Rekreacije lačen narod

Izolacija? Kaj gre lahko narobe, sem si mislil, če se po najbližji poti odpeljem na odročne barjanske prašne ceste. Mestne ulice so bile opustele kot prvega januarja zjutraj in razmišljal sem, da bi lahko izklopili semaforje. Na Dolgem mostu sem zavil Za progo, tako se pač imenuje ulica za progo … in doživel šok.

Nazaj k naravi

Na cesti v Gmajnice je mrgolelo ljudi, ki so peš ali s kolesi in skiroji zasedli cesto po vsej širini in se le nejevoljno umikali, ko sem si počasi utiral pot v manj obljudene dele barja. Kdo so ti ljudje, od kod so se vzeli, zakaj se ne znajo vesti na javni površini, ki je namenjena vsem. In kaj se je zgodilo z izolacijo, katere je poln Twitter, ki obsoja vse, od tistih, ki kupujejo toaletni papir do tistih, ki ne lažejo, da so vse ure v dnevu ostanejo doma?

Potem sem se spomnil! Vladajo izredne razmere: zaprta so trgovska središča! Kaj je lahko hujše od tega? Ljudem ni preostalo drugega, kot da se začno ukvarjati sami s seboj. In s svojimi bližnjimi. Podali so se v naravo.

Kot na pohodu od Litije do Čateža

Narava na lepem ni bila več naravna, ampak so jo urbanizirale množice tistih, ki so bili videti točno tako kot ljudje, ki v prostem času ure in ure zabijajo v kafičih trgovskih središč. Toaletni papir in kvas so nabavili že ob koncu tedna in zdaj se lahko v miru podajo spoznavati naravo. In družbo. Družine so se srečevale z drugimi družinami. Vzdušje je bilo prešerno. Veselo so se rokovali in boksali v ramena, otroci so se razposajeno ravsali. Kolesariti je bilo nemogoče.

In tako cel teden. Trume sprehajalcev so se valile tudi po kolovozih daleč od vseh hiš. Kako so prišli tja? Z avtomobili, seveda! Kjer običajno srečaš kak osamljen poljedelčev avto ali traktor, so se zdaj za karavani in športnimi terenci dvigali oblaki prahu. Ob njivah je bilo vse zaparkirano, kot v Mostecu. Vse dni v tednu, od dopoldneva do mraka. Službe proste dni je pač treba izkoristiti.

Krizne razmere potegnejo iz ljudi najboljše … začeli so se rekreirati. Še nikoli niso živeli tako zdravega in polnega življenja. Menda je bilo živahno tudi na šolskih igriščih, ne vem, ker sem se jim izogibal. Kolega mi je pravil, da je videl pod Rašico parkiranih vsaj 200 avtomobilov. Vsi so se prišli … izolirati.

Kolesarska družba je le neznaten del družbe

Korenček očitno ne deluje, niti ko ga spremljajo novice iz držav, kjer trupla umrlih iz bolnišnic odvaža vojska. Mrtvi ne bodo imeli dostojnega pogreba, umirali so sami, v prenatrpanih bolnišnicah, svojci, ki so morda še pred dvema tednoma brezskrbno posedali v kavarnah, se od njih ne morejo posloviti. To se dogaja le 300 kilometrov od slovenske meje.

V Franciji, Italiji, Španiji in Andori je kolesarjenje že prepovedano, kazni za kršitelje so visoke. Pogoji prostega gibanja se zaostrujejo tudi drugod in Slovenija ni pri tem nobena izjema. Zaprte so šole, proizvodnja stoji, gospodarstvo je na mrtvi točki … panoga kolesarstvo je le majhen, skoraj neznaten del mašinerije sodobnega sveta. Kar se zdi manjšemu delu ljudi in gospodarstva skrajno pomembno, je v resnici le neznaten drobec, ki je kot tak v teh časih nepomemben. Grozno je, da to zapišemo na spletni strani za kolesarje, toda moramo biti realni. A vseeno daje kolesarstvo kruh milijonom ljudi na svetu in zdaj je pomembno, da najprej poskrbimo zanje, tako kot za vse druge oziroma vse nas, ki oblikujemo to družbo.

In včasih, v kriznih časih pa vedno, je treba požirati tudi grenke pilule. Prepoved kolesarjenja, če bo do nje prišlo, je ena od njih. To bi bilo grozno. Resen udarec za vsakega posameznika. Morda se zdi takšna prepoved marsikomu nepotrebna, celo nesmiselna. Češ, zakaj ravno kolesarjenje?

Zakaj?

Zato, ker tudi vse ostalo. Če izvzamemo kot izjemo eno dejavnost, je lahko izjema tudi druga. Eno je gibati se toliko, da vzdržujemo zdravje. To, kar na primer na kolesu počnem jaz, je mnogo več kot je nujno. V teh razmerah se mi zdi skoraj razvratno.

Verjetno je skušal odlok o prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah pustiti nekaj prostora za osnovno rekreacijo, denimo polurni sprehod, ki je obvezen minimum tudi za vse, ki imamo pse. Z vso zdravo pametjo, ki jo premorem, sem bil prepričan, da odlok kolesarjenje – če ni povezano z nujnimi opravki – prepoveduje. Ob tem pa me je šokiralo s kakšno ihto se je kolesarski narod zavzel za neodtujljivo pravico do kolesarjenja.

Ki so jo, ne pozabimo tega, v nekaterih državah že odtujili.

Slika je širša

Za božjo voljo, otroci ne hodijo v šolo! Mnogi so ostali brez dohodka. Drugi garajo, zato da družba ne pade. Je v teh razmerah res najbolj pomembno to, da počnemo tisto, kar nas po svoje res osmišlja, a po drugi strani sploh ni tako zelo pomembno?

Zato, da lahko kolesarimo, mora dobro delovati cela veriga dejavnosti, ki pa je trenutno ogrožena. Poleg tega, da zaščitimo življenja, je najbolj pomembno, da se ta veriga ne pretrga, zato da bomo spet lahko čim prej zaživeli normalno življenje. Morda ali verjetno drugačno, kot smo ga bili vajeni, morda bolj normalno. A pomembno je, da spet postanemo takšni, kot smo bili ustvarjeni: družabna bitja, ki kolesarijo skupaj in skupaj posedajo ob kavi. Zato moramo stisniti zobe. Čim prej, čim bolj.

Ne pravim, da nehajte kolesariti. Pravim, da moramo biti odgovorni.