno. Svobodo sem dobro izkoristil: na skoraj 70 kilometrov dolgi poti sem prečkal ozemlja štirih tujih občin: Brezovice, Loga-Dragomerja, Vrhnike in Borovnice.

Razgledni vrh brez razgleda

Cel teden sem se počutil nenavadno šibko, kreativnost je bila tudi na psu, a ker nisem zaznal nobenih drugih bolezenskih znakov, sem stanje pripisoval pomanjkanju žlahtnega kolesarskega trpljenja. In očitno sem imel prav, saj se je počutje izboljšalo že na Dolgem mostu. Smer: Vrhnika. Cilj: Ljubljanski vrh.

Dobrih 800 metrov visoka vzpetina, ki se skromno pne nad Vrhniko, ponuja razkošen razgled, ki pa ga izletniki žal niso deležni. Hrib je bil pomembna strateška točka že v rimskih časih, ko je ob njegovem vznožju potekal rimski limes. Pred drugo svetovno vojno je jugoslovanska kraljeva vojska vzpostavila sistem bunkerjev in ovir, z vrha pa so imeli dober razgled na rapalsko mejo. Od sedemdesetih let pa je na vrhu vojaški radar, zato dostop na najvišjo točko 819 metrov visokega hriba ni mogoč.

Pojma nisem imel kaj me čaka, na vrh sem rinil šele prvič.

Petsto metrov nad ravnico

Čez Ljubljansko barje sem križaril z ugodnim vetrcem in na Verdu naskočil sedem kilometrov dolg klanec s 500 metri višinske razlike. Cesta je asfaltirana še dobra dva kilometra, do zadnje hiše tik nad železniško postajo. Še pred tremi leti je tam ustavljal potniški vlak, zdaj zaradi zares zakotne lokacije nič več. Postaje sicer v prvi vrsti niso postavili za potniški promet, ampak za potrebe kamnoloma, ki se zajeda v hrib Javorč.

To je cesta, ki se enakomerno vzpenja proti Pokojišču, kamor sem pozimi iz različnih smeri rinil skoraj vsak vikend. A po štirih kilometrih se z nje skrene ostro desno. Cesta se kmalu napne tudi do 15 odstotkov, a potem naklon popusti do tik pod vrhom oziroma do ograje, kjer je tik pod kopastim vrhom zabave konec. Wahoo je izmeril nadmorsko višino 810 metrov.

O leposti spuščanja

Dol sem šel z rezervo, vendarle moramo biti v teh hudih časih previdni. Ampak cesta je lepa!

Ko sem se vrnil na makadamsko prometnico Verd–Pokojišče, sem zavil desno, vrniti sem se namreč nameraval v obratni smeri prvega dela drugega Gravelutiona. Po krajši ravnin se spet začne položen vzpon, kjer so noge še vedno delovale sveže, pravzaprav poskočno. Saj poznate tisti občutek, ko po dolgem času odložite zimske cunje?

V prvem križišču pa levo … in dol, proti ravnici, proti Borovnici. Leti … a se vendarle splača ustaviti in se zazreti na z makadami prepredeno zeleno preprogo. Ko je Marija Terezija ukazala izsušiti močvaro južno od Ljubljane, se je uštela v predvidevanjih, da bo ta ogromna površina postala žitnica cesarstva … ampak če skoraj tristo let ji moramo biti hvaležni, da imamo na tej slabo rodovitni zemlji tako obsežno rekreacijsko površino.

Spet sem se zavedel leposti spuščanja ob pogledu na prostrano, zeleno palačinko, posejano z nekaj gozdnatimi krtinami. Nazadnje sem se tako počutil, ko sem se na Majorki po dolgem dnevu v gorah spuščal s Coll de Sa Bataie v Caimari, torej na popolno in še obsežnejšo ravnino, ki se konča šele na obali. Malo sem osladen, vem. Ampak so taki časi, ko se zaveš svoje sreče.

Barje v svoji najlepši podobi

V Lazah pri Borovnici pride guma v stik z asfaltom, in čez nekaj ovinkov smo spet na barjanskih tleh. Glavni cesti sem se izognil s skokom čez Paški most, ki ga priporočam kljub sladkemu klancu.

In potem na krasen makadam, ki najprej sledi toku Borovniščice in potem Ljubljanice. Nazadnje sem tod potoval v gnusnem vremenu, bilo je komaj nekaj nad ničlo, noge pa sem imel premočene, ker je bil teren poplavljen … a tokrat ni bilo ne duha ne sluha o kaki vodi. Bilo je idealno.

No, na poti proti Podpeči je tudi nekaj razritega kolovoza, ki se vmes za nekaj sto metrov spremeni v zemljat, a v suhih časih čvrst, lepo vozen teren.

Enoslednični vložek

Na barju bi prišel kolesarjem prav kakšen most čez Ljubljanico več, a med Vrhniko in Podpečjo ni niti enega, naslednji pa je šele v Ljubljani. Reko tako prečkamo v Podpeči. Kmalu za mostom pa se zavije desno in čez dvorišče tako klavrnega videza, da si je za njim težko predstavljati še kaj. A nadaljuje se lepa makadamska cesta, kji kratek čas vodi tik ob Ljubljanici.

Spet se splača ustaviti, za tak razgled je treba s kolovoza skreniti le za tri metre.

Nekaj časa sledimo krožni planinski poti Pentlja, ki bi jo bilo, mimogrede, zanimivo prevoziti tudi s kolesom. Kot je videti na zemljevidu, namreč dobršen del poteka po cestah. Nekje med Notranjimi in Vnanjimi Goricami se na poti skozi gozdič soočimo tudi s krajšim vložkom gozdnega ciklokrosa, kjer dolga medosna razdalja gravel kolesa res ne koristi. Čeprav se na uredništvu Runde strinjamo z večino, ki gravlanje razume kot vožnjo po cestah – in ne enoslednicah –, pa me krajši vložek te vrste sploh ne moti. Res pa je, da se je temu odseku po dolgotrajnem dežju bolje izogniti.

V Ljubljano sem se vrnil po cesti južno od griča, ki se imenuje … Grič in potem mimo Velikega vrha, ki je precej skromnejši kot mu je ime. V tistih koncih se je v starih časih krosa, ko smo še vozili bicikle z v-zavorami, kar nekaj let dobro dirkalo za slovenski pokal. Makadami okoli teh osamelcev so pa tudi krasni in precej razgibani, kot so pač lahko na barju.

Blizu Ljubljane, zelo drugačen svet

Vsekakor je izlet slikovit, če mi dovolite uporabiti to najbolj – takoj za besedno zvezo dih jemajoč – zlorabljeno besedo v turističnem žurnalizmu. Od krasot z gozdovi poraščenim hribovitega sveta do močvirne ravnine, od gladkega do razritega makadama in celo nekaj ovinkov enoslednice. Od narave, ki daje videz neokrnjenosti – a v tem primeru videz vara, saj so v barje grobo posegli z izsuševanjem – do prizorov, ki dajejo vtis apokalipse … Od impozantnega Paškega mostu do improvizirane brvi. Vse to streljaj od Ljubljane.

 

Trasa: Ljubljana–Vnanje Gorice–Sinja Gorica–Vrhnika–Ljubljanski vrh–Laze pri Borovnici–Borovnica–Pako–Breg pri Borovnici–Podpeč–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 68 km
Višinska razlika: 700 m
STRAVA

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.