Pandemija? Kolesarska renesansa!

Z grozo lahko le opazujemo, kako propada tekmovalna sezona. Ogroženi so spomeniki in tritedenske dirke. Sponzorji se umikajo. Kolesarjem nižajo plače. Osebje ekip je brezposelno. Mladinci in dečki se ne kalijo na dirkah, leto pa teče. Ogrožen je koncept profesionalnega kolesarstva, kot ga poznamo že od nekdaj. Industrija je v težavah. Prodajalci so v težavah. Ampak, toliko kolesarjev, kot zadnje dni, nisem videl na cestah še nikoli.

Ljudje so pospravili kleti

Po zaprtju trgovskih centrov so ljudje najprej navalili na sprehode in v hribe. Sledilo je omejevanje gibanja na občine. V manjših turističnih krajih je menda zavladala idila, v Ljubljani in verjetno tudi v drugih večjih krajih pa ni bilo nič drugače kot pred omejitvenim odlokom, oziroma so sprehajališča celo še bolj nabita. No, potem so končno prišle temperature, idealne za kolesarjenje. In napolnile so se tudi ceste.

Ljudje so imeli po dolgih letih čas pospraviti zaprašene kleti in očitno so bili v kotih dolga leta založeni in pozabljeni tudi mnogi bicikli. Prav neverjetno je, kaj vse vidim na cesti. Kar so ljudje našli, s tem se vozijo.

Zadnjič sem pod Rašico srečal možakarja v trenirki, brez čelade, a z borbenim, zagrizenim izrazom, ki je razkrival, da misli resno. Jezdil je – saj ne boste verjeli – legendarnega Cannondala V 700, več kot dvajset let staro vozilo, še iz časov, ko smo sličice izrezovali iz revij. 26-palčni obročniki, tri šajbe na gonilki, V-zavore, Headshok ... danes je videti, kot da se s tem ne da voziti. Pa je šel, dobro je šel!

In kaj vse sem še videl, ko sem se v soboto preganjal tam, kjer so pljuča naše mestne občine, tam, kjer lahko od napora izkašljate svoja lastna pljuča. Kolesarijo mlade družine. Kolesarijo pubertetniki. Kolesarijo zaljubljenci. Kolesarijo debeli ljudje. In kolesarila je gospa, ki se je na Pance podala kar z dobrim, starim holandom. S košarico. Svojo 20 kilogramov težko zverino je na najstrmejšem odseku rinila za ušesa, kot je rekla moja babica.

Šport za množice

Opazil sem, da so vsi ti ljudje uživali bolj, kot so trpeli. Počivali so v travi. Nevarno so vijugali po cesti. Na spustih so se sklanjali nad balanco, podobno kot so na televiziji videli Rogliča. V Zalogu sem pod večer srečal starejši par, precej obilen gospod je za komolec držal precej obilno ženo in ji tako kar presenetljivo hitro pomagal premagovati klanček. Videti je bilo, kot da sta se, špeh gor ali dol, po tridesetih letih spet malo zaljubila.

In, moj bog, kako mi gredo vsi ti ljudje na živce! Po celi cesti so. Vijugajo. Na spustih so vedno tam, kjer je najmanj treba. In mlade družine! To so prav posebne skupnosti, ki se vedejo, kot da nevarnost na cesti ne obstaja, vse dokler ta nevarnost ne pride. In kljub temu, da ta nevarnost niti ni nevarna in je celo zelo previdna, se poglavarji in poglavarke teh skupnosti včasih glasno zgražajo, češ: »Divjaš kot kreten!« Menda prehitro. Čeprav ne tako hitro, kot na primer precej bolj nevarni avtomobili.

A tako razmišlja nergač. Ceste so namenjene vsem in po mojem skromnem mnenju kolesarjem še bolj kot avtomobilom. Rad imam kolesarjenje, zato rad vidim ljudi na kolesih. Mislim, običajne ljudi in ne tistih, ki smo bolj ali manj bizarni posnemovalci vrhunskih športnikov.

Bolj kot kadarkoli prej sem se v teh dneh zavedel, da je to tisto, čemur se reče množičnost! To so kolesarji, na katere bi se morali vsi skupaj osredotočiti in jih navduševati za kolesarjenje tudi potem, ko se bodo stvari uredile.

Američani gredo raje na kolo

Kot razkriva Trekova raziskava, pa navdušenje nad rekreacijo med pandemijo covid-19 ni slovenska posebnost. V raziskavi s smešno majhnim vzorcem »več kot tisoč odraslih Američanov, starih 18 let ali več«, ki jo pri Treku neskromno poimenujejo »nacionalna raziskava«, so ugotavljali spremembe v kolesarskih navadah.

Dobra petina jih kolesari več kot pred pandemijo, in sicer iz različnih razlogov, od izogibanja javnemu transportu do želje po rekreaciji in zabavi. Kar 50 odstotkov vprašanih je ob tem odgovorilo, da si želijo več kolesariti tudi po koncu pandemije.

Priložnost zamujena, ne vrne se nobena

Prepogosto se preveč ukvarjamo s profesionalnim in amaterskim športom, premalo energije in sredstev pa se vlaga v bazo, v tisto množičnost, ki je mnogo bolj množična od Maratona Franja. Seveda ti ljudje ne bodo kupovali biciklov za pet jurjev in hlač za 200 evrov.

Ampak, pomislite! Če bi samo tretjini teh, ki so v zadnjih tednih odkrili kolesarjenje, prodali čelade … bi bila prodajna sezona bržkone rešena!

Optimistično verjamem, da bodo ljudje kljub kriznim časom začeli več vlagati v rekreacijo. Verjamem, da je marsikdo ugotovil, da lahko prosti čas kakovostno preživlja tudi v naravi. In da se za to ni treba z avtom voziti v Triglavski narodni park ali druge turistične bisere, ki so zaradi množičnega obiska dajali vse prej kot bleščeč videz.

Naj bo kriza priložnost!