Vštric z Luko Furjanom

S kolesom se je rad po gozdovih preganjal kot mulec, sem pa tja je kolesaril tudi v šolo, ampak se mu to ne zdi omembe vredno. Na Tajvanu pa se mu tista dva kilometra od doma do fakultete ni ljubilo pešačiti in prišel je do starega cestnega kolesa. Potem je začel domov grede nabirati vse večje kroge, sčasoma tudi do 90 kilometrov. Tudi zato, ker mu je bilo dolgčas. Predavanja so na Tajvanu trajala samo dve, tri ure, vreme je neverjetno lepo, ceste pa odlične, pove na začetku: »Na Tajvanu mi je bilo dolgčas. Imel sem sicer precej družbe, a je dinamika drugačna kot doma, nikamor nisi vezan in se lahko zaradi tega vsega lotiš dosti bolj resno.«

V Ljubljani si študiral sinologijo. Je takrat še vedno veljalo , da je to neperspektiven študij ali se je že začelo govoriti o tem da je ta študij koristen, ker da bodo prišli Kitajci in zavzeli svet?

Torej, študirati sem začel zato, ker sem skoraj pogrnil na maturi in nisem imel odprtih kaj dosti možnosti. Takrat je še veljalo: »Kaj boš šel to študirat?« Ampak le še tisto in morda naslednje leto. No, po dveh letih, torej leta 2011, sem šel na Kitajsko in potem čez dve leti na Tajvan. In ko greš enkrat za eno leto živet v tujino, ne moreš biti nikoli več dolgo na istem mestu. V zadnjih desetih letih sem bil štiri ali pet let v tujini. In potem sem odkril še Strava Heatmap … Moj je bil najprej obarvan samo na Tajvanu, v Sloveniji pa sploh ne.

Skratka, si človek, ki govori kitajsko.

S tem se v bistvu ukvarjam v normalnih časih, torej s turizmom in prevajanjem iz kitajščine.

Je prevajalskega posla – pustiva obdobje covida-19 – čedalje več?

Čedalje več v turističnem smislu, v gospodarskem pa ne toliko, kot bi ga bilo lahko. Gospodarstveniki – s tem mislim na menedžment –, predvsem starejši, se ne zavedajo dobro potenciala Kitajske. Malo jih je strah in popolnoma jih razumem, ker sam kar dobro razumem Kitajsko in vem, da v poslu s Kitajci ne bo vedno vse potekalo gladko.

Na tem področju bi bili lahko sinologi v veliko pomoč, a naša šibkost je, da smo s filofaksa in se res, res ne znamo prodati. Tega nam nikoli niso vcepili v glavo, ker je sinologija v osnovi kulturološki študij. Jezik moraš za študij sicer znati, ampak predvsem zato, da razumeš kulturo. Ja, dobro je, da poznamo kulturo in ne samo jezika, ampak s to izobrazbo vseeno ni tako enostavno dobiti službe. V zadnjem času tako ves čas žongliram med Kitajci, kolesarstvom in turizmom. Pri čemer raje delam s Tajvanci, kot s Kitajci.

No, bom vprašal naravnost: so Kitajci in, oziroma Tajvanci čudni ljudje? Pustiva predsodke, ampak, ali so za naše kulturno okolje res tako zelo nenavadni?

Razumem vsakega, ki se jim zdijo nenavadni. Kitajsko in Kitajce, ki pridejo sem in se nam zdijo čudni, bomo najlažje razumeli, če gremo tja živet vsaj za en mesec, kaj šele za kako leto. Potem vidiš kako ob šestih zjutraj plešejo v parku.

To delajo?

To delajo. Tai chi, ples in podobno. V skupinah. Babice, stare 70, 80 ali 90 let.

Bolj sem imel v mislih druženje s Kitajci. Se imaš s Kitajcem fajn ali ga je težko razumeti tudi tebi?

Iskreno povedano sem se s Kitajci redkokdaj zaštekal. Tudi v turizmu. Medtem ko sem se vedno dobro razumel s Tajvanci. Državi sta zdaj res tako različni.

Torej je dejansko relativno kratka zgodovina ločenosti naroda ustvarila take razlike?

Zdaj se moram vrniti v zgodovino. 20. stoletje v Aziji je zelo zapleteno – no, 20. stoletje je zapleteno povsod. Kakorkoli, po propadu cesarstva je nastala Republika Kitajska, ki je funkcionirala kakih 30 let. Ne vprašaj, kako, ampak bolj ne, kot ja. Potem se je vnela državljanska vojna, sledila je druga svetovna in potem še druga državljanska vojna. V tej so komunisti dejansko premagali nacionaliste in ustanovili leta 1949 Ljudsko republiko Kitajsko. Vlada Republike Kitajske pa je pobrala šila in kopita in odšla na Tajvan.

Če prav razumem, so Tajvanci zdaj bolj Kitajci, kot Kitajci sami.

To je res. Recimo, da so bolj tradicionalistični. Bolj kot ne zato, ker je Mao na Kitajskem skušal z nekaj kampanjami ukiniti – predvsem v času kulturne revolucije – vse, kar je bilo tradicionalnega, celo Konfucija. In do neke mere mu je celo uspelo. Do neke mere je uničil tudi medsebojno solidarnost, kar je grozno. Res je, da na Kitajskem živi milijarda in pol ljudi – v primerjavi s 24 milijoni na Tajvanu –, ampak na Tajvanu so ljudje prijazni, nikjer se ne gnetejo, na metroju se postavijo v linije.

No, v zvezi s tem redom moram še razložiti, da je bil Tajvan prvih petdeset let 20. stoletja del Japonske, ki velja – zelo grobo rečeno, morda tega kot sinolog ne bi smel reči – za azijsko Nemčijo. Takrat se je gradilo infrastrukturo, podobno kot v Nemčiji. Saj veš, avtoceste je gradil Hitler. Ko je Japonska kapitulirala, je Tajvan postal del Republike Kitajske, kamor so potem prišli nacionalisti v velikem valu. Ampak v prvi polovici 20. stoletja so vzpostavili svoj sistem in to še zdaj vpliva na kulturo, tudi v širšem smislu olike, pozdravljanja, osnovnih stvari. Da ne govorim o infrastrukturi.

Skratka, iz zgodovinskih razlogov je razlika res velika in na Tajvanu je lepše živeti – najprej opaziš, da zrak niti približno ni tako onesnažen kot na Kitajskem.

Za Kitajsko smo vedno rekli, da je dežela koles, ki so jih ljudje uporabljali za vsakodnevno kolesarjenje. Ampak z razvojem je tega čedalje manj …

… skoraj nič več.

Na Tajvanu pa praviš, da se dogaja celo obratno.

Ja, ampak bolj v športnem smislu. Bogati bodo res kupili draga kolesa, manj premožni pa bodo šli na kolo, tudi specialko, v običajnih športnih copatih … morda bodo tudi čisto zakriti, ker se bojijo sonca. Skratka, kolesarska kultura je precej drugačna, kolesarstva tudi ne jemljejo tako resno kot pri nas. Kdor začne kolesariti pri nas, pride hitro na Stravo in do segmentov, Tajvanci pa bodo verjetno precej dlje v nekem tranzicijskem obdobju.

V bistvu govoriva o principu, ki ga pri nas poznamo kot treking, torej kolesarjenje na piknik ali na nedeljsko kosilo.

Hvala, v bistvu bi moral reči tako. Ampak, da ne pozabim: pot, vsak Tajvanec mora na primer prevoziti pot okoli otoka, to je 1200 kilometrov.

Kot to, da naj bi šel vsak Slovenec na Triglav?

Ja, skoraj tako resno. Dobro, podobno velja tudi za njihovo najvišjo goro, ki je visoka skoraj 4000 metrov, ampak zelo pomembno jim je prevoziti pot okoli otoka. Morda tudi s skuterjem, ampak ultimativni dosežek je kolesarjenje.

Kdaj jih je zagrabilo navdušenje nad kolesarjenjem?

Po mojem se je začelo z vzponom Gianta, ki je bil sicer ustanovljen leta 1972, ampak tekom devetdesetih let ali na začetku tisočletja se je začelo razvijati, recimo temu športno kolesarstvo. Vseeno pa seveda šport ni na tej ravni kot v Evropi.

Kakšna kolesa se vozi?

Lepa. Najbolj pomembno je, da so lepa. Aero. Visoki obročniki. Če imaš to, si profesionalec. Prav zabavno se je pogovarjati z njimi.

Kako je pa z rekreativnim dirkanjem?

Moram priznati, da nisem tam nikoli dirkal, ampak to se dogaja. Na odprtih cestah (smeh). Kar je problem, bi človek rekel. Je nekaj dirk na zaprtih cestah, ampak na splošno dirkanje ni tako razširjeno kot v Evropi. Dobro, z izjemo Ironmana, ki je zelo popularen in poteka tudi na zelo lepi lokaciji.

So rekreativci dobri kolesarji?

Reciva tako: če moram primerjati rezultate na Stravi v Sloveniji in tam, bi na Tajvanu prišel med top deset dosti lažje kot tu, čeprav tam živi dosti več ljudi.

Bi rekel, da so manj tekmovalni?

Ne bi točno vedel zakaj, ampak tam je zelo pomemben status. Tudi časa imajo manj. Delajo ves čas, življenjski tempo je tak, da gredo zjutraj v službo, zvečer pridejo nazaj in bog ne daj, da šef zvečer organizira še en sestanek. Tako da dejansko nimajo časa kolesariti. Preveč delajo za premalo denarja. No ... to nam je znano povsod po svetu. So delavni, pridni, pametni ljudje, ampak noro je, da toliko delajo. Šefi so pogosto obupni, tako da če bi delal tam, bi delal za tujca (smeh).

Kakšne so ceste oziroma promet na splošno?

Dobro vprašanje. Promet sem vedno opisal kot reko. V Evropi je bolj podoben hudourniku: ko se na semaforju prižge zelena, vsi štartajo na polno in na polno se tudi zavira. Na Tajvanu pa poteka precej bolj tekoče. V Tajpeju, ki je osemmilijonsko mesto, sem se naučil kolesariti skozi mesto. Ves čas moraš biti osredotočen, ampak ko dojameš osnove, da torej promet teče kot reka, je enostavno: greš z reko. Če se ustaviš, bo verjetno problem, a dokler se premikaš, je vse v redu. Ni hitrih potez, vedno gre počasi. In temu je zelo enostavno slediti. Tu je promet dosti bolj nevaren, čeprav je dosti manj avtomobilov. Mislim, po celi Evropi.

Na podeželju pa so ceste prazne in zelo dobre, praktično vse je asfaltirano, tako da Tajvan ni najboljša destinacija za gravlanje ali gorsko kolesarjenje. Za cestno pa skoraj ni boljšega, imaš neskončno kilometrov ruralnih cest, praktično v divjini. In ceste so spolirane, tudi zato, ker praktično ni zmrzali.

Torej predlagaš, da gremo tja kolesarit?

Namesto na Kanarske otoke.

Malo je daleč … praviš pa, da zamujajo priložnost za razvoj kolesarskega turizma.

Ja. Ne vem, zakaj. Predstavljam si, da mora imeti nekdo sredstva za zagon, a še ni dobil te zamisli.

Koliko si prevozil po Tajvanu?

V bistvu ne tako veliko ... moraš vedeti, da sem na Tajvanu šele začel kolesariti, tako da vsega skupaj kakšnih 15 tisoč kilometrov, ker se zadnja leta skoraj vsako leto vrnem za kak mesec. Nazadnje sem bil novembra in spet prevozil precej oziroma kolikor se je dalo.

Na Tajvan ne grem več brez kolesa, ker je enostavno raj za kolesarjenje.

Bi rekel, da je Tajvan najboljša lokacija, kar si jih spoznal s kolesom?

In Tenerife. Tudi Dolomiti so spektakularni, ampak tam je težava promet. Nova Zelandija je odlična za gorsko kolesarjenje in gravel, ne pa za cesto. Ampak rekel bi, da je Tajvan res najboljši. Tudi zaradi trgovin, ki so celo na najbolj odročnih predelih, tako da nikoli ne boš predaleč stran, da bi umrl od lakote.

Če se osredotočiva na Evropo, pa bi izbral okolico kraja Velez de Benaudalla v Španiji, kjer sem delal dva meseca lani jeseni. To je ena od vasic na poti od Granade proti morju. Neki Irec je tam vzpostavil kolesarsko bazo z izposojevalnico koles in vodenjem tur. Ni mi bilo jasno, zakaj ravno tam? Pisal sem mu, če potrebuje koga za delo, pa sem šel tja za dva meseca. In dva meseca smo furali vsak prekleti dan po par ur. Fora pa je v tem, da ima tam najmanjši krog 1000 metrov višinske razlike, tako da sploh ni možnosti, da bi delal razpeljavo.

Kar verjetno pomeni, da so tamkajšnji kolesarski turisti tudi dobri kolesarji.

Rekel bom, da je včasih on še imel neke krone na Stravi, potem pa so opazili te kraje profesionalci, ki sicer večinoma hodijo na višinske priprave na bližnjo Sierro Nevado. Južno od gorovja, okrog te vasi, pa so ceste kolesarjem razmeroma nepoznane. Prometa je malo in vozi se po špansko, torej daleč okoli kolesarjev. In ceste so neverjetne, res so me presenetile. Tam mi je postalo jasno, zakaj je izbral točno ta kraj. Ker je to res najboljše izhodišče s spektakularno dobrimi cestami. Za trening ni boljšega. In tudi življenje je poceni.

Ogromno s kolesom tudi potuješ.

Želel bi si še več, ampak, seveda, vsi bi si. Vedno je težava denar, varčujem za Tajvan, sicer pa grem vsaj po hrvaških otokih. Kot otrok sem bil nekje do 12. leta na vseh hrvaških otokih. Očitno je imel oče v glavi, da nas je moral vsako leto peljati nekam drugam. In smo šli vedno dlje, nikoli pa v Istro, ki sem jo spoznal šele nedavno.

Poznam praktično vse otoke in Dalmacijo in še vedno mi je največji užitek potovati od Krka do Mljeta. Nekaj otokov sicer še nisem prekolesaril, ampak bi jih rad.

Si tip vagabunda, ki spi pod milim nebom ali imaš rad komoditeto?

Klinc, razvadil sem se. Ko sem prvič prišel s Tajvana, sem s kolesom letel na Gibraltar, kjer živita kolega. Tam sem bil en teden in se potem vrnil v Slovenijo s kolesom in 12-litrskim nahrbtnikom, onadva pa sta mi domov peljala prtljago. Takrat sem šel od hostla do hostla oziroma do couch surfinga. Ampak, pri mojih potovanjih je ključno potovati z malo opreme.

Če prav razumem, si vseeno želiš potovati s šotorom, ker vidiš v tem neko romantiko?

Ja, ampak se ne vidim, da bi to naredil sam od sebe, v to bi me moral nekdo prisiliti. Vem pa, da si samo tako, torej s svojim šotorom, dejansko svoboden.

Si že šel okrog Tajvana?

Ja, ampak sem izbral malo težjo možnost. Tajvanci gredo ponavadi vso pot tik ob obali. Vzhod je res fenomenalen, bolj zelen, pri tem pa sta flora in favna čisto drugačni kot pri nas. Na eni strani te ves čas spremlja morje, potem pa greš lahko v notranjost v dolinice z riževimi polji. Vreme je sicer dosti bolj nepredvidljivo, poleti so tajfuni in potresov na vzhodni obali precej več kot na drugi strani …

Zanimivo mi je, da o pogostosti potresov govoriš kot o pogostosti dežja.

To se redno dogaja, ves čas se trese. In človek se na to navadi. Ampak, ker je toliko potresov, je tudi lepo. Kjer so geološki procesi živahni, je tako. Zato je tako lepa tudi Nova Zelandija.

No, zahodna obala Tajvana je s tega vidika dosti bolj mirna in tudi tajfuni je ne dosežejo. Ampak tam se pelješ praktično skozi eno dolgo industrijsko cono. Malo bolj v notranjosti so pa že hribi centralnega masiva. In to so že kar pošteni vzponi, po tisoč metrov višinske razlike na vsakem klancu.

Če že govoriva o kolesarskem turizmu, ne moreva mimo hrane. Si se naučil kaj novega?

Hrana na Tajvanu? Odlična. Kuhati se sicer nisem naučil prav nič, ker se tam je zunaj, ker je tako poceni in tudi zaradi življenjskega sloga, ker zaradi dela nimajo časa za kuhanje.

Skratka, če prideš tja na počitnice, se boš imel tudi glede kulinarike zelo dobro. Izbiraš lahko med japonsko, korejsko, vso kitajsko pa tudi malezijsko in tajsko kuhinjo. Sem pa v Aziji nehal jesti meso in živalske proizvode. V Kambodži sem se enkrat zastrupil z mesom, v Mjanmaru pa z jajci in takrat sem si rekel, da je dovolj.

Si kolesaril tudi v Kambodži in Mjanmaru?

Ne. Mjanmar je sicer neverjetna država v milijonu različnih pogledov, ampak kolesaril pa tam res ne bi. To je divjina in na nič ne moreš prav zares računati. Niti na telefonski signal, ki je tam samo vzdolž glavne ceste ... kot bi bil pri nas signal samo ob avtocesti. Ponoči je vse črno. Ceste? Po njih zlivajo katran, in to petletni otroci, videl sem kako se to dela. Vozijo po desni, na desni pa imajo tudi volan. Včasih so bili del Britanskega imperija, potem pa so vse spremenili zelo na silo. Primer. Nekje sem videl znak za omejitev hitrosti 24 kilometrov na uro. Nekaj časa sem moral razmišljati, da mi je potegnilo, da je bila včasih omejitev 15 milj na uro ... in potem so enostavno pretvorili v kilometre na uro.

Podobno je v Kambodži. Na Tajskem sem bil pa samo v Bangkoku in nisem kolesaril. Ampak, tam je kaos. Kaos v pravem pomenu te besede. Samo da greš ven, že vidiš prometno nesrečo.

Kaj še počneš na Tajvanu, poleg študija in kolesarjenja?

Poskušam priti nazaj in se tja preseliti. Zanimivo, krizo s covidom-19 so najbolje reševali na Tajvanu in Novi Zelandiji, prav tam, kjer sem bil, preden sem se vrnil v Slovenijo. Življenje na Novi Zelandiji mi je bilo zelo všeč, ampak mislim, da bi še vedno izbral Tajvan.

Veliko mi pomeni, da imam na Tajvanu dosti prijateljev, podnebje je dobro in čeprav plače niso ne vem kako visoke, bi tam lažje živel z manj, ker bi bil v tistem okolju tako zadovoljen.

Če prav razumem, bi delal v turizmu.

Ali v kolesarstvu. Ogromno okvirjev koles je narejenih na Tajvanu, Specialized ima na primer ogromno enoto v Taichungu. Z veseljem bi delal v tej industriji oziroma v kolesarskem turizmu. Na vodenju kolesarskih tur sem ugotovil, da četudi imam tečne goste, se bom naslednji dan z veseljem zbudil in bo šlo v redu naprej.

Že z Majo Zupan sem klepetal o romantiziranju kolesarskega turizma, ampak na koncu dobiš kolesarje, s katerimi je ogromno dela, kolesarjenja pa bolj malo. Bi lahko živel s tem?

Ja, ker ni ves čas tako. Vsake toliko časa pridejo res dobri ljudje. Pa tudi sicer so večinoma OK. Ljudje vsaj zadnja dva dni postanejo dobričine, če niso bili že prej, ker vedo, da bodo šli vsak čas domov. In enako je z ostalimi turisti. Tudi najbolj tečni so zadnja dva dni super. Kot da dobijo tisti občutek YOLO, samo enkrat se živi, in začnejo uživati. Ampak vidim, da se tega, te spremembe, mnogi niti ne zavedajo. Vseeno pa srečaš ljudi, s katerimi bi bil lahko prijatelj za vse življenje, dejansko sem jih spoznal in smo še vedno v stiku.

Največ kar ti dajo potovanja je, da vidiš, kako se živi drugje. Kako slabo ali dobro ti gre v življenju. Dobiš perspektivo.

Spoznaval sem ljudi iz različnih okolij, revne kot cerkvene miši, pa tudi bogataše, ki bi si lahko ta trenutek privoščili 50-metrsko jahto. Na koncu ugotoviš, da si bolj ali manj vsi želimo isto: nekega vsesplošnega miru. Mogoče so metode, kako priti do tega, različne, ampak na koncu bi radi samo imeli mir.

Na kolesarskih turističnih turah vidiš tiste, ki ne zmorejo. In ko vendarle pridejo na vrh klanca, se v njih nekaj odpre in začnejo govoriti stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. Morda bodo začeli drugače gledati na življenje. In zanimivo se je v točno tistih trenutkih pogovarjati z njimi.